Iz pogovora raziskovalcev združenja Maydan s Fareedom Ta’amlallahom, novinarjem, političnim in okoljskim aktivistom ter kmetom iz Ramale na Zahodnem bregu
Kakšne so od 7. oktobra razmere na Zahodnem bregu in kako doživljate vojno v Gazi? Kaj se je od takrat spremenilo na Zahodnem bregu?
Našega pogovora ne želim začeti s 7. oktobrom. Sedmi oktober ni začetek naše sedanje zgodbe. To je bil dan, ko je prišlo do pomembnega vojnega dejanja proti Izraelu. Toda na splošno se v Evropi in na Zahodu razprave in pogovori o razmerah začenjajo, kot da bi se zgodovina začela 7. oktobra. Ni se začela.
Zgodovina se je začela 75 let pred 7. oktobrom 2023, ko je izraelska država zasedla palestinsko ozemlje, razselila Palestince in jih razpršila po svetu. Palestinci trpimo izgon, poboje in obleganje, vključno s palestinskimi ozemlji, ki smo jih izgubili leta 1948 zaradi nakbe (arabsko 'katastrofa'; množično izseljevanje Palestincev), od leta 1967 pa na Zahodnem bregu in v Gazi, kjer trpimo neposredno izraelsko vojaško zatiranje.
Sem eden tistih, ki so se rodili in odraščali pod okupacijo. Nisem živel v državi ali družbi, ki bi uživala svobodo. Že od malih nog sem priča izraelskemu zatiranju.
Med prvo intifado (palestinska vstaja proti izraelski okupaciji palestinskih ozemelj), ko sem bil še otrok, so me Izraelci pridržali in me pretepali, mučili in poniževali. Priča sem bil tudi drugi intifadi, ko je Izrael uničil in napadel vsa palestinska mesta, kot so Ramala, Hebron, Jenin, Nablus in Gaza. Uničili so palestinske domove na Zahodnem bregu in umorili pokojnega predsednika Jaserja Arafata. Živim v Ramali in prihajam iz vasi, kjer je večina zemljišč na območju C, kar pomeni, da ima Izrael popolno oblast nad tem območjem, tako z vidika varnosti kot uprave. Moja vas je na območju B, kar pomeni, da so Palestinci odgovorni za civilne storitve, varnost pa nadzorujejo izraelske oblasti. Moja vas je obdana z izraelskimi naselji, zato so razmere na območju C za nas Palestince zelo zapletene.
Na Zahodnem bregu se soočamo s temeljno težavo, in sicer s širjenjem naselbin, ki postopoma odžirajo našo zemljo. Enako pomemben problem je omejevanje našega gibanja in svobode potovanja iz enega mesta v drugo. Na Zahodnem bregu imamo približno 450 palestinskih naselij, vključno z begunskimi taborišči, vasmi in mesti, vsaka od teh skupnosti pa je pod popolnim izraelskim nadzorom.
Na vhodu v vsako vas so železna vrata. Kadar Izraelci želijo, ta vrata zaprejo, in tako smo ujeti v svoji vasi. Ko želijo, vrata odprejo in nam omogočijo, da se gibljemo v mejah, ki jih dovoljujejo. Hkrati se je število naseljencev na Zahodnem bregu povečalo na 700.000, kar je trikrat več kot po sporazumih iz Osla, in se še naprej širi.
Na Zahodnem bregu živimo pod nadzorom Fataha (politična stranka, prej imenovana Palestinsko narodno osvobodilno gibanje) in Palestinske uprave (PA), ki imata z Izraelom sklenjene mirovne sporazume. Kljub temu Izrael še naprej sem naseljuje svoje ljudi, naseljenci pa napadajo naše vasi. Pred dvema dnevoma so naseljenci pod zaščito izraelske vojske napadli palestinske kmete med obiranjem oljk in ubili štiri kmete v bližnji vasi Kusra, približno dvajset pa ranili.
Izraelska vojska je vedno prisotna ob naseljencih, pri čemer se domneva, da naseljenci sami niso del vojske, v resnici pa so naseljenci kot civilna vojska. Vedeti morate, da je vsak prebivalec Izraela rezervni vojak, kar pomeni, da je usposobljen in oborožen. Poleg tega je tam izraelska vojska, ki ščiti naseljence.
Vojska posreduje le, ko se Palestinci uprejo naseljencem, takrat pa posreduje tako, da začne streljati, aretira ljudi in jih ubije. To se dogaja vsak dan.
Lani, pred operacijami Hamasa in pred 7. oktobrom, so naseljenci na predvečer obiranja oljk vstopili v našo vas in s kamenjem napadli naše hiše, razbijali avtomobile in okna ter na zidove pisali: "Pojdite od tod", "Niste dobrodošli", "To je izraelska zemlja", "Judeja in Samarija", "Ste vsiljivci", "Ubili vas bomo". To se je zgodilo pred enim letom, pred napadom Hamasa. Včeraj pa so naseljenci delili letake, v katerih so nam grozili in trdili, da je danes za nas Palestince druga nakba. Prikazujejo nas kot napadalce na izraelsko zemljo.
