NAUK O POZABLJIVOSTI
Premagovanje italijanskih dežel, tako bi pospremil zadnje že skupno tretje snidenje v letošnjem letu pri italijanskih sosedih. Od Furlanije-Julijske krajine, Emilije Romanje do Benečije in Toskane. Nihče si ne bi upal napovedati, da bo v prvem polletju Italija na vrhu seznama najbolj obiskanih držav. No, govorim zase, seveda. Ne le, da se tam počutim precej domače, čeprav mi gimnazijsko učenje spreganja vseh možnih glagolov na »ire« in »are« nič kaj dosti ni pomagalo, pa me vedno znova vabijo v škorenj kulinarične specialitete, žlahtna kapljica in odtisi razprostrane narave. Včasih se prikradejo še arhitekturni pridihi rimskega cesarstva ali pa kakšna renesančna mojstrovina. Obljubil sem si, da bom enkrat zrl v Davida, ki sem ga ob obiskih Firenc vselej preskočil, in se zadovoljil z replikami na tamkajšnih mestnih trgih. A tokrat ni šlo brez izjemne več kot petmetrske skolpture, ki je dolgo časa veljala za simbol Firenc in njene najvplivnejše družine Medici.
Michelangelo je svetu prepustil bogato dediščino ustvarjalnih rok, v biblični zgodba Davida pa se vsak v želji po premagovanju goljatskih tegob zlahka najde. Tako ima vse in vsako svoj namen in smisel. Zakaj ne bi zrli onkraj vidno očem? No, pomembno je tudi dobro videti, sam namreč težko berem na daleč, in ker nisem uspel prebrati cene obleke v izložbi v nekem italijanskem outletu, me je to spomnilo, da si jih nadanem. A kaj, ko jih nisem imel pri sebi?! Hitro stečem po uličicah trgovinskih ponudnikov, nakar zavijem proti stranišču. Panično vstopim, in k sreči se očala stopljena v isti barvi kot umivalnik znajdejo pred mojimi očmi. Vem, lahko bi bilo tudi drugače, vendar tokrat je sreča bila na moji strani in rumeni karton bom izrekel samemu sebi kot opomin, da se več maratonov ne more teči hkrati, in da je potrebno kakšnega tudi izpustiti.
