Aleš Ernst, učitelj in avtor AEQ metode, odgovarja na zanimivo vprašanje. Preberite si razlago, kdo naj bi bil v družini na prvem mestu: otroci ali partner?
Partner bi moral biti na prvem mestu, otrok pa na drugem. Partnerja sta namreč glavno središče družine, okrog katerega krožijo otroci, kot krožijo planeti okrog sonca. Na ta način njuna partnerska združenost omogoča, da otroci v doglednem času zapustijo njuno partnersko zvezo. Če gledamo skozi simboliko planetov, ki krožijo okrog sonca, so otroci tisti, ki na določeni točki zapustijo osončje staršev in si ustvarijo novo osončje.
Otroštvo je učna doba za odraslost, ki traja nekje eno četrtino ali eno petino življenja, odvisno, kako dolgo živimo in kaj štejemo pod otroštvo. Po zakonu časa otroštvo traja nekje do 20. leta starosti. Prvih 6 let je namenjenih igri, od 6. do 20. leta je namenjeno učenju, od 20. do 50. leta pa je čas, ki je namenjen delu in ustvarjanju potrebnega, da ima oseba lahko svoje otroke. Od 50. leta naprej oseba uči druge, mlajše od sebe. Na ta način življenje teče naprej.
Šele takrat, ko je partnerski odnos dovolj dober in stabilen, gresta partnerja v funkcijo staršev. Ko dobita otroke, starševski odnos ne uniči partnerskega odnosa.
Starša s svojim partnerskim odnosom omogočita, da se lahko otrok v svoji učni dobi pri partnerskem odnosu staršev uči, kako naj bi izgledal njegov partnerski odnos, ko bo on po 20. letu postal odrasel otrok ali odrasla oseba, ki bo izpuščena iz starševskega odnosa. Starševski odnos med staršem in otrokom ne bo nikoli postal partnerski, če imata partnerja med seboj kvaliteten in učinkovit partnerski odnos.
Otrok bo lahko ustvaril nov partnerski odnos z drugo osebo, s katero gre potem naprej v starševski odnos in tako naprej. Iz tega razloga je torej partner vedno primarno pomembnejši od otroka. Seveda pa to ne pomeni, da je vedno tako. Otrok ima zagotovo akutno pomembnost višjo od partnerja, ko potrebuje pomoč staršev, ko je bolan, ko ima težave in ko mu moramo nameniti dodatno pozornost.
Vendar primaren odnos, ki mora biti kolikor je le mogoče dobro urejen, je vedno partnerski odnos, saj lahko edino iz takega odnosa ustvarite otroka, ki bo kasneje postal in tudi ostal samostojen. V nasprotnem primeru bodo starši otroka prisilili, da bo prehitro odrasel in mu bo otroštvo manjkalo. Tako se bo takrat, ko bi se moral vesti kot odrasla oseba, začel vesti otročje. To pomeni, da bo sprejemal nezrele odločitve, ne bo dovolj odgovoren in moder ter se ne bo znal učiti iz lastnih napak.
Velika verjetnost je, da se bo potem vrnil nazaj v družino staršev, še posebej, če ga bo kateri od staršev zaradi lastnega slabega partnerskega odnosa poklical nazaj domov. Lahko se recimo zgodi, da pride do ločitve staršev, in tako eden od staršev ostane sam ter poskuša dobiti pri otrocih uteho in pomoč, ki je sicer v akutni obliki logična in smiselna.
Ne sme pa se pomoč otroka staršem spremeniti v kronično pomoč, saj potem pride do zlorabe otroka. Zloraba otroka se zgodi na način, da starš otroka postavi v partnerski odnos. V takem primeru potem otrok, ki je odrasel, ne more imeti partnerskega odnosa z drugo osebo svojih let.
Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode ,YouTube kanal: AEQ, Facebook: AEQ metoda
Preberite si še:
- Zakaj nam odnosi ne uspejo? (Sensa podkast)
- Aleš Ernst: 'Kar ne veš, ne boli' je nesmiseln slovenski pregovor
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
