REDAKCIJA - KOLOFON (EKIPA)

Registracija edicije: Elektronski časopis INSAJDER je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Odgovorni urednik Igor Mekina.

32 let prikrivanja zločinov »osamosvojiteljev«: Posnetek osvetljuje umor treh vojakov JLA v Sloveniji

32 let prikrivanja zločinov »osamosvojiteljev«: Posnetek osvetljuje umor treh vojakov JLA v SlovenijiBranko Sedlar in policisdti-zločinci na Škofijah

Informacija, da je beograjsko tožilstvo za vojne zločine, ki preiskuje umor treh vojakov JLA leta 1991 pri Škofijah našlo nove podatke in celo videoposnetke, na podlagi katerih je mogoče identificirati storilce tega zločina, je zadnje dni odmevalo v medijih – a ne v Sloveniji.

Mediji v Sloveniji, ki sicer izjemno radi poročajo o raznih dogajanjih v zvezi z osamosvojitvijo so seveda kot običajno – to odmevno zgodbo popolnoma prezrli.  

Mediji v Sloveniji, ki sicer izjemno radi poročajo o raznih dogajanjih v zvezi z osamosvojitvijo so seveda kot običajno – to odmevno zgodbo popolnoma prezrli.  

Tožilstvo v Beogradu, ki deluje na podlagi univerzalne jurisdikcije, pa medtem še naprej preiskuje vojni zločin na mejnem prehodu Škofije leta 1991, ko je slovenska milica v času prekinitve ognja likvidirala tri pripadnike jugoslovanske vojske.

Na podlagi vsega kar vemo, je očitno, da se je 29. junija 1991 v Sloveniji res zgodil zločin.

Zločin, ki je bil prikrit, podobno kot se je prikrival in se še vedno prikriva tudi zločin na Holmcu.

Gre za zločin, ki se je zgodil zatem, ko so slovenski policisti ustavili majhen tovornjak JLA, ki je odšel po kruh za vojake v času premirja.

»Pinzgauerja« s šestimi vojaki in častniki JNA so slovenski policisti ustavili pri Škofijah in mu ukazali vrnitev v vojašnico; nato pa je vozilo padlo v zasedo.

Vojake, ki so bili ranjeni, so likvidirali, kar je huda kršitev mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.

Vojake, ki so bili ranjeni, so likvidirali, kar je huda kršitev mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.

Res je tudi, da je ta zločin »majhen« po številu žrtev v primerjavi s slednjimi, v kasnejših vojnah na Balkanu.

Res pa je tudi, da so ravno takšni, nekaznovani zločini tlakovali pot veliko večjim, vse do Srebrenice.

Resnica je kruta in za mnoge v Sloveniji očitno skrajno nesprejemljiva: prvi vojni zločini na ozemlju SFRJ v vojnah ob razpadu države so se zgodili v Sloveniji, njihovi storilci pa so pripadniki slovenskih oboroženih sil.

Zato je zločin v Škofijah veliko pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.

Škofije
Del posnetka, ki razkriva, kdo so bili storilci zločina.

Čeprav podrobnosti preiskave tožilci še ne morejo razkriti javnosti so v medije pricurljali podatki o tem, da  je tožilstvo pridobilo več video posnetkov, ki prikazujejo poboje vojakov.

Storilce zločina, štiri pripadnike slovenske milice, ki so streljali, ter vse podrobnosti, pomembne za razjasnitev dogodka, ki je minil že več kot 30 let in do zdaj nihče ni odgovarjal, je namreč mogoče prepoznati na video posnetkih.

Primer »Škofije« v nekaterih medijih primerjajo z znanim primerom »Škorpijoni«, v katerem je bil tudi posnetek umora muslimanov v Trnovem v Bosni in Hercegovini.

Tudi v tem primeru so storilce izdali posnetki.

Pripadnika slovenske milice pa sta medtem pristopila do vozila in hudo ranjenega Sedlarja pokončala s strelom v prsi, Osmanija pa s strelom v tilnik.

Slovenske oblasti ob tem po zagotovilu srbskih tožilcev poznajo identiteto storilcev, vendar je malo verjetno, da bodo slovenski organi po več kot treh desetletjih ignoriranja tega zločina sedaj res kaj pripomogli k razjasnitvi tega zločina.

Tožilstvo za vojne zločine v Beogradu zato »nadaljuje z omenjeno preiskavo, zaradi suma, da je bil junija 1991 v kraju Škofije v Sloveniji storjen vojni zločin, ko so bili ubiti vojaki JLA Branko Sedlar, Osmani Nedžmedin in Slobodan Pantelić,« sporoča tožilstvo za vojne zločine v Beogradu.

