Poslušajte svoje srce

Nina Seifert in Jelena Vasiljević, letošnji kandidatki za inženirko leta, ki delujeta v podjetjih na Gorenjskem, mladim, ki se šele odločajo za svojo karierno pot, svetujeta, naj poslušajo svoje srce in se ne ustrašijo izziva. Kariera v inženirstvu omogoča ustvarjalno in privlačno delo ter zagotavlja stabilno prihodnost, sta prepričani.

Sredi januarja bo znano, katera izmed desetih nominirank bo prejemnica naziva inženirka leta 2023. Izbor, ki je nastal na pobudo Siemensa Slovenija, je del iniciative Inženirke in inženirji bomo! in poteka v soorganizaciji revije IRT3000 in družbe Mediade s sodelujočimi partnerji.

Namesto tekmovalnosti izbor Inženirka leta, ki tokrat poteka šestič, v ospredje postavlja potencial nominirank, da so kot inženirke zgled in navdih mlajšim. Kot pravijo organizatorji, je namen izbora čim širša in učinkovita družbena promocija inženirk. Tudi letošnje glavno merilo izbora je bila raznolikost: glede na izobrazbo, starost, organizacijo oziroma zaposlovalca, področje dela, dosedanjo pojavnost in poklicno usmeritev.

Predstavljamo kandidatki, ki prihajata iz podjetij, ki delujeta na Gorenjskem.

Jelena Vasiljević: prihodnost je posledica tega trenutka

Ena od dveh letošnjih nominirank za inženirko leta, ki prihajata iz gorenjskih podjetij, je Jelena Vasiljević iz škofjeloškega Filca. Kemijo je študirala v Nišu in doktorski študij kot mlada raziskovalka zaključila na smeri tekstilna kemija na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je bila nato do prihoda v Filc zaposlena kot znanstvena sodelavka.

»Delo v akademskem svetu je namenjeno ustvarjanju bazičnega ali aplikativnega znanja in se navadno konča z objavo izvirnega znanstveno-raziskovalnega članka ali morda patenta, medtem ko se v industriji znanja uporabijo za izdelavo produkta, ki ga mora potrditi kupec in nato zaživi svoje življenje,« nam sogovornica predstavi glavno razliko med delom v dveh različnih sferah.

Po dobrih dveh letih v industriji še vedno uživa v svojem delu. »Služba je zame kot hobi, saj se rada ukvarjam s tem, kar delam,« pravi in dodaja, da seveda ni vsak dan popoln in ji ne uidejo obveznosti, ki jih pač mora opraviti. »A če te delo veseli, boš vedno rad prišel v službo,« še pravi in dodaja, da je pomembno stvari videti kot izziv, ki nam pomaga usvojiti in nadgraditi znanje, in ne kot problem, ki nam otežuje življenje. »Pri vsakem delu se vedno znova učimo in živi bomo, dokler se bomo učili,« je prepričana 39-letnica, ki si je kariero in življenje ustvarila v Sloveniji.

Zakaj se ženske manj odločajo za inženirske poklice, ji ni znano, verjetno pa je povezano s kulturo, vzgojo, pa tudi stereotipnimi predstavami, ki so še vedno zasidrane v družbi. Kot pravi, si nikoli ni dovolila, da bi stereotipi prevladali nad njenimi odločitvami. »Vsak človek je odgovoren za svoje besede in obnašanje. Nikoli nisem pustila, da dejanja ali besede drugih dominirajo nad tem, kar je moj cilj. Vedno sem vedela, kaj si želim, in v tem me ni mogel nihče ustaviti,« pravi.

»Če se vpisuješ na fakulteto, kjer prevladujejo moški, moraš kot ženska zbrati določen pogum,« še pove in dodaja, da dobrega inženirja ne določa spol. Za delo v raziskavah in razvoju pa je dobro združiti različne posameznike, ki se medsebojno dopolnjujejo. »Če sprejemamo različnost, vidimo stvari z drugih zornih kotov in dosežemo več.«

Nasvet, ki ga ima za mlade, ki šele začenjajo svojo karierno pot, je, naj poslušajo svoje srce in se odločijo za poklic, ki jih veseli. Na poti pa velja poslušati tudi nasvete, se veseliti pohval in kritike videti kot priložnosti za izboljšavo. »Pomembno je imeti dobre odnose z učitelji in imeti dobrega mentorja. Pomembno je prisluhniti modrosti,« je prepričana.

Čeprav je oklevala, ko se je odločala za sodelovanje v projektu Inženirka leta, saj se je za to treba tudi osebno izpostaviti, pa je promocijo dela in znanja vedno čutila kot svojo dolžnost in zdaj deljenje svojih izkušenj z mladimi vidi kot čast in poslanstvo.

Kako pa vidi svojo kariero v prihodnje? »Pri svojem delu sem bila od nekdaj ambiciozna, in ko sem nekaj usvojila in začutila cono udobja, v mojem primeru kot dolgčas, sem se lotila zahtevnejših stvari. Rada uživam v tem procesu, ker je v skladu z mojo naravo in načinom, kako moji možgani funkcionirajo. Imeti dolgoročne načrte in smernice je pomembno, ampak življenje je tako nepredvidljivo in zato moramo biti osredotočeni na ta trenutek in uživati v njem. Vse drugo je posledica tega, kar počnemo,« je sklenila Jelena Vasiljević.

Nina Seifert: ne bojte se in poskusite

Med desetimi nominirankami za inženirko leta je tudi Gorenjka Nina Seifert, zaposlena v kranjskem Iskraemecu, kjer opravlja delo samostojne razvojne inženirke za inovacije, deluje pa tudi na oddelku tehnologije.

»Všeč mi je, da sem nekakšen most med razvojem in tehnologijo, kar mi daje dodatno širino in znanje. Tako lažje razumem, kako se v razvoju lotiti dela, da se bo v proizvodnji dalo učinkovito uporabljati,« pravi 27-letnica, ki je magistrirala na ljubljanski Elektrotehniški fakulteti in je svojo karierno pot v Iskraemecu začela še kot štipendistka.

Že v otroških letih jo je zanimalo delovanje naprav in je razstavila marsikatero igračo, dokončno pa se je za inženirsko pot odločila na informativnem dnevu, ko je na Fakulteti za elektrotehniko prek posebne naprave skušala z mislimi usmerjati žogico. »Ves čas sem razmišljala, kako naprava deluje, namesto da bi dejansko poskušala premakniti žogico,« se spominja sogovornica.

Prepričana je, da je inženirstvo privlačna karierna pot za mlade generacije. Pri tem pa bodočim študentom svetuje, naj se ne ustrašijo težavnosti študija. »Kogar tehniške stroke zanimajo, naj se ne boji in poskusi, saj je tako v