igralstvo: dobra odločitev

»Vsi smo na neki način vizualno determinirani in popredalčkani«

Marjana Tomšič Vovk
30. 6. 2022, 16.33
Deli članek:

Lina Akif je letošnja dobitnica Borštnikove nagrade za mlado igralko. »Neskončno sem hvaležna in vesela nagrade,« pravi 27-letnica sudansko-madžarskih korenin – to jo seveda zaznamuje kot osebo in kot igralko. In prav teater ji pri spopadanju z drugačnostjo tudi zelo pomaga. »Veliko se posvečam rasni identiteti, kje je moje mesto, kako spregovoriti o teh temah, kako gledališko razmišljati o tem …«

Iza Štumbel
Lina Akif pravi, da jo zelo zanima avtorsko gledališče z močnimi temami.

Da je Lina, ki ima še dve sestri (starejša Sarah je hornistka, mlajša Lana pa študira anglistiko), postala igralka, je »kriva« njena mama, igralka Irena Varga. »Ta poklic sem spoznavala že od otroštva, veliko smo hodili na predstave, zrasla sem s tem svetom. Bila sem sicer tudi nastopaški otrok, doma sem prirejala predstave, snemala, nastopala v osnovni šoli … Misel, da bom šla v igralske vode, mi je bila vedno blizu.« Nad tem pa sprva nista bila prav nič navdušena starša. »Oba sta se zelo trudila, da bi me prepričala, da bi šla raje v naravoslovne vode, a žal absolutno nisem nadarjena za noben naravoslovni predmet, v tem ne bi bila uspešna, tudi srečna ne. V nekem trenutku sta se tako pač sprijaznila z igro in me podprla

Zaznamovana

Barbara Čeferin/Anton Podbevšek teater
V predstavi Črna koža, bele maske govori o svojih izkušnjah zaradi barve kože.

Linin oče je podjetnik iz Sudana in njeno jasno vidno arabsko poreklo je nanjo seveda zelo vplivalo. »Vedno sem se počutila kot Slovenka, to je moja domovina, moja materinščina, a vizualno temu nisem ustrezala – vsaj po mnenju vrstnikov in okolice. Vsak dan sem se soočala s tem, to je zelo vplivalo na način, kako se danes spopadam s težavami. Kar zadeva igralski poklic, tudi ne morem zanikati, da je moj videz vplival na veliko vlog, ki sem jih dobila, in ne morem zanemariti dejstva, da se dve od teh treh vlog, za katere sem bila nagrajena na Borštniku, ukvarjata z rasno identiteto (Črna koža, bele maske in Vsi ptice). Hkrati mi je to, da imam arabske korenine in sem videti kot Arabka, prineslo veliko čudovitih izkušenj, z veseljem igram takšne vloge, te teme me zanimajo, tudi v prihodnje bi rada govorila o njih in jih raziskovala, po drugi strani pa upam, da moj videz ne bo edini dejavnik pri dodelitvi vlog, da ne bom do konca življenja igrala le begunke,« razmišlja Lina, ki, mimogrede, ne zna ne arabsko ne madžarsko. Se pa zaveda, da ni edina s takšno težavo. »Vsi smo na neki način vizualno determinirani, vse igralke smo zasedene v določenih vlogah: nekatere ves čas igrajo usodne ženske, druge krhke porcelanaste punčke, tretje debeluške … Potreba, da se stalno predalčkamo, še vedno obstaja. Igralke se kolektivno borimo proti temu

Prava odločitev

Na srečo njeni prihajajoči projekti nimajo nobene zveze z njenim videzom. »Prvi je sodelovanje s Tjašo Črnigoj z delovnim naslovom Spolna vzgoja 2, ukvarja se z ženskim užitkom – raziskujemo žensko spolnost skozi različne zorne kote. Premiera bo februarja. Drugi projekt pa je La isla bonita avtorice Varje Hrvatin, pet lokacijsko specifičnih performansov na temo 'hajpa'. Dogovarjam pa se za še en projekt v Mladinskem gledališču,« pravi Lina, ki ste jo morda opazili tudi v seriji Gospod profesor. Že nekaj časa je na svobodi, pred tem pa je bila zaposlena v SLG Celje. »Odločitev, da grem iz redne službe, varnosti, ni bila tako preprosta, vmes sem imela veliko dvomov, a mi ni žal, ker sicer ne bi sodelovala v vseh teh projektih, spoznala vseh teh čudovitih ljudi in dobila Borštnikove nagrade. Tudi to je potrditev, da sem se pravilno odločila.« Zelo jo zanima avtorsko gledališče. »Želim si čim več družbenokritičnih, političnih projektov, tja me rado nese kot gledalko in vedno bolj kot ustvarjalko

V New York

Avgusta gre za mesec dni v New York na umetniško rezidenco, kjer bo raziskovala »off off« in eksperimentalni teater ter se vsesplošno napajala z umetnostjo. »To bo čudovita izkušnja, komaj čakam!« Lina, ki je trenutno samska, v prostem času zelo rada potuje, tako da bo rezidenco izkoristila tudi za raziskovanje mesta. V prostem času rada obišče teater, gleda filme, bere, hodi v galerije, se druži s prijatelji, gre v naravo. »Lani sem delala magistrski performans Slovenski pasijon, v okviru katerega sem šla na Triglav in sem zato veliko hodila v hribe. Čutim, da bom ta šport kmalu spet obudila,« se zasmeji.

Dare Sintič
Za magistrski performans je z masko kurenta na hrbtu odšla na Triglav ter se tako spopadla z občutkom tujke v lastni domovini.