Večina biografij ljudi, ki jim je uspela izvrstna kariera, se začne s podatkom, da so si že v otroštvu želeli postati igralec, slikar, kovač, rezbar, ekološki kmetovalec, balerina, zdravnik. Nasprotno je bil gost današnje epizode Prvakov tedna kot otrok trdno odločen, da naredi vse, da ne postane novinar. Usoda ga ni uslišala. Že kot 15-letnik je povzročil vihar, ki je v predčasni pokoj poslal gimnazijskega ravnatelja. Za nagrado je prišlo vabilo iz uredništva Mladine, na katero se je nato vrnil še dvakrat. Zdaj pri omenjenem tedniku že dolga leta opravlja naloge odgovornega urednika. Pisal je tudi za Sobotno prilogo Dela. Postal je najmlajši predsednik Društva slovenskih novinarjev in še vedno je neformalni rekorder, kar zadeva najdaljši staž na čelu osrednje novinarske, stanovske zveze na Slovenskem. Pravijo, da je z njim fino razpravljati, ker je dober poslušalec in upošteva tehtne argumente. Je dober poznavalec in analitik dogajanja na slovenski politični sceni, tistega, ki je na očeh javnosti, in tistega za kulisami, ko ugasnejo žarometi. Svojo uteho ali sprostitev najde v teku in občasnem sukanju elektronske glasbe.

Pred kratkim ste v uvodniku v Mladini zapisali, da je tako poveličevano sodelovanje in povezovanje v slovenski politiki pravzaprav delitev plena. Delitev države.

Drži, sem sicer velikokrat kritičen do tega, kar počnejo ministri aktualne vlade, do Roberta Goloba in njegovih nepremišljenih potez. Po drugi strani nam iz dela političnega spektra nenehno sporočajo, da so problem novi obrazi.

Ampak kdo nam to govori, govorijo ljudje iz strank, ki dejansko v svojih rokah držijo vse niti že od osamosvojitvenega časa. Zdaj poudarjajo, da je čas za sodelovanje v politiki, ki jo poznamo v razponu od Janše do Pahorja. Z dogovarjanjem v ozadju skrbijo predvsem za svoje zasebne interese in te politične stranke potem niso več politične stranke kot oblika družbene dejavnosti, ampak so v bistvu podjetja, katerih uspešnosti ne moremo več meriti po političnih dosežkih, ampak po njihovi kapitalski donosnosti. Ampak to sodelovanje poznamo, smo ga že imeli in preživeli, rekli smo mu enopartijski sistem.

Letos nas čakajo volitve v Evropski parlament, zeleni prehod je pomembna tema v kontekstu evropske politike. Zakaj pri Slovencih še vedno več zanimanja vzbudijo ideološke teme kot problematika podnebnih sprememb in s tem povezana prihodnost človeštva?

Mislim, da je to v človeški naravi. Po eni strani so podnebne spremembe dokaj naporna tema, po drugi strani razprave o njih vsakemu izmed nas postavljajo ogledalo in ni prijetno vedno znova poslušati o tem, kako ga lomimo. Poleg tega obvladovanje podnebnih sprememb zahteva od nas, da se moramo spremeniti, te spremembe pa so tudi zelo naporne, saj zahtevajo denar, čas in veliko truda. Zahtevo po podnebnem prehodu si vedno predstavljam z vidika kmeta posameznika. Država bi morala sprejeti odločitev, da bomo denar, čas in znanje investirali v tega slovenskega kmeta ali evropskega, da bomo čez 10 ali 15 let od njega deležni najbolj ekološkega razmišljanja, ob tem bo njegova kmetija dobičkonosna. Napaka je, da se o podnebju govori samo kot o katastrofi, to je pristop, s katerim ljudem to temo vztrajno odganjamo iz misli, namesto da bi jo približali.

Še vedno traja stavka slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, zdravstvena reforma je ključni projekt, zapisan v koalicijski pogodbi aktualne vlade, resorna ministrica ne govori več o reformi, ampak samo še o izboljšavah v slovenskem javnem zdravstvu. Kdo si zares želi zdravstvene reforme? Si je želijo dobavitelji, ki mastno služijo z maržami, zdravniki, tisti zdravniki, ki dobro služijo kot dvoživke, si je želijo odločevalci, politiki, tisti politiki, ki navijajo za privatizacijo zdravstva?