Rad bi dodal, da je Izrael pred 7. oktobrom 2023 tega leta ubil več kot 250 Palestincev na Zahodnem bregu. Po 7. oktobru jih je do zdaj ubil 150. Govorim samo o Zahodnem bregu, ne pa tudi o Gazi. Izraelci na Zahodnem bregu, ki je pod nadzorom Palestinske uprave, z Izraelom povezane z mirovnimi sporazumi, vsako leto ubijejo na stotine Palestincev.
Na Zahodnem bregu ne smemo nositi orožja. Kot Palestinci ne smemo nositi noža. Naseljenci pa so oboroženi. Prejšnji teden je Izrael naseljencem razdelil še več orožja in ustanovil milice z dovoljenjem za ubijanje. Vsak naseljenec ima dovoljenje.
Se spomnite filmov o Jamesu Bondu, ki so nam jih predvajale zahodne kinematografije? Enako je z naseljenci: imajo dovoljenje za ubijanje. Naseljenec ima pravico, da me ubije na mojem domu brez kazni ali sojenja.
Izkoriščajo dogajanje v Gazi, češ da je Hamas Daiš (Islamska država – IS), kar ni res, saj je Hamas palestinsko gibanje. Toda če predpostavimo, da je Hamas teroristično gibanje, kot je Daiš, zakaj potem Izraelci izvajajo brutalna in nasilna dejanja na Zahodnem bregu, ko pa mi nimamo orožja in se le mirno upiramo ter obdelujemo svojo zemljo?
Dejali ste, da imajo naseljenci pravico do ubijanja. Kakšna so vaša vsakodnevna srečanja z njimi na Zahodnem bregu?
Odnos med nami in naseljenci je odnos osebe, ki zaseda mojo zemljo in se ima za boljšega od mene. Ni odnosa, ki bi temeljil na prijateljstvu. Nas, Palestince, vidijo kot manj pomembne, medtem ko sebe vidijo kot pomembnejše. Zato je odnos z izraelskimi naseljenci na zasedenih območjih na primer takšen, da mi vojak na kontrolni točki lahko ukaže: "Ustavi se, pojdi, izstopi iz avtomobila, dvigni oblačila itd." Daje mi ukaze in jaz jih moram brez pomislekov upoštevati. Ali pa odnos z naseljencem, ki mi krade zemljo, oljke, vodne vire, napade mojo vas in mene. Gre za odnos okupatorja do nekoga, ki je pod okupacijo, ali za odnos varuha do ujetnika, gospodarja do podložnika.
Ni vsakdanjega odnosa, ni prijateljstva, ni človeškega odnosa ali poznanstva. Obstaja človek s pištolo, ki nadzoruje mojo zemljo, mojo hišo, moje otroke, ulice in celotno državo. Celo na meji kot Palestinec ne morem zapustiti Zahodnega brega brez dovoljenja Izraela. Nimam letališča. Če hočem priti v Evropo, moram skozi Jordanijo. Če hočem priti v Gazo, moram prečkati mejo in dobiti dovoljenje Izraela.
Z Zahodnega brega je Gaza od mene v Ramali oddaljena le 60 kilometrov. A da pridem tja, potrebujem izraelsko vojaško dovoljenje ali pa moram iti skozi Jordanijo, nato poleteti v Kairo in se še sedem ur voziti, dokler ne pridem v Gazo. Odnos med nami in Izraelom je podoben odnosu med zapornikom in njegovim skrbnikom/paznikom. Torej gre najprej za sovražno razmerje. Ne želijo si nikakršnega prijateljskega odnosa. Naša prisotnost tukaj je zanje trn v peti. Že samo dejstvo, da sem tu, pa čeprav tukaj samo živim, vzgajam svoje otroke, obdelujem svojo zemljo in obiram lastne oljke, je zanje nezaželeno.
Vendar bi rad, da veste, da Palestinci ne bodo zapustili te zemlje. Iz nakbe leta 1948 in nakse leta 1967 (palestinski eksodus – beg približno 280.000 do 325.000 Palestincev z ozemelj, ki jih je Izrael zavzel med šestdnevno vojno in po njej) smo se naučili, da se Palestinec, ki zapusti svojo zemljo, ne more tja nikoli več vrniti.
Raje bi umrli na svoji zemlji, kot pa jo zapustili. Seveda ne želimo umreti. Želimo živeti na svoji zemlji. In upamo, da ne bomo umrli. Izraelci nas opisujejo, da nam ni mar za svoje otroke, da jih pošiljamo v smrt, ali da nam ni mar za otroke, ki umrejo.
Predstavljajo nas kot drugačne, kot ljudi brez enakih čustev. Vendar imamo enaka čustva in želje kot tisti, ki živijo na Zahodu. Toda naš položaj pod okupacijo nam ne dopušča razkošja žalosti, joka in stokanja. Obsojeni smo na izginotje, takoj ko pokažemo malo šibkosti. Zato se kot Palestinci medsebojno podpiramo.
