V 8. sezoni podkasta Številke govorimo o besedi osebno. Tokratni gost David Urankar nas na programu TV Slovenija pozdravlja v oddajah Dobro jutro in Avtomobilnost, vidimo ga lahko v številnih oglasih, slišimo pa v podkastih Avtomat in Gospoda. Pestra je tudi njegova preteklost, saj je bil državni reprezentant tako v atletiki kot bobu dvosedu. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju povzetka.

Rdeča nit letošnje sezone je beseda osebno. Glede na vse pogovore v medijih se zdi, da vam ni pretežko govoriti o osebnih stvareh.
To pa res ne. Že od samega začetka, ko sem začel delati na televiziji, sem si rekel, da bom iskren in ne bom nikoli igral, da bom to, kar sem. Želel sem nekaj sebe prinesti v oddajo. Če delaš v informativnem programu, moraš o novicah poročati, kot so. Če pa delaš nekaj sproščenega, kot je jutranji program ali pa Avtomobilnost, si lahko dovoliš več, kot si kolegi v informativnem programu ne morejo.

Otroci so spolzek teren, vsi jih skušamo zaščititi in varovati. Sami pogosto objavljate svoje otroke.
Če si javna oseba, je Slovenija zelo luštna dežela za življenje. Če bi bil sam javno izpostavljena oseba v ZDA, Angliji, Nemčiji ali celo Avstriji, bi zelo težko šel s sinovoma v trgovino. V Sloveniji grem zlahka, mogoče me kdo ustavi in prosi za avtogram, a vse je normalno. Z ženo sva se že na začetku odločila, da bova sinova skušala vključiti in z njima normalno živeti, kot če ne bi bila izpostavljena. Fotke, ki bi jih včasih dal v fotoalbum, jih v tej dobi dam na Facebook ali Instagram. Seveda paziva, da ni kočljivih položajev, ampak enako bi bilo, četudi ne bi bila javno izpostavljena. Nikoli ne bi dal fotografije golih otrok v fotoalbum, in enako velja v tem primeru.

Družina vam očitno veliko pomeni. Kako težko jo je potem zapustiti za kak teden, ko morate v tujino na daljša snemanja oglasov?
Težko je. Sinova sta že toliko večja, da razumeta, da nekam grem in se moramo posloviti. Z Ajdo imava srečo, da imava oba dedka in babici, ki so vedno pripravljeni vskočiti v vsakem trenutku. A vedno se lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Ravno smo bili na počitnicah, pred mano je bil večji projekt, iz produkcije so me klicali, ker je bilo v času snemanja napovedano slabo vreme, da lahko pridem dan prej. Počitnice sem moral tako skrajšati, Ajda je bila zaradi tega prikrajšana dan in pol brez mene na dopustu. To je nekaj, kar je del tega posla. Prilagodljivost je zelo pomembna. Snemalni dan se začne ob 5.00, in če ob 22.00 še ni končano, v resnici nihče ne teži, da bi morali iti domov.

V tujini je na marsikaterem področju vsega več in je bolje organizirano. Kako pa je ta primerjava na področju oglaševanja? Menda je v Sloveniji zelo dober kader, ki ga tuje agencije rade najamejo.
Da, točno to velja tudi za primer, ki ga ravno delam. Gre za tujo agencijo in tujega naročnika, ki dela mednarodno kampanjo za ves svet in snema v Sloveniji. Naši fantje in dekleta v produkcijah delajo res tako dobro, imajo res dober "know-how" in res znamo poskrbeti za vse te ljudi, ki potem pridejo v Slovenijo. Res pa je tudi, da imamo nižje cene, od nas igralcev do snemalcev, lučkarjev ... Cel paket, ki ga ponuja Slovenija, je ugodnejši. Pri nas lahko v enem dnevu dopoldne snemaš na morju, zvečer pa sončni zahod na Jezerskem z gorami. Pri nas se ne izgublja čas pri prevozu, veliko se prihrani, veliko produkcij mednarodnih oglasov se naredi prav v Sloveniji. Kar pa se tiče razlik: v tujini so "sindikati", ki skrbijo za modele in delavce v produkciji. Če je dogovor, da se bo delalo 10 ur, se čez to mejo ne bo šlo.

