Najstrašnejši demoni – in razlogi, zakaj se jih lahko bojimo
Od zloglasnih padlih angelov, kot je Satan, do nadnaravnih bitij, ki jih časti okultizem – spoznajte nekatere od najhujših demonov iz zgodovine.
Beseda »demon« se je skozi zgodovino uporabljala v različnih kontekstih, po večini pa se nanaša na zlobno nadnaravno bitje, običajno iz pekla, ki lahko obsede, napade ali kako drugače muči človeka. Vendar ta opredelitev ni univerzalna za vse demone.
Demoni, ki so odganjali demone
V starodavni mezopotamski religiji so bili na primer demoni božanstva, ki so služila številnim namenom. Nekateri med njimi, kot je Pazuzu, so nadzorovali veter in lahko prinašali uničenje, hkrati pa so služili za odganjanje drugih zlonamernih in strašljivih demonov. Drugi, na primer Pazuzuov tekmec Lamaštu, pa je trpinčil nosečnice in strašil nerojene in novorojene otroke.
Demonologija
Sodobno razumevanje demonov je v veliki meri nastalo s pojmovanjem demonologije, ki so jo širili ljudje, kot so škotski kralj Jakob VI., nizozemski zdravnik in demonolog Johann Weyer ter anonimni avtor knjige o magiji Manjši Salomonov ključ.
Zgodovinski zbirniki strašljivih demonov
Demonologija je, kot pove že ime, preučevanje demonov. Nanaša se tako na verske kot okultne kroge in na splošno zajema hierarhijo demonov, njihove moči in omejitve, lastnosti in različna imena. Nekateri jo imenujejo tudi veja magije, ki se ukvarja z zlonamernimi duhovi.
Ste vedeli, koliko demonov obstaja?
Eden prvih vidnejših primerov demonološkega besedila je bila knjiga Johanna Weyerja Pseudomonarchia Daemonum ali Lažna monarhija demonov, ki je izšla leta 1577. V Weyerjevem besedilu je v hierarhiji naštetih 69 demonov. (Ars Goetia, prva knjiga Manjšega Salomonovega ključa, je to število pozneje povečala na 72 demonov.) Še pred objavo Pseudomonarchia Daemonuma se je Weyer uveljavil kot vodilni učenjak na področju demonologije, ko je leta 1563 izdal svoje najvplivnejše delo De Praestigiis Daemonum et Incantationibus ac Venificiis ali O iluzijah demonov ter o urokih in strupih.
Drugačen pogled na demone
V publikaciji Univerze v Iowi iz leta 1993 je zapisano, da je bil Weyer nizozemski zdravnik, čigar delo je močno vplivalo na sodobno psihiatrijo. V nasprotju s številnimi sodobniki je Weyer po večini nasprotoval strahu pred čarovništvom, ki je v Evropi še vedno prisoten. Govoril je proti preganjanju ljudi, ki so bili obtoženi, da so čarovnice, in bil pionir ideje o sočutni in empatični obravnavi duševno bolne osebe.
Jakob VI
Vendar je študij demonologije v zgodovini utrdila objava knjige Daemonologie škotskega kralja Jakoba VI. (pozneje znanega kot Jakob VI. in I.) leta 1597. Njegovi cilji so bili precej drugačni od Weyerjevih.
Daemonologie je izšla nekaj let pred izdajo Svetega pisma kralja Jakoba in je vsebovala tri knjige, ki so bile deloma kot filozofska disertacija o magiji, čarovništvu in čarovništvu ter duhovih in strašilih. Besedilo je vsebovalo tudi klasifikacijo demonov kralja Jakoba, ki je izhajala iz kraljeve vpletenosti v čarovniške procese v North Berwicku leta 1590.
Knjiga se začne:
»Zaradi strašnega razmaha teh ogabnih hudičevih sužnjev, čarovnic, v tem času in v tej deželi (...) sem se odločil, da pošljem po pošti ta svoj traktat (...), da bi dvomljivcem (...) pojasnil, da se ti satanovi napadi zagotovo izvajajo in da si njihovo orodje zasluži najstrožjo kazen.« Demonologija je pravzaprav močno podpirala nenehno preganjanje in sojenje obtoženim čarovnicam na ozemljih kralja Jakoba. Kot je pojasnjeno v raziskavi »James VI The Demonologist King«, je Jakob trdil, da so številni njegovi viri za delo temeljili na pričevanjih priznanih čarovnic, preteklih primerih iz zgodovine in seveda na Svetem pismu.
Cilj kralja Jakoba pri delu Daemonologie ni bil ustvariti dokončno klasifikacijo demonov ali obvestiti množice o »pravi naravi« magije, temveč dokazati, da je hudič na Zemlji izpolnjeval svojo voljo – ter upravičiti lov na čarovnice in čarovniške procese po vsej Evropi.
Uporabljal je svetopisemske nauke, da bi kristjane prepričal o obstoju čarovništva, in zbral številne disertacije o magičnih študijah, da bi primerjal starodavne magične prakse in verovanja s hudičem.
Demonologija v sodobnem svetu
Kljub svojim stoletnim koreninam in sodobnemu razumevanju, da številni zgodovinski čarovniški procesi niso bili usmerjeni proti resničnim čarovnicam, je demonologija še vedno živa – in prav tako legende o strašljivih demonih. Morda najvidnejši primer sodobne demonologije sta Ed in Lorraine Warren, samooklicana demonologa, ki sta se vključila v številna odmevna domnevna strašenja, med drugim v primer grozljivke v Amityvillu in strašenja v Enfieldu. Warrenova sta seveda kontroverzni osebnosti, saj je revija The Hollywood Reporter objavila poročilo, v katerem je podrobno opisala domnevne zlorabe, ki sta jih Warrenova izvajala drug nad drugim in nad mladoletnim dekletom, s katerim je Ed imel neprimerno razmerje, čeprav jo je spoznal, ko je bila stara komaj 15 let. V sodobnem času so se z nazivom »demonolog« ponašali tudi drugi ljudje, vendar sta Warrenova zagotovo najbolj znana.
Kljub temu postaja področje demonologije v sodobnem sekularnem svetu vse bolj nejasno. Od tega področja je ostalo le nekaj srednjeveških rokopisov, ki so preživeli čas. Vendar vpliv demonologije na popularno kulturo ne bo kmalu izginil, zlasti ker je franšiza The Conjuring ena izmed najbolj priljubljenih na svetu.
