Sledi osebno doživljanje mamice po obisku pediatrične klinike v Ljubljani.
"Danes smo morali prvič v življenju z otrokom na pediatrično kliniko v Ljubljani.
Informacij na vabilu, kam moramo iti, ni bilo dovolj, zato stopim do informacij. Gospa je na telefonu (ne govori nič), ampak po dveh minutah čakanja me niti ne pogleda, kot da sem prozorna in ne obstajam, kaj šele, da bi kaj namignila ali povedala.
Gremo k varnostniku, ki je edini tam in nam pove, kam naj gremo. Na žalost nas je poslal narobe, tako da smo morali nazaj do gospe na informacijah, ki je končala telefonski klic in brez pozdrava nazaj jezno vprašala: "A ste zmenjeni?" - "Ja, imamo termin že dva meseca pri tej zdravnici"… "Pojdite tja in tja" … Jaz: “Hvala." Nazaj: tišina...
Pridemo v polno sprejemnico, ampak kar hitro pridemo na vrsto - spet nič pozdrava ali nasmeha - gospodična samo z roko pokaže, kam naj vtaknem kartico ter nam pove številko sobe. Dobimo nalepke in gremo končno do laboratorijske sobe. Ogromno otrok in ljudi (nestrpnih, glasnih in utrujenih, zraka ravno ni), tudi stolov za sedenje ni, ampak za to nam ni mar. Potrkam - pride ven mlajša ženska in spet brez pozdrava ali prosim - vzame nalepke in izgine.
Čakamo 40 minut. Moža je kasneje čakal pomemben sestanek in je želel vedeti, kako dolgo bomo še čakali. Potrkam in vprašam vljudno, če nam lahko povedo, kdaj približno bomo na vrsti. Jezno začne razlagati, da zdravnice ni, saj je na nekem seminarju ter da bo prišla ob 10-ih ali pa kasneje (naročili so nas ob 9-ih), ampak ne vedo točno, kdaj. Treba bo počakati ter doda, da je naš termin bil določen že mesece nazaj in… Ne vem, kaj je s tem mislila povedati.
Mož, ki ni Slovenec, situacije ni razumel, jaz pa tudi ne, ker se ne spomnim takšnega odnosa v Sloveniji v preteklosti. V Murski Soboti imam super izkušnje. Z možem sva živela po svetu; Nemci res niso najbolj topli ljudje, ampak so veliko bolj prijazni in spoštljivi. Španci so bili v redu. Američani pa so bili od vseh najbolj prijazni. Odnos osebja po zdravstvenih inštitucijah po Ljubljani (javnih in privat) pa je zame osebno grozljiv.
Na ljubljanski urgenci ne dolgo nazaj sem prav tako doživela, kot da smo pacienti njihovi smrtni sovražniki, ki si dovolijo priti na urgenco - pa ni niti bilo veliko ljudi. Zakaj ti ljudje ne poznajo besed PROSIM, HVALA in OPROSTITE?!
Problem zame osebno ni toliko učinkovitost kolikor je odnos, ki je na primer v Murski Soboti ali Mariboru dosti bolj na nivoju. Kaj se je zgodilo z ljudmi v zdravstvu v Ljubljani, mi ni jasno. Razumem, da imajo določeni majhne plače, nekateri pa visoke… Mi, samostojni podjetniki, pa moramo vse plačati sami ter ne delamo takrat, ko nam paše, ampak ko imamo stranke ter moramo za vsak euro garati brez dopustov ponoči ali podnevi ter tudi mi prenašamo marsikaj. Ne moremo pa od nikogar zahtevati in izsiljevati višjih plač. Če tudi nimamo za jesti, moramo vse prispevke plačati državi.
Po letu in pol življenja v Ljubljani z možem nasplošno opažava, da so razen določenega odstotka čudovitih ljudi, večina jezni, nezadovoljni, ljubosumni ter sovražni (najbolj se to pozna na cestah, kjer se mnogi izživljajo), vendar pa je medicinsko osebje tukaj še veliko bolj jezno in nesramno do neznanih ljudi, kot drugod.
Vsi imamo slabe dneve, ampak v ljubljanskih bolnicah in klinikah se zdi, da imajo vsi slabe dneve skoraj vsak dan. Žal imamo tudi mi službe in ne moremo vedno čakati več ur na zdravnike, ki morda prihajajo iz konference po tem, ko so nam dali točen termin.
Na koncu sem se opravičevala mojemu možu (v imenu mojega ljudstva in države), ker smo zapravili več kot tri ure časa za nič ter bomo na koncu šli raje v samoplačniški laboratorij, katerega pa si ogromno ljudi ne more privoščiti."
Bianca Z. M.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