Spominjam se prvega malo večjega snemalnega oglasa na Dunaju. Najet sem bil za polovičen delovni čas, se pravi štiri ure. Prišel sem na prizorišču, pogovoril se z režiserjem, prinesejo mi rogljiček, kavo, grem k vizažistki, ki me uredi, vse posnamemo, delali smo 45 minut več, kot smo se dogovorili. Bil sem vesel, da se je vse dobro izteklo, in se vračam proti domu. Malo pred Trojanami pa dobim klic iz agencije: 'David, kdaj si mi mislil povedati, da si delal več od dogovora?' Bil sem presenečen, štel sem neto snemalni čas ... Dobil sem 20 odstotkov več. Kaj agencija dela in kako se vedeš do celotne strukture tega posla, vloge so točno razdeljene. Vse je jasno, koliko časa lahko koga "izkoristiš" za delo. Na tem področju smo pri nas malo zaspali. Slovenci smo velikokrat taki, da rečemo: "Kaj mi bodo oni jemali odstotke, če se lahko vse sam zmenim." Ko v Parizu začneš delati na agenciji, ti lahko vzame tudi 65 odstotkov zaslužka.

Imate izkušnje tudi z modnimi brvmi. Hitra ocena pravi, da je bila ta industrija vedno "strožja" in bolj neizprosna do žensk.
Stroga je res mila beseda, bila je kruta do žensk. Ko sem še res mlad deloval v Milanu, sem videl dekleta, ki so bile stare 14, 16 let. Prišle so na agencijo in so jokale, ker so imele pas malo širši, kot je "velikost 0", ki jo mora model stlačiti nase. Šlo je tako daleč, da so dekleta jedle vato, da se jim je napihnila v želodcu in da niso imele občutka lakote. Da niso jedle cele dneve samo solato, ki je seveda zdrava, so se zatekle k tej rešitvi. Ta način življenja ni zdrav. Vsaj v Milanu je takšna konkurenca, da je meja med modelom in spremljevalko (kjer jih lahko izkoristijo za kaj več) zelo majhna. Tja pridejo dekleta z vseh koncev sveta in socialnih okolij. Če si v Milanu en mesec in ne dobiš niti enega dela, si v težavah. Agencija ti sicer plačuje stanovanje, a ga moraš po pogodbi odplačati, če ne dobiš dela. Potem pa ti nekdo ponudi 500 evrov, da greš za konec tedna na jahto. Tam lahko hitro pride do česa več. Tu ni prave kontrole, nikogar, ki bi stopil vmes, niti agencije ne delajo pravih stvari. To je skrb vzbujajoče. Če bi imel hčerko, ki bi hotela v Milano, ji tega ne dovolil brez spremljave staršev.

V Milanu mi ni bilo najlažje. Zaslužki so bili sicer dobri, možnosti za delo so bile dobre, veliko sem se naučil, dobil sem delovno etiko. Ljudje pri nas težje razumejo, ko pridejo na avdicijo za reklamo, da je treba kdaj počakati. Včasih se misli, da odpreš vrata in si že pred kamero, da vse lahko narediš med malico. V Milanu sem šel na casting za neko blagovno znamko, bila je 200-metrska vrsta, v kateri so bili fantje, ki so bili videti enako kot jaz, enako visoki, imeli so enako barvo las in oči, bilo so enako fizično pripravljeni. Kaj sploh delam tam? Zakaj bi režiser vzel mene? Tu gradiš svojo osebnost, naučiš se biti potrpežljiv, kar je glavna osnova za veliko stvari v življenju, sploh pa za delo, ki ga delamo sami. Glavni bonus dobrega igralca ali modela je, da je potrpežljiv. Ko se čaka, da se pripravi kamera in luči, da je tam in nikogar ne sekira, kdaj se bo začelo.

Imate veliko dobrih lastnosti v vašem poslu, katere pa so vaše manj izrazite, kjer bi lahko še napredovali?
Zelo so pomembni pripisi, ki jih agencije dodajo, kot so "lahko dobro sodeluje; lahko dela z otroki; lahko dela z živalmi". Najbolj me še vedno sesuje mraz. Nekoč sem imel snemanje nekih srajc, to smo delali v kamnolomu pri –5 stopinjah Celzija. Veš, da se ne moreš pripraviti. Vse drugo mi je v redu. Nekoč sem igral očeta dvojčic, vsako sem moral nositi v svoji roki, a bila sta stari sedem let. Nosil sem ju ves dan, na koncu me je res že vse bolelo. A vseeno, na to se lahko pripraviš, mraz pa je popolnoma nekaj drugega. Takrat so mi prvič v življenju začeli šklepetati zobje. Nisem se mogel ustaviti. Zaprli so me v kombi, do konca dali gretje, potegnili ven za fotko in nazaj v kombi. Seveda sem po snemanju zbolel (smeh).

Pogosto poudarjate, da del javnosti podcenjuje tovrstno delo in vas, češ to je plehko.
To me ne moti, po eni strani me celo veseli, ker iz tega položaja (t. i. "underdoga") lažje napadaš in si uspešen. Če ti človek ne pripisuje veliko odgovornosti in ne pričakuje veliko od tebe, si lahko hitro uspešen.

