Zavajanje predlagateljev zakona o Salonitu Anhovo

Strokovnjaki jasno: Tehnologij, ki bi izenačile sežigalnice in sosežigalnice, ni

Andraž Zupančič
27. 2. 2024, 18.50
Posodobljeno: 28. 2. 2024, 12.07
Deli članek:

Zgodba okoli cementarne Salonit Anhovo, ki naj bi onesnaževala okolje, se razvija tudi na ulici. Nevladne organizacije so začele kampanjo, da je cementarna preveč umazana, pozabljajo pa na grehe izpred nekaj desetletij in dejstvo, da deluje znotraj standardov.

Leo Caharija
Salonit Anhovo deluje znotraj dovoljenih standardov. Bližnja Nova Gorica ima bolj umazan zrak. ,

Narava je dragocena danost in z njo moramo delati več kot previdno. Zdravje vseh živih bitij je tesno povezano z delovanjem predvsem ljudi in grehi iz preteklosti se vlečejo v sedanjost, iz določenih velikih težav se poskušamo tudi kaj naučiti. A dejstvo je, da čiste industrije ni. Že to, da se ji gleda pod prste in preverja, v kakšnem stanju je zaradi nje okolica, pa je določen napredek.

Kot je to v primeru Salonita Anhovo. Besedo smo pri tem dali tudi strokovnjakom, ki delujejo na tem področju in ki vedo, kaj se v Anhovem v resnici dogaja.

Vanja Strle iz Ekosfere, ki se ukvarja s svetovanjem in izdelavo najrazličnejše dokumentacije s področja varstva okolja v povezavi z izvajanjem industrijskih dejavnosti, meni, da je cementarna Anhovo tipična evropska cementarna: »Za čiščenje odpadnega zraka uporablja učinkovite vrečaste filtre, s katerimi dosega nizke vrednosti emisije prašnih delcev in težkih kovin. Cementarne spadajo med energetsko intenzivne panoge, pri čemer kot gorivo v večji meri sosežigajo predvsem odpadke. Sežigalnice in cementarne pa ni mogoče enačiti, saj je treba upoštevati, da so značilnosti odpadnega zraka iz cementarn povezane tudi s surovinami, to je z apnencem in laporjem. Zaradi tega bi lahko izenačenje mejnih vrednosti med sežigom odpadkov in sosežigom odpadkov ocenili kot poskus zaprtja edine slovenske cementarne.« 

Leo Caharija
Gume so del odpadkov, ki jih kot gorivo uporabljajo v Anhovem. Brez sosežiga odpadkov danes cementarne ne bi mogle delovati.

Če rezultati ne ustrezajo željam, so kar napačni

Andrej Senegačnik, izredni profesor na Katedri za energetsko strojništvo na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, je podobnega mnenja. S prstom je pokazal na nevladne organizacije. »Če rezultati niso v skladu s pričakovanji, so kar napačni. A Salonit Anhovo je znotraj vseh dovoljenih meja. Včasih je bilo pri njih res slabo, toda zdaj so napredovali svetlobna leta. Vse dogajanje okoli Anhovega je navadno sprenevedanje,« pravi Senegačnik in dodaja, da Salonit Anhovo ustreza slovenskim in evropskim zahtevam, Arso pa izvaja stalni monitoring kakovosti zraka v okolici cementarne, podobno kot v okolici Šoštanja. »Je dovolj čista in deluje po predpisih, seveda pa vedno lahko zadevo kako izigraš, če želiš. V tem smo Slovenci mojstri – vidi se, da smo bili stalno podrejeni in smo bili veseli, če smo lahko izigrali gospodarja, celo naš nacionalni junak Martin Krpan je tihotapec.«

Za cementarne s proizvodno zmogljivostjo, kot jo dosegajo v Anhovem, je Evropska komisija izdala sklep o najboljših razpoložljivih tehnologijah BAT, ta določila pa vključujejo tudi sosežig odpadkov. »Iz okoljevarstvenega dovoljenja cementarne je razvidno, da je bilo v upravnem postopku že preverjeno, ali izpolnjuje zahteve o BAT in ali obratuje znotraj teh standardov,« pravi Vanja Strle.

Sašo Švigelj
Predstavniki delavcev Salonita se sprašujejo, kdo želi zapreti tovarno in zakaj.

Individualna kurišča so glavni vir nesnage

Med zelo kritične izpuste danes strokovnjaki štejejo nanodelce, a ti ne prihajajo iz cementarn, ampak iz prometa in ostalih procesov. »Potrebna bi bila tudi samorefleksija okoliških prebivalcev in vseh prebivalcev Slovenije, ker smo po onesnaženosti zraka s trdnimi delci deseta najbolj onesnažena država v Evropi – ne od industrije, pač pa od individualnih kurišč. Včasih se tudi jaz kar zgrozim, kakšen zrak dihamo,« pravi Senegačnik.

Akcije nevladnikov pa dodatno ponazori z besedami: »Kot da bi vi in jaz zdaj stali pred univerzitetnim kliničnim centrom v Ljubljani in vpili, kako mora kirurg operirati. Okoli Salonita je veliko merilnih mest in ta kažejo, da se zrak pozimi poslabša. A ne zaradi Salonita, ampak zaradi individualnih kurišč. Dajmo najprej urediti te.«  

Bobo
Okoli tovarne je postavljenih veliko merilnih točk, ki kažejo, da so za višje vrednosti trdnih delcev kriva individualna kurišča, ne tovarna.

