Mladi madžarski skladatelj György Ligeti je poudaril, da Boulez in drugi serialistični skladatelji niso v celoti odgovorni za rezultat svojih del. Njihova metoda je sledila 'kompulzivni nevrozi', ki je njihovo glasbeno gradivo učinkovito podvrgla naključju." Alex Ross, Drugo je hrup, Beletrina, 2014.

Še kateri drugi muzikolog je opazil nenavadno situacijo, ki jo Ross opisuje v svoji knjigi.
Za kaj gre?

Kako zvenijo simfonična dela sodobnih skladateljev

John Cage in Pierre Boulez sta dve pomembnejši skladateljski osebnosti 20. stoletja. Boulez je bil učenec Olivierja Messiaena, pozneje se je od svojega učitelja odmaknil, saj ga ni (več) imel za dovolj radikalnega. Messiaen sicer velja za tistega skladatelja, ki je utemeljil serializem. Potem ko je najprej Arnold Schoenberg, poenostavljeno rečeno, dvanajst tonov kromatične lestvice postavil v vrsto in jim odvzel hierarhijo, je Messiaen po podobnih načelih uredil še preostale parametre zvoka: trajanje, glasnost itd. Tako je prišel do serij. Boulez, piše Ross, je od vseh Messiaenovih učencev v tej smeri šel najdlje. Tonske višine se ne ponovijo, dokler ne odzveni vseh dvanajst iz prejšnje serije. Dolžine zvokov se ne ponovijo, dokler niso uporabljene vse dolžine iz prejšnje serije itd.

Rezultat je glasba v nenehnem toku. Glede na načela, ki jo poganjajo, je to povsem urejena glasba.

John Cage je širši javnosti morda najbolj poznan po skladbi z naslovom 4:33. To je štiri minute in triintrideset sekund tišine oziroma ambientalnih zvokov, saj izvajalci skladbe zgolj mirujejo. John Cage je svojo glasbo pisal s pomočjo metanja kovanca. Pozneje je glasbo pisal ob pomoči kitajske Knjige sprememb ali Yi jinga. To je torej glasba, napisana po načelih naključja.

Potem ko so glasbeni material uredili in podvrgli (skoraj) popolni kontroli, so prišli do rezultatov, ki so za uho podobni tistemu, kar proizvede serija naključij. Težnja k redu in kontroli pripelje do … kaosa? Kot da se je torej eno ali drugo – na videz diametralno nasprotno, na koncu pa bolj ali manj enako – moralo zgoditi v glasbi dvajsetega stoletja. Kot po nekakšni nujnosti, ki ima svoj izvor v transcendentalnem? Kaj se ne tule v vsem skupaj skriva neko fundamentalno filozofsko vprašanje, morda pa tudi odgovor na to fundamentalno vprašanje?

Pisec tega sestavka ni povsem prepričan, za kakšno vprašanje gre: ugotovitev, da težnja po redu pripelje do kaosa, se zdi kar nekako banalna. Ali pač?

Kakšen komentar tule spodaj bi prav prišel.