Majevski koledar ima 260 dni, vsak dan pa je razmejen z dvema elementoma. Prvi element je število od 1 do 13, ki v paru z enim od 20 dni, od katerih vsak nosi ime, ki se nanaša na živali, naravne elemente in druge vidike narave. Wikipedia
Majevski koledar ima 260 dni, vsak dan pa je razmejen z dvema elementoma. Prvi element je število od 1 do 13, ki v paru z enim od 20 dni, od katerih vsak nosi ime, ki se nanaša na živali, naravne elemente in druge vidike narave. Wikipedia
Sorodna novica Maje so s prizorišča zgodovine odstranile prenaseljenost in suše

Do odkritja so raziskovalci prišli z analizo lidarskih posnetkov obsežnega območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva.

Predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU Ivan Šprajc je v sodelovanju s stanovskim kolegom Takešijem Inomato z Univerze v Arizoni odkril, da zahtevam po določeni orientiranosti ustrezajo tudi številni objekti s tega območja, ki so bili zgrajeni približno med letoma 1100 in 750 pred našim štetjem in so najzgodnejša monumentalna arhitektura v Mezoameriki.

Orientacije, ki prevladujejo, se nanašajo na Sončeve položaje na horizontu in so omogočale uporabo opazovalnih koledarjev, katerih struktura nedvoumno razodeva povezavo s formalnim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom. Ta edinstveni časovni razpon je kulturi morda pomagal pri odločitvah, povezanih s kmetijstvom, religijo, politiko in drugimi področji.

Najstarejši doslej znani napisi s koledarskimi in astronomskimi podatki so iz zadnjih stoletij pred našim štetjem, ugotovitve iz te raziskave pa postavljajo izvor koledarja in začetke natančnih opazovanj periodičnih nebesnih pojavov v vsaj tisoč let zgodnejši čas. Izsledke svojih analiz sta zgoraj omenjena raziskovalca v sodelovanju s tretjim, Anthonyjem F. Avenijem z Univerze Colgate v ameriški državi New York, objavila v ugledni znanstveni reviji Science Advances. Prvi avtor objave je Šprajc, ki je tudi zaslužen za odkritje.

Po Šprajčevih besedah so z raziskavo potrdili, kar so že sumili, in sicer, da so bili isti principi astronomskega orientiranja v veljavi že od najzgodnejšega časa, vse odkar poznamo monumentalno arhitekturo. "To je zanimivo, ker je to čas, ko je zgodnji način življenja lovcev in nabiralcev šele prehajal v stalne poselitve skupnosti, ki so temeljile na poljedelstvu, zlasti gojenju koruze," je pojasnil.

Ivan Šprajc. Foto: Bobo
Ivan Šprajc. Foto: Bobo

Astronomska opazovanja so imela od nekdaj zelo praktično vlogo
Poljedelstvo namreč zahteva načrtovanje dejavnosti skozi leto, kar je spodbudilo rast in pomen astronomskih opazovanj. Ta so po besedah Šprajca od nekdaj imela zelo praktično vlogo, saj omogočajo orientacijo v prostoru in času.

Hkrati pa podatki raziskave predstavljajo najzgodnejši dokaz za obstoj formalnega koledarja, še posebej unikatno mezoameriškega koledarja z 260-dnevnim ciklom. Najstarejši pisni dokaz o tem koledarju, najden na fragmentih poslikanih fresk z majevskega najdišča v Gvatemali, sega v 3. stoletje pred našim štetjem, rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja vsaj tisoč let globlje v preteklost.

Sorodna novica Šprajčevo odkritje na Unescovem seznamu dediščine

"Zdaj vemo, da se je razcvet te sofisticirane astronomije začel že veliko prej"
Raziskava dokazuje, da lahko arheoastronomske raziskave razkrijejo marsikaj, za kar pisnih virov ni, poleg tega pa osvetljuje tudi nekatere vidike razvoja mezoameriških družb, pravi Šprajc. "Če smo prej mislili, da je bil največji razcvet te sofisticirane astronomije šele v klasični dobi, sedaj vemo, da se je to začelo veliko prej."

Svoje življenje in arhitekturo uravnavali po koledarju
Majevski koledar velja za enega najstarejših, pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, pa za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Že nekaj časa je tudi znano, da so v obdobju predšpanskih civilizacij na območju Mezoamerike večino pomembnih civilnih in ritualnih objektov zgradili tako, da so bili usmerjeni proti Sončevemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu.

Vodilni arheoastronom na svetu
Veda, ki se ukvarja s proučevanjem orientacije objektov, se imenuje arheoastronomija in Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU, je eden vodilnih predstavnikov te vede ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu. Kot arheolog raziskovalno deluje predvsem na mehiškem polotoku Jukatan, in sicer doslej v njegovi s težko prehodno džunglo porasli notranjosti.

Lidarski posnetki z območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva so potrdili teorijo, da so bile stavbe razporejene v skladu z mezoameriškim koledarjem. Foto: Science Advances
Lidarski posnetki z območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva so potrdili teorijo, da so bile stavbe razporejene v skladu z mezoameriškim koledarjem. Foto: Science Advances

Letalsko radarsko skeniranje olajšalo delo
Sprva so si na terenu tam pomagali z letalskimi fotografijami, zadnjih nekaj let pa so jim v neprecenljivo pomoč lidarski posnetki, ki prikažejo obliko reliefa pod rastjem in raziskovalcem tako omogočijo veliko učinkovitejše odkrivanje arheoloških najdišč majevske civilizacije. Lidar jim raziskovanje precej olajša, a kot pravi Šprajc, je "mačeta še vedno potrebna". Večina večjih in manjših naselbin, ki jih je Šprajc tako odkril na območju biosfere Calakmul, je živela nekako v času t. i. klasične dobe (200–900 našega štetja). Večina jih je tudi potrjevala tezo o njihovi astronomski orientiranosti, so še zapisali na ZRC SAZU.