Oddaja Dobro jutro se začne zgodaj, ni vam težko zgodaj vstajati. Ste discipliniran človek?
V smislu tega, da si pripravim budilko in se pripravim na oddajo. Res sem jutranji človek. Od trenutka, ko vstanem in pridem na RTV, mine le 15 minut. Zvečer si vse pripravim, hitro se oblečem, doma ne ropotam, da bi koga zbudil. Zjutraj sem v polnem zagonu, brez kave lahko "špilam". Pred dnevi smo se v kombiju za snemanje dobili že ob 4.30, peljali smo se skupaj z vizažistko in dvema igralcema, normalno sem govoril in vsi pravijo: "Kako, da sem že zjutraj tako navit." To je meni normalno. Seveda rad tudi dobro spim, ko imam priložnost, tudi dolgo spim, a ko zazvoni budilka, takoj vstanem.

Dobro jutro je dolga oddaja, v njej gostite veliko ljudi iz res različnih profilov. Česa ste se največ naučili od gostov?
Iz te oddaje sem se res veliko naučil. Ko je bila Ajda prvič noseča, sem v oddaji gostil rubriko nasveti za starše. Imeli smo res različne goste na to temo, od njih sem dobil toliko različnih informacij, da sem lažje vstopil v proces biti oče. Najboljša stvar, ki sem se je naučil v zadnjem letu, pa je, delati trgano svinjino. Zdaj jo znam narediti res tako mehko. Oče, ki ima res rad meso, je bil tako navdušen kot še nikoli. Kar stopi se v ustih.

Vodite oddajo Avtomobilnost, radi imate hitrost, malo manj pa napovedi za bližnjo prihodnost, ko naj bi čez 10–20 let imeli samovozeča vozila. Zakaj vam ta vizija ni tako všeč?
Ni mi všeč, kako avtomobilska industrija plasira avtonomna vozila kot nekaj novega. Avtonomna vozila bi lahko vsi dobro uporabljali z javnim prevozom. Seveda se ne vozijo sama, vozi jih šofer, a se zelo optimizira vse, kar počnemo. Če bo imel vsak še vedno svoje avtonomno vozilo, nismo naredili ničesar glede gneče, parkirnih prostorov, porabe ... V zadnjem času me moti, da govorimo o elektriki kot skrbi za naravo. Ne, dokler kurimo lignit za pridobivanje elektrike, nismo naredili ničesar. Gledati moramo, koliko energije porabimo in koliko bi je bilo smiselno porabiti. Morali bi se prilagajati. Avtonomno vozilo te bo pripeljalo v službo in se vrnilo nazaj, kjer se bo spet polnilo in te nato pobralo. A kaj smo naredili s tem? Še vedno porabljamo energijo, ki bo morala priti od nekje.

Sorodna novica "Preprosto se je usesti na kolo. Pakiranje, lovljenje letal in covidprotokoli so bolj stresni."

V tej sezoni imamo rubriko Štafeta, v kateri prejšnji gost postavi vprašanje naslednjemu, tako vas kolesar Matej Mohorič sprašuje: "Ali radi kolesarite, ali se kdaj poskusili električno kolo? Glede na to, da ste športnik po duši, se mi zdi, da bi bili kar hitro zasvojeni."
Kolo obožujem, res občudujem kolesarje. Z veseljem pogledam velike tritedenske dirke. Nekajkrat sem bil na specialki, malo se bojim. Imam še vedno sprinterskih spominov v mišicah, zato se bojim, da bi šel prehitro, vsaj na specialki. Videti so mi tako trhle, da se mi zdi, da bi prej ali slej končal v kakšnem jarku. Tudi profesionalci velikokrat padejo, bojim se, da bi se to pripetilo tudi meni. Zaradi pogodb moram paziti, da se ne ukvarjam s stvarmi, ki so preveč nevarne.

Sprinterski spomini so gotovo močni, trenirali ste 400 metrov in 400 metrov z ovirami, bili ste državni prvak. Gre za eno najtežjih disciplin, ker gre ves čas na polno. Kako ste pristali pri njej?
Vedno sem bil hiter. Že v šoli, ko sem igral košarko, bil sem med hitrejšimi. Sošolec v srednji šoli me je povabil na trening atletike, takrat sem se fokusiral na 60, 100 in 200 metrov. Trenerji so videli, da dobro sprejemam mlečno kislino in da sem primeren za 400 metrov. V tej disciplini sem dosegel najboljše izide, bil sem državni prvak, član državne reprezentnance v evropskem pokalu. V športu si vedno želiš napredovati, državno prvenstvo je bilo super, a imel sem želje po napredku, morda priti celo do olimpijskih iger, a tega napredka ni bilo. S trenerjem sva potem rekla, da poskusim na ovirah. Začel sem dobro, a tudi tam sem prišel do meje, nisem mogel doseči norm na evropsko prvenstvo. Spadam med tiste, ki naredijo samoocene, ne bi rad predolgo vztrajal pri eni stvari, če ni napredka. In potem je prišel bob.

