Vzvratna vožnja v čas mladosti

Razstava na gradu Zaprice in izid knjige o življenju v Kamniku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prinašata izjemen vpogled skozi lokalno prizmo – v desetletje, ki sta ga po letih vojne in pomanjkanja zaznamovala optimizem in otipljivejši napredek.

V Medobčinskem muzeju Kamnik je od srede junija na ogled razstava Veselo v Kamnik. V glavnem šestdeseta leta. Hkrati je izšla tudi istoimenska publikacija z bogatim slikovnim gradivom. Avtor obeh del je ob izdatni pomoči več sodelavk zapriškega muzeja in več pričevalcev, udeležencev študijskega krožka Bilo je nekoč v Kamniku, kustos Marko Kumer.

»Sem letnik 1961, zato na to obdobje k sreči nimam posebno živih spominov in sem ga lahko zato precej objektivno predstavil,« je ob dogodku ob odprtju, ki je potekal v sklopu tokratne Poletne muzejske noči, povedal Kumer, ki tako kot v svojih prejšnjih razstavah razvejano in ponekod tudi kompleksno tematiko predstavlja na lahko razumljiv način.

Od znamenitih »fabrik« ...

Kamnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja tako pred nami vstaja kot obdobje, zaznamovano z napredkom in optimizmom. Gre za čas, ko so se v predmestjih, še posebno na Bakovniku in Duplici, gradili delavski bloki in so rasle stanovanjske soseske, v katerih so stanovale družine delavcev znamenitih kamniških tovarn, kot so Utok, Titan, Alprem, Stol, Svilanit … Je tudi čas vzpona sindikalnega turizma in začetka turistične dejavnosti na Veliki planini ter pestrega kulturnega življenja. Na glasbenem področju so ga vsak na svoj način zaznamovali legendarna skupina Kamniktiti in karizmatični stranjski župnik France Gačnik, ne nazadnje pa je v tem obdobju nastala tudi neuradna kamniška himna, skladba Kamniška polka Andreja Blumauerja, ki jo danes po prvem verzu sicer večina pozna kot Veselo v Kamnik. Prav po njej sta razstava in knjiga dobili svoj naslov.

... do kamniškega Diorja

Po zaslugi udeležencev študijskega krožka izvemo še marsikaj tudi o otroštvu in odraščanju v tem času, pa o motorističnih dirkah, ki so tod potekale nekdaj. Predstavljena je cela paleta oseb, ki so zaznamovale tisti čas. Od politikov, umetnikov, športnikov in alpinistov do mestnih ali vaških posebnežev. Verjetno ni nič čudnega, da je okolje, v katerem so uspevale tovarne, kot sta bili Utok in Svilanit, dalo tudi modnega oblikovalca Ivana Debevca, znanega tudi kot kamniški Dior. Vzdevek nikakor ni brez osnove, saj ga je po besedah njegove vnukinje Barbare Krajnc k sodelovanju dejansko povabil sloviti Christian Dior, a se Debevc ni odločil zapustiti domovine, kjer je s kreacijami oblačil takratne estradnike, športnike in tudi politike.

Več kot le šestdeseta

Podnaslov V glavnem šestdeseta leta je na mestu, saj Kumer s soavtorji to obdobje dejansko začne že leta 1957, s smrtjo Toneta Knafliča, lastnika uspešne usnjarske tovarne, ki je dajala kruh številnim družinam delavcem, in ki je prerasel v očetovsko ter zaradi krivice povojne oblasti tudi tragično figuro. Zato ni čudno, da kratico njegove nekdanje tovarne Utok Kamničani še danes znajo razvezati tudi kot »ukradena tovarna očeta Knafliča«. Pripoved pa se na časovni premici sklene z izginotjem soseske Podgora, ki se je morala konec sedemdesetih umakniti kamniški obvoznici.

V uvodniku dela Kumer zapiše: »Nostalgija je pač vzvratna vožnja v čas mladosti, ki se nam z distance zdi kot najlepše obdobje našega življenja, nič ga ne more zasenčiti.« A razstava in knjiga nikakor ne ponujata le nostalgičnega vpogleda v čas mladosti tistim, ki se šestdesetih let še spominjajo, temveč prinašata vrsto vsebin, po katerih lahko z zanimanjem sežejo tudi mlajše generacije.