Na področju zdravstva doživljamo procese, ki so se začeli takoj po osamosvojitvi, a niso značilni samo za zdravstvo. Enako se dogaja tudi v akademskih krogih. Ko smo naredili prelom s prejšnjim sistemom, smo sprejeli kapitalizem kot najboljšo možnost, pri čemer velja, da je denar sveta vladar. Pozneje smo rekli, da kdor dela v zasebnem sektorju, temu se ni treba držati nobenih moralnih spon, zaposleni v javnem sektorju pa naj delajo tlako. Ampak potem se je kmalu tudi v javnem sektorju pojavila želja imeti več in živeti bolje. In smo najprej dopustili, da estetski kirurgi delajo popoldne, z izgovorom, da to ni nujno zdravstvo. In potem se je ta praksa začela kot virus širiti tudi v akademske kroge in na druga področja javnega sektorja. Danes ima veliko ljudi popoldanske dejavnosti, ki so v bistvu v popolni konkurenci z njihovo službo. Zdaj imamo težavo, kako prekiniti to prakso, saj bi številni ljudje izgubili več kot polovico svojih prihodkov. Ko je nekdanji Mladinin novinar Vasja Jager prvič uporabil besedo dvoživke, je bila to za zdravnike velika žalitev. Ampak danes najdemo dvoživke v vseh dejavnostih, ne samo v zdravstvu. Reforma v zdravstvu se dogaja, dokaz za to je najdaljša stavka zdravnikov v slovenski zgodovini. Ministrica, ki veliko manj govori kot njen predhodnik in zato več dela, dejansko izvaja največjo reformo slovenskega zdravstva. S poglabljanjem konflikta zdravniki ne bodo nikamor prišli. Čeprav velja na tej točki spomniti na staro socialistično geslo, da me nihče ne more tako slabo plačati, kot lahko slabo delam. Ampak dobro delujočega javnega zdravstva ni mogoče zgraditi na nezadovoljstvu.

Ali lahko največja kriza socialnih demokratov v zgodovini te stranke generira vnovično 'vstajenje' Roberta Goloba?

Mislim, da ne. Kdor koli bi poskušal rasti na padcu nekoga drugega, je to že a priori slabo. To, kar se je zgodilo socialnim demokratom, ni nič posebnega. Stranka Nova Slovenija je z zadnjim Darsovim primerom prepletena neprimerno bolj in gre za zelo podobne poti denarja. Drugi tak primer je stranka SDS, tam imamo človeka, ki je bil zaradi podobnih stvari že večkrat pred sodiščem in tudi pravnomočno obsojen. Težko bi rekel, da je to, kar se je zgodilo SD-ju, ena najhujših afer v Sloveniji. Tisto, kar je pri tem specifično in novo, je to, da se je SD odzval tako, da je napako priznal, in to jih je dotolklo. V Sloveniji moraš govoriti, da gre za zaroto, ko prideš do točke priznanja, si družbeno mrtev. Ob tem velja povedati, da zdajšnja stranka SD zagotovo ni socialdemokratska stranka. Če bi znali in zmogli preboj nazaj v socialdemokracijo, ki so jo zapustili z Borutom Pahorjem, bi to lahko bilo zmagovito.

Ali je Dominika Švarc Pipan naivna žrtev medstrankarskih omrežij ali žvižgačica, ki si je ustvarila izvrsten politični kapital?

Ali je ministrica žvižgačica ali skesanka, je v bistvu vprašanje, če prav razumem.

Da, ministrica je skesanka, ministrica je bila del tega, šla se je to igro. Ona je tista, ki je zaposlila kadre iz SDS-a Janeza Janše na visoka mesta, vključno z generalno sekretarko njegove vlade, v prepričanju, da če bo skombinirala ljudi iz svoje stranke in SDS-a, ji to zagotavlja politični mir. Zdaj pa je zavrnila možnost, da v zameno za dobro plačano službo dovoli, da se vse pomete pod preprogo in to je politična redkost. Da zavrneš sinekuro, kot smo jo videli v primeru nekdanje ministrice Sanje Ajanović Hovnik, ki je danes v dobro plačani službi na Slovenskih železnicah, pomeni, da tvegaš. Ministrice Dominike Švarc Pipan zaradi tega ni treba hvaliti, gre pa vsekakor za neko drugačno ravnanje v političnem prostoru.

V tem smislu je to, kar se ji je zgodilo, kazen božja za politično preračunljivost.

Ali pa bo od zdaj besedna zveza objektivna odgovornost na slovenskem političnem parketu imela drugačen pomen?

Ne.