Krog ob slovenski meji, 4. del

Prenočili smo na turistični kmetiji Peternelj v Brcah ob vznožju Brkinov. Po odličnem zajtrku nas je pot najprej vodila po lokalni cesti do Ilirske Bistrice, nato smo se začeli vzpenjati proti Knežaku po zelo prometni cesti, saj navigacija turiste, ki so namenjeni iz Reke proti Postojni, v Ilirski Bistrici usmeri čez Knežak, ker je pot 4,5 kilometra krajša. Del te poti od Ilirske Bistrice do vasi Šembije se vsako leto ob koncu poletja za tri dni spremeni v dirkališče, kjer se na pet kilometrov dolgem klancu na tradicionalni mednarodni gorski hitrostni dirki pomerijo avtomobilisti. Iz Šembij smo po glavni cesti kolesarili do Knežaka, nato pa zavili na lepo asfaltirano neprometno cesto proti vasi Koritnice, kjer se prične 11,4 kilometra dolg vzpon na prelaz Mašun (1092 m n. m.) s povprečnim naklonom 4,6 odstotka. Zaselek Mašun leži na severozahodnem delu kraške planote Snežnik z najvišjim vrhom Veliki Snežnik (1796 m n. m.). Pri gostišču Mašun smo si privoščili krajši odmor za kavo in občudovali veliko leseno skulpturo medveda, ki opozarja, da smo na območju medveda.

Iz prelaza smo dobro uro kolesarili po lepi makadamski gozdni cesti navzdol in oprezali, kdaj bo iz gozda prišel medved. Celo pot smo poslušali piščalko, ki jo je uporabljala ena od naši kolesark za odganjanje medvedov. Na enem od ovinkov smo videli svež medvedji iztrebek, medveda pa na srečo nismo srečali. Kolesarjenje po gozdni cesti navzdol s povprečnim naklon 2,2 odstotka je bil pravi užitek. Po približno desetih kilometrih smo prispeli v Leskovo dolino, kjer je najstarejša gozdarska naselbina na snežniškem območju. Med letoma 1873 in 1888 je v Leskovi dolini delovala tovarna za suho destilacijo bukovine in proizvajanje oglja, katrana in špirita. Prebivalci iz okoliških krajev, ki so se ukvarjali z domačo obrtjo, so hodili v Leskovo dolino po leskove veje. Na Notranjskem se je v nekaterih vaseh še po drugi svetovni vojni ohranila stara domača obrt – obročarstvo. Za izdelavo obročev so morale biti leskove palice dolge vsaj dva metra, debele od tri do pet centimetrov in čim bolj ravne in gladke. Obroče so uporabljali za obijanje sodov in druge embalaže.

Iz Leskove doline nam je ostalo še deset kilometrov spusta skozi gozd do gradu Snežnik, kjer smo imeli postanek za malico. Po malici smo kolesarili najprej nekaj kilometrov po ravnem, nato je sledilo pet kilometrov ne preveč strmega klanca in zatem spust v Loški potok, kjer smo se ustavili v prijetnem lokalu. Po krajšem postanku nas je pot vodila še osem kilometrov gor in dol do Podpreske, kjer smo imeli rezervirano prenočišče v počitniški hiši. Za večerjo smo si privoščili jedi z žara, ki smo jih pripravili sami, kajti v tako majhnem kraju nimajo gostilne.