Kaj se vam še zdi pomembno povedati v tem trenutku ?
Če se Izraelcem upremo, nas imajo za teroriste. Če se ne upremo, nam še naprej jemljejo zemljo. Če se z njimi pogajamo, se nam smejijo in vzamejo, kar hočejo. Če se miroljubno upremo, nas obtožijo, da smo antisemiti in da sovražimo Jude. Omenjajo holokavst, da bi upravičili našo nesrečo. Toda kakšen je naš zgodovinski odnos Palestincev do evropskega holokavsta?
Holokavst se je zgodil v Evropi in Evropejci so bili tisti, ki so preganjali Jude in jih vozili v krematorije. Kakšen je torej naš odnos do tega? Nasprotno, smo žrtve žrtev.
Pobijali so jih v Evropi in jih nato poslali k nam, mi pa smo molčali, čeprav so nam vzeli zemljo. Kako naj živimo z njimi, ko pa nam kradejo zemljo? Seveda zelo spoštujem žrtve holokavsta v Evropi in sem z njimi solidaren.
Zločini holokavsta so grozljivi. Gre za povsem nepravičen zločin. Sam z Judi nimam nobenih težav. Nimam težav z nobenim Judom, razen s tistimi, ki podpirajo naseljevanje in izraelsko politiko. Moji najdražji prijatelji v Združenih državah so Judje in pogosto me obiščejo tukaj v Palestini. Imam tudi judovske prijatelje v Tel Avivu, ki so nasprotniki in kritiki sionizma. Iz Tel Aviva prihajajo k meni domov, bivajo pri meni in mi pomagajo med sezono oljk. Z Judi nimam nobenih težav. Imam pa težave z okupatorji. Okupirali so našo zemljo!
Ponavljam: ljudje tukaj nimajo težav z Judi. Problem je v okupatorju. Ne glede na to, ali je okupator jud, musliman, kristjan ali ateist, se je proti njemu treba boriti. Moj problem ni, da je jud, ampak da je zasedel našo zemljo.
Menim tudi, da je treba pri težavah poiskati njihove korenine in ne le pojavne oblike. Temeljni vzrok problema je okupacija. To ni judovsko ali muslimansko vprašanje, čeprav ga nekateri skušajo predstaviti kot versko vprašanje – pa to sploh ni versko vprašanje. Vendar je treba najti politično rešitev. Problem je političen in rešitev je politična, ne vojaška ali varnostna.
Morajo sprejeti, da bodo živeli v enotni državi z enakimi pravicami in obveznostmi kot mi, in v tem primeru so dobrodošli.
Zame kot Palestinca – čeprav nekateri Palestinci zagovarjajo rešitev dveh držav, s čimer se ne strinjam – je rešitev enotna demokratična država med reko in morjem, sekularna za vse državljane, ki tam živijo, ne glede na njihovo veroizpoved. Religija tu ni pomembna – tako kot v Južni Afriki, kjer imajo vsi državljani, črni ali beli, judje ali kristjani, enake pravice in dolžnosti.
Palestinci čutimo veliko izdajstvo in sokrivdo. Izdaje s strani arabskega sveta in sokrivde Izraela s strani Zahoda. Imamo občutek, da je Zahod, zlasti Evropa in Združene države Amerike, del te agresije. Ameriške bombe, vojaške ladje in letala ter celo ameriški lovci na tleh. Letalonosilka je usmerjena proti Gazi: to je grozljivo. Povsem so izgubili razsodnost. So del agresije. Enako velja za zahodno Evropo, zlasti za Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo in Italijo. So del agresije. Seveda ne govorim o ljudeh, ampak o vladah.
V Palestini vsakodnevno spremljamo in opazujemo demonstracije v arabskem svetu, Evropi, Ameriki, Aziji in Latinski Ameriki ter v Južni Afriki in zelo cenimo množice, ki se zavzemajo za svobodo in mir v Palestini. Vendar je večina zahodnih vlad sokriva za to, da so se vmešale, zato smo ogorčeni, ko vidimo, da nas zahodni mediji obravnavajo nečloveško.
Zakaj menijo, da je trpljenje Izraelcev pomembnejše od našega? Zakaj jim je življenje Izraelca dragocenejše od življenja Palestinca?
Tekst: Montasser Sakhi in Eva Marn, sopredsednika mediteranskega združenja Maydan, v okviru serije pogovorov s prebivalci Palestine in Izraela, december 2023
Maydan je skupnost aktivistov, intelektualcev, umetnikov, raziskovalcev in drugih prebivalcev različnih kulturnih in družbenih okolij Mediterana, prepričanih, da je ta prostor, ki združuje tako globalni Jug, Sever, Zahod in Vzhod, del naše skupne usode.
Celoten članek lahko preberete v novi Sensi, april/maj 2024; v prodaji od 5. aprila
- Preberite si še: Psihoterapevt Zmago Švajncer Vrečko: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije (PODKAST)
