»Stara sem 86 let in poiskati si moram novega osebnega zdravnika«

KOMENTAR DNEVA

"Moja zgodba je takšna: Stara sem 86 let, po poklicu sem zdravnica, in oktobra lani sem iz ZD Bežigrad dobila sporočilo, da moja zdravnica odhaja in da si moram poiskati novega. Iskanja sem se lotila po svojih močeh, res nisem računalniški genij, a nekako ni šlo – tudi zato, ker objave na spletu ne ustrezajo stvarnosti glede razpoložljivosti zdravnikov. Potem sem za pomoč zaprosila svojo sestro, ki je napisala pismo vsem zdravstvenim domovom v Ljubljani in je od vseh dobila negativen odgovor, da so vsi njihovi zdravniki zasedeni. Nekdo je potem, verjetno dobronamerno, to pismo posredoval tudi Pro bono ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.

Bila sem pocascena, da se zdravim pri kolegih, ki delajo tam kot prostovoljci, ker je moje spostovanje do njih res globoko. Ampak po drugi strani sem zdravstveno zavarovanje placevala tocno 60 let, sem izracunala. Da pristanem v Ambulanti za osebe brez zdravstvenega zavarovanja in takorekoc odzrem prostor nekomu, ki zares nima zdravstvenega zavarovanja, se mi zdi nekorektno do druzbe in do drugih ljudi.

Saga se je koncala s tem, da so se, ko je poleg moje sestre zacelo zdravnika zame iskati kar 8 ljudi, javili trije prijazni zdravniki. Ampak to ni bila sistemska resitev, bila je cloveska oziroma clovecnostna. Ob tem bi rada povedala: po poklicu sem zdravnica, imam dovolj denarja za zdravila in za taksi, imam krog ljudi, ki mi pomaga, v katerem je vrsta zdravnikov, znam kaj najti na spletu in tudi vem kaj o medicini, ceprav sem vecino pozabila. Sem torej v visoko privilegiranem polozaju. Ko pa razmisljam o ljudeh moje starosti, ki nimajo racunalnika, ki nimajo sorodnikov in prijateljev zdravnikov, ki nimajo denarja za doplacilo zdravil, me to mocno prizadene."

(Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja, o problematiki javnega zdravstva v Sloveniji; v pogovoru za 1. program Radia Slovenije)