S katerim ste bili blizu uvrstitve na olimpijske igre! Le šestim športnikom je uspelo osvojiti medaljo na poletnih in zimskih igrah. Ena kombinacija je enaka prav vaši: Američanka Lauryn Williams je najprej medaljo dobila v atletiki, nato v bobu dvosedu. Na prvi pogled sta to res različna športa, a začetni sprint pri bobu je očitno res zelo pomemben.
Maurice Green je bil en mojih vzornikov iz atletskih časov. Ko sem bil v Lake Placidu na ameriškem pokalu, je Green opravljal treninge z ameriško reprezentanco za bob, bil je kot srnica. Pri bobu je podobno kot pri sprintu, še vedno pa drsi. Sprinterice so podobne, v atletiki imaš okrog 8 žebljev, pri bobu pa 200. Na hitro je videti kot krtača za česanje konjev, špička pri špički, vse je ostro. Dejavnike za uspešen nastop v bobu bi razdelil na tretjine: eno tretjino odloča kakovost materiala, drugo tretjino sposobnost voznika, da dobro odvozi, zadnjo tretjino pa prinaša dober start.

Kar je res ogromno, saj start v primerjavi s celotno vožnjo vzame zelo malo časa.
Dolg je približno 50 metrov, celotna steza pa je lahko dolga tudi 2 kilometra. Začetni potisk ti da cel moment za progo. Na koncu samo s težo, drsenjem in pravilno odvoženimi ovinki še pridobivaš. Ko sem vstopil v bob, je večina prihajala iz atletike ali pa ameriškega nogometa. Nekaj 'breakmanov' je prihajalo celo iz suvanja krogla, meta kopja ali deseterobojcev. Torej, to so športi, ki so zahtevali eksplozivnost nog ali pa začetnega sunka, ko bob na startu potisneš naprej. To ni zanemarljiva masa, bob dvosed tehta več kot 100 kilogramov.

Pogosto omenjate ženo Ajdo, veliko stvari počneta skupaj. Česa ne bi počeli, kar počne ona?
To je dobro vprašanje. Ajda res opravlja toliko stvari na res izjemni ravni. Poznam veliko ljudi, ki so strokovnjaki na nekaj področjih, ona pa dela dobro veliko stvari, česar se loti, dobro dela. Res ne vem, česa ne bi počel, vem pa, česa ne delam tako dobro kot ona. Ko je treba pripraviti kakšno dobro fotko ali se obleči za snemanje, jo vedno vprašam, ali izbrana kombinacija gre skupaj, pa mi vedno prijazno reče, naj grem nazaj in poskusim kaj drugega.

Rdeča nit nove sezone je osebno. Kaj osebnega lahko poveste o sebi, česar ne ve veliko ljudi, ki vas dobro poznajo, pa bi vseeno lahko delili z bralci in poslušalci Številk?
Ne tega ogovoriti okoli: kdaj me zanese in na cesti rad potrobim ali pa na prehitevalnem pasu na avtocesti "požmigam". Andrej Brglez bi me zdajle po strani pogledal, rekel ne bi nič, ker bi pogled povedal vse (smeh). To je ena od stvari, ki se jih ne morem znebiti.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v kateri David Urankar govori tudi o naslednjih temah:
− Thomasu Morgensternu.
− Koliko podkastov, TV-oddaj in oglasov posname v enem letu.
− Naomi Campbell.
− Kako je pandemija vplivala na industrijo snemanja oglasov.
− Vlogi zamenjav na snemanjih oglasov.
− Odnosu do režiserjev.
− Ali je zamerljiv.
− Car sharingu.
− Koliko kilometrov letno prevozi z avtomobilom.
− Kako se dviga po osebnih porazih.
− Ekstremih, zmernosti in akciji 40 dni brez alkohola.
− Poškodbah v bobu.
− Ali bi lahko nastopil na OI v bobu, če bi imel ustrezno finančno podporo.
− Luki Dončiću.
− Obsedenosti z Ligo NBA.
− Manchester Unitedu in Old Traffordu.
− Zakaj se ukvarja s podkasti.
− Bondijadi in Danielu Craigu.
− #PohvalaNaDan