Mejni prehod Škofije pri Kopru je bil eden od tistih, ki jih je zasedla JLA po odločitvi zveznih oblasti, da preprečijo namero slovenskega vodstva o prevzemu državnega premoženja, carin in prehodov.

27. junija 1991 je Škofije zasedla bojna skupina 13. motorizirane brigade iz Ilirske Bistrice, ki je štela 50 vojakov in starešin (častnikov).

Bramko Sedlar
Žrtev zločina: Branko Sedlar.

Zaradi onemogočene oskrbe je vojakom že tretji dan zmanjkalo hrane.

Glede na sklenjeno premirje se je 29. junija 1991 okoli 8.30 ure šest vojakov s terenskim vozilom odpravilo z mejnega prehoda na karavlo, da bi se oskrbeli s hrano in ob tem prepeljali pred tem ujetega podpolkovnika JLA, ki je bil mučen s strani pripadnikov slovenske milice.

Šlo je za podpolkovnika Isakovića, ki so ga predhodno slekli, polili z motornim oljem in strpali v hladilnico, katere notranjost je bila prevlečena s plastiko, nato pa s tovornjakom vozili po ovinkih in zavirali.

Posledično je podpolkovnik nenadzorovano »letel« z ene strani na drugo, sem in tja, ter z glavo in telesom udarjal ob stranice hladilnice, kar mu je povzročilo številne hude poškodbe.

Vozilo, ki je zjutraj šlo proti karavli je vozil Albanec Nejmedin Osmani (20) iz Skopja.

V vozilu so bili tudi Srbi, vojak Branko Sedlar (36) iz Plaškega in kapetan Slobodan Pantelić (45) iz Zlatibora, major Boris Đorgovski iz Prilepa, ki se je izjasnil za Jugoslovana, vojak Saša Živković iz Paraćina in vodnik Roman Dilparić iz Vranja.

Nato so trupla odnesli ven, premaknili vozilo in nanj streljali z vseh strani, da je bilo videti, kakor da so vojaki umrli v boju. Zatem so trupla dali nazaj in ob tem pustili številne sledi.

Na poti do stražnice so šli mimo zasede slovenske milice na pristopu proti Škofijam, pri razcepu ceste za Plavje.

V središču vasi jih je ustavila skupina oboroženih pripadnikov milice s tovornjakom, parkiranim čez cesto.

V njih so slovenski policisti uperili orožje, poveljujoči pa je zahteval, naj jim izročijo orožje in vozilo.

Dejal je, da se pripadniki JLA ne morejo premikati po cestah Slovenije.

Stotnik Pantelić je to zahtevo zavrnil in se skliceval na premirje z obrazložitvijo, da jih nimajo pravice ustaviti.

Plavje  Vir: Google maps
Plavje. Vir: Google maps

Prosil je, naj policist poroča svojemu nadrejenemu. Po krajšem prepričevanju mu je policist dejal, da ne morejo naprej, ampak se morajo vrniti in da jim je le v tem primeru zagotovljena varnost.

Vozilo je pripadnik JLA nato obrnil in vojaki so se vrnili po isti cesti, zavili proti mejnemu prehodu in se nad odcepom za Plavje približali zasedi, ki so jo postavile slovenske oborožene sile.

Vodja enote milice, ki se je z njimi pogovarjal na cestni zapornici je medtem namreč prek radijske zveze obvestil zasedo, da naj streljajo na pinzgauerja JLA, kar so takoj tudi storili.

Osmani je bil ob tem napadu ranjen v nogo, a je nadaljeval z vožnjo.

Ustavil je po stotih metrih ob odbojniku nasipa.

Sopotnik Dilparić je bil prav tako ustreljen v nogo, Živković v roko, Sedlar pa v trebuh.

Trije vojaki so bili ubiti in ranjeni z uporabo prepovedanega in kaznivega načina bojevanja, t. i. perfidnosti v vojni, kot se opisujejo dejanja, ki so nasprotniku vlivala zaupanje, v resnici pa je bil namen to zaupanje izdati.

Major Đorgovski in Živković sta nato skočila iz terenca, Dilpariću pomagala iz kabine in ga skrila v bližnji gozd.

Pripadnika slovenske milice pa sta medtem pristopila do vozila in hudo ranjenega Sedlarja pokončala s strelom v prsi, Osmanija pa s strelom v tilnik.

Nato so trupla odnesli ven, premaknili vozilo in nanj streljali z vseh strani, da je bilo videti, kakor da so vojaki umrli v boju.

Zatem so trupla dali nazaj in ob tem pustili številne sledi.

Del teh aktivnosti je bil posnet na kamero, srbska »Politika« pa je imela dostop do videomateriala, ki je bil posredovan tožilstvu.