Azbest je greh iz preteklosti

Zakaj se v vseh argumentacijah vedno znova pojavlja azbest, čeprav ga v Anhovem že od leta 1996 ne uporabljajo več? »To je čisto zavajanje. Azbesta že zdavnaj ni več, zdaj so samo posledice, ampak za to niso krivi zdajšnji lastniki, pač pa tisti, ki so imeli v preteklosti v rokah škarje in platno,« pojasnjuje Senegačnik. Vanja Strle dodaja, da neposredne povezave med azbestom in izpusti iz sedanje cementarne ni, da pa so posledice. »Arso je od decembra 2020 do januarja 2022 izvajal meritve onesnaževal v zunanjem zraku v Desklah, ki so od cementarne oddaljene okoli dva kilometra. Meritve so pokazale, da so povprečne letne ravni in maksimalne izmerjene ravni delcev PM2,5 in PM10 ter dušikovih oksidov v najbližjem večjem mestu, Novi Gorici, višje kot v Desklah.«

Analiza je še pokazala, da v občini Kanal ob Soči 62 odstotkov delcev PM2,5 in PM10 predstavljajo individualna kurišča, ki jih je omenil tudi Senegačnik. Prispevek zaradi prometa je devet odstotkov, prispevek industrije pa 27. Velika razlika med Novo Gorico in Desklami je bila ugotovljena pri dušikovih oksidih. Povprečna letna raven dušikovih oksidov NOx je bila v Desklah 13,3 mikrograme na kubični meter zunanjega zraka, v Novi Gorici pa je bila zaradi prometa trikrat višja. Vrednosti živega srebra so v Desklah celo nekoliko nižje kot v Ljubljani. »V Desklah so v zimskem času nekoliko izstopali le policiklični aromatski ogljikovodiki, ki so po mnenju Arsa predvsem posledica individualnih kurišč z zastarelimi malimi kurilnimi napravami,« pojasnjuje.

Salonit Anhovo je srednje velika cementarna

Po velikosti je Salonit Anhovo v evropskem merilu med srednje velikimi tovarnami, če pa ga primerjamo s kakšno kitajsko, je pravi palček. Na dan proizvedejo do 3180 ton klinkerja v rotacijski peči, za gorivo pa uporabljajo zemeljski plin, petrolkoks in vse več odpadke, ki nadomeščajo bolj kritični petrolkoks. Dovoljena letna poraba vseh odpadkov je 108.960 ton, ti pa morajo biti seveda visokokalorični, da ustvarjajo dovolj visoke temperature. Vanja Strle pravi, da danes sodobne cementarne ne morejo delovati brez odpadkov, ponekod predstavljajo že več kot 80 odstotkov goriva. V Anhovem lahko na leto uporabijo 93.400 nenevarnih odpadkov ali največ 30 ton na uro in 15.560 ton nevarnih odpadkov na leto ali osem ton na uro. Vanja Strle še pravi, da med odpadki v cementarnah najdemo lahko odpadna olja, gume, tudi lahko frakcijo komunalnih odpadkov in podobno.

Uporaba odpadkov pomeni zmanjšanje rabe naravnih surovin - goriv, hkrati pa tudi prispevek k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, povezanih z emisijskimi kuponi. Zaradi izredno velikih potreb po energiji za taljenje kamna bi lahko neuporaba odpadkov oziroma zgolj uporaba goriv podjetje pripeljala iz zelo dobrega poslovnega stanja v slabo stanje. V primeru slabega finančnega stanja podjetja pa se težje financirajo tudi vse investicije, povezane z varstvom okolja in razvojem novih tehnik. 

Bobo
Če ne bi proizvajali cementa doma, bi ga morali še več uvažati.

Posledice zaprtja tovarne bi bile hude

Senegačnika skrbi, da populisti prevzemajo prepomembne vloge in da ne vedo, od česa danes živijo tudi oni. Ukinitev Salonita Anhovo bi imela seveda velike gospodarske posledice, dodaja, nobena industrija na tem svetu ni »nedolžna«, a kdor mora delati za preživetje, zna to delo tudi ceniti. Zato meni, da je vse to zdaj le politična zgodba: »Mnogi se ne zavedajo, da so hiše, v katerih živijo, zgrajene iz betona, katerega del je seveda tudi cement.«

Zaprtje Anhovega bi povzročilo še večjo uvozno odvisnost, Senegačnik meni tudi, da bi bila potrebna samorefleksija o pomenu industrije in kmetijstva za življenjski standard. »Od tega živimo, pa oboje uničujemo. Kje se bo to končalo?« se sprašuje.

Proizvodnja izdelkov namreč pomeni edino neposredno proizvodnjo denarja, ki se nato prek storitev in davkov pretaka v vse družbene sisteme in strukture, da lahko funkcioniramo ter zadovoljujemo potrebe družbe in države kot celote. Vanja Strle zato meni, da zapiranje uspešnih industrijskih subjektov, ki obratujejo z vidika onesnaževal znotraj mejnih vrednosti svoje branže, ni modro postopanje. »Do izgradnje cementarn ni prišlo zaradi želje po dobičkih, pač pa zato, ker cement potrebujemo za gradnjo svojih domov in drugih stavb. Če tega ne proizvajamo doma, moramo potrebe po tem osnovnem gradbenem materialu iskati zunaj Slovenije. Kaj bi to, poleg problemov glede izgube zaposlitve in izgube strokovnih znanj o proizvodnji cementa, pomenilo za druge veje gospodarstva, pa je že drugo vprašanje.«