Staranje prebivalstva, tako v Sloveniji kot Evropski uniji, je dejstvo. Negativni demografski trendi bodo zato na dolgi rok prinesli javnofinančno nevzdržnost tako zdravstvenega, pokojninskega kot tudi sistema dolgotrajne oskrbe, saj bo leta 2030 v te namene treba nameniti 20 odstotkov slovenskega BDP, leta 2050 pa že četrtino.
Sistemska potreba po reformah je torej očitna, ob tem bomo morali doseči kompromis med željami, potrebami in zmožnostmi vseh sistemov. Navkljub izjemnemu pomenu reforme zdravstva in vzpostavitve sistema dolgotrajne oskrbe pa se zdi glavno vprašanje reforme pokojninskega sistema.
Samodejna vključitev vseh aktivno zaposlenih v drugi steber
Na področju pokojnin je v Sloveniji uveljavljen sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki obstaja že 22 let in prinaša učinkovito in dolgoročno uravnoteženo rešitev za vse deležnike, predvsem za zavarovance.
Trg ponudnikov dodatnih pokojninskih zavarovanj v Sloveniji je uveljavljen in učinkovit. Pa vendar imamo v sistemu dodatnega pokojninskega zavarovanja zgolj okoli štiri milijarde evrov, letna vplačila pa znašajo okoli 300 milijona evrov, kar je 0,6 odstotka BDP. Primerjava kaže, da smo pod želenim povprečjem privarčevanih sredstev, saj delež prihrankov v BDP znaša osem odstotkov, medtem ko je denimo na Hrvaškem 33 odstotkov, med bolj uspešnimi državami pa presega 100 odstotkov.
»Ponudniki dodatnih pokojninskih zavarovanj imamo razvit sistem z visoko ravnjo korporativnega upravljanja in smo aktiven ter zanesljiv partner pri oblikovanju potrebnih rešitev. Za zagotavljanje dostojnejših pokojnin, zmanjšanje pritiska na javnofinančno vzdržnost in okrepitev slovenskega kapitalskega trga ocenjujemo, da je potreben nadaljnji razvoj sistema, prioritetna pa je samodejna vključitev vseh zaposlenih. Pri tem je pri distribuciji med ponudniki treba zasledovati tržni princip. Le tako bi lahko delež zaposlenih, ki vplačujejo, narasel s trenutnih 40 odstotkov na bistveno višje in z drugimi primerljive vrednosti,« pravi Gregor Rovanšek, predsednik uprave PRVE Pokojninske družbe.
Davčne spodbude za večja vplačila
V PRVI menijo, da je potrebna nadgradnja zdaj uveljavljenega drugega stebra z uvedbo samodejne vključitve vseh delovno aktivnih, pri čemer bi morali davčno stimulirati večja mesečna vplačila tako posameznikov kot delodajalcev in ob tem nadgraditi produkt tako, da bo za varčevalce v času upokojitve bolj fleksibilen (uvedba negarantiranih rent, možnost izbire rente, ki ni dosmrtna). Pozitiven učinek bi bil tudi na krepitev kapitalskega trga, saj so pokojninski skladi lahko zanesljiv, varen in dolgoročen vir financiranja družbenih projektov.
»Nadgradnja zanesljivega in uveljavljenega drugega stebra z uvedbo samodejne vključitve vseh delovno aktivnih, ob sledenju tržnemu principu med uveljavljenimi ponudniki, je pomemben gradnik zagotavljanja dostojnih pokojnin in komplementarna rešitev obveznemu pokojninskemu zavarovanju, ki dolgoročno ni javnofinančno vzdržen, če želimo zagotavljati dostojne pokojnine,« meni Rovanšek.
Jasno je torej, da bi morala država tudi v prihodnje zagotavljati zakonodajni okvir za nadaljnjo rast drugega pokojninskega stebra, pri čemer je prvi korak implementacija samodejne vključitve in spodbujanja dviga višine vplačil tudi skozi davčne olajšave, v nadaljevanju pa tudi možnosti za nadgradnjo izplačila rent in naložbene politike.
Skladi življenjskega cikla zavarovancem omogočajo obvladovanje naložbenih tveganj
Žal pa je pomanjkanje pokojninskih varčevanj v drugem stebru pri nas del širše finančne problematike. Navkljub izjemno velikemu deležu lastniških nepremičnin in velikim prihrankom prebivalstva, ki se v času visoke inflacije na bančnih računih in depozitih ne plemenitijo, je naš kapitalski trg še vedno zelo podhranjen.
Zdi se, da Slovenci za zdaj še nismo naklonjeni sprejemanju naložbenih tveganj, in to kljub uvedbi pokojninskih skladov življenjskega cikla. Ti zasledujejo zelo pomembno naložbeno strategijo, ki mlajšim varčevalcem omogoča izbiro bolj dinamične naložbene politike in dolgoročno višjih donosnosti. Nekoliko starejši so usmerjeni v manj tvegane uravnotežene sklade, medtem ko se pokojninski prihranki najstarejših varčevalcev do začetka izplačevanja varujejo v zajamčenih skladih. Takšno dolgoročno naložbeno strategijo sicer priporočajo tako borzne hiše kot družbe za upravljanje in veljajo za osrednjo naložbeno vodilo povsod po svetu.
Odločitev države, ko je leta 2016 s spremembo zakonodaje omogočila princip skladov življenjskega cikla, se je tako izkazala za pravilno in doslej uspešno. Gre za eno najpomembnejših prilagoditev pokojninskega sistema, saj omogoča prenos že privarčevanih sredstev med kritnimi skladi znotraj skupine kritnih skladov življenjskega cikla.
»Ta varčevalcem omogoča izbiro sklada oziroma podsklada, pri čemer razporeditev sredstev ne sme biti bolj tvegana od razporeditve v skladu s politiko življenjskega cikla. Drugi način je, da varčevalca razporedi izvajalec pokojninskega sklada. Upravljavec naložbeno politiko življenjskega cikla člana izvaja tako, da vplačila člana razporeja v tisti podsklad, ki je namenjen starostni skupini, v katero se član uvršča,« pojasnjuje Gregor Rovanšek iz PRVE Pokojninske družbe.
Zanimalo nas je tudi, kakšni so deleži varčevalcev po posamičnih podskladih življenjskega cikla. Lani je 17 odstotkov vključenih novo premijo vplačevalo v dinamični sklad, 30 odstotkov v uravnoteženega, preostali pa v sklade z zajamčeno donosnostjo.
Ob nujno potrebnih reformah zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojninskega sistema je torej v družbi treba priti do zavedanja, da na podlagi demografske slike ni mogoče pričakovati, da bodo mladi lahko financirali tako obsežno finančno vrzel. Zato so nujno potrebne tako reforme javnih sistemov kot tudi spremembe na ravnih osebnih prepričanj.