Na posnetku so oboroženi pripadniki slovenske milice, cestna blokada v središču vasi, pincgauer na cesti z okrvavljenimi trupli pobitih vojakov in drugi dokazi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti vsa dejstva o tem kaznivem dejanju.

»Trije vojaki so bili ubiti in ranjeni z uporabo prepovedanega in kaznivega načina bojevanja, t. i. perfidnosti v vojni, kot se opisujejo dejanja, ki so nasprotniku vlivala zaupanje, v resnici pa je bil namen to zaupanje izdati. Gre za uporabo nezakonitega načina bojevanja in to je kaznivo dejanje zoper mednarodno humanitarno pravo. Žrtve so zaupale v sklenjeno premirje in besede nasprotne strani, ki je zagotavljal varnost, ki jo je sicer zagotavljal tudi sam sporazum, nato pa je bilo ukazano, da naj se na njih odpre ogenj iz zasede,« pravi Dušan Bratić, odvetnik, ki zastopa družine žrtev.

V spopadih in vojnih zločinih v Sloveniji je bilo sicer ubitih 44 pripadnikov JLA in civilistov, ki so služili v JLA, 186 pa jih je bilo ranjenih.

Veliko jih je umrlo tudi izven spopadov, njihove družine pa so bile zlorabljene tudi v taboriščih.

Preiskava je doslej pokazala, da je zločin ukazal Janez Janša, predsednik Milan Kučan pa je bil o njem obveščen, vendar ni storil ničesar, da bi storilce kaznoval, zato bi ti moral nositi posledice zaradi poveljniške odgovornosti.

Do spopadov je prišlo zato ker je slovenska skupščina 25. junija 1991 sprejela sklep o razglasitvi samostojne države in suspendiranju ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in zvezne zakonodaje na svojem ozemlju.

Preiskava je doslej pokazala, da je zločin ukazal Janez Janša, predsednik Milan Kučan pa je bil o njem obveščen, vendar ni storil ničesar, da bi storilce kaznoval, zato bi ti morali nositi poveljniško odgovornost.

Ob enosranski in nasilni spremembi meja SFRJ, kršitvi režima na meji, preoblikovanju carinskih organov Jugoslavije v republiške organe, prevzemu kontrole letenja in prisvajanju premoženja Jugoslavije je zvezni izvršni svet (ZIS), takratna vlada, sprejel sklep o izvrševanju zveznih predpisov in prepovedi ustanavljanja tako imenovanih mejnih prehodov znotraj zvezne države.

Enote JLA so premik proti mejnim prehodom začele 27. junija in pri tem naletele na številne ovire s težkimi motornimi vozili in gradbenimi stroji ter betonskimi namenskimi ovirami, soočile pa so se tudi z organiziranimi napadi oboroženih formacij slovenskih oboroženih sil, ki so poleg pehotnega orožja uporabljale tudi topništvo in raketno orožje.

Hkrati so se začeli napadi na enote v vojašnicah, na skladišča streliva, domove JLA, zdravstvene in druge ustanove JLA, ki so jim odklopili tudi vodo in elektriko v objektih, kjer so živeli pripadniki JNA in njihove družine.

Akterji prikrivanja afere Holmec - janez Drnovšek, Boris Tadić, Zoran Stanković
Nekdanji obrambni minister Stanković (desno) in srbski predsednik Tadić (levo) sta pomagala prikriti podoben zločin na Holmcu.

Čeprav so bile izpostavljene močnim ognjenim udarom, so enote JLA brez uporabe večjih bojnih sistemov do 28. junija v veliki večini dosegle svoje cilje.

Dosegle so nadzor na 19 mejnih prehodih, blokirale preostalih 16 ter letališče Brnik in Luko Koper.

Predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan je bil o tem obveščen, a je bila prekinitev ognja dogovorjena šele ob 21. uri istega dne. Sporazum o prekinitvi ognja in premirju je za Slovenijo podpisal Kučan, za JLA pa admiral Stane Brovet.

Številni ukazi o ubijanju pripadnikov vojske lastne zvezne države v prvih dnevih po intervenciji JLA v Sloveniji leta 1991 sicer niso bili izvršeni, ker so to zavrnili nižji poveljniki Teritorialne obrambe, zato so bile nato na slovenski strani angažirane posebne enote milice.

Tako so bili temelji nove države zaliti tudi s krvjo nedolžnih mladeničev, nabornikov, vojakov JLA.

In kot kažeta primera na Holmcu in Škofijah – ne le v zakonitih bojih, pač pa tudi nezakonito, s kršitvijo vojnega in humanitarnega prava, ob izvršenih in vse do danes prikritih zločinih.  

Naše delo na Insajder.com z donacijami omogočate bralci.

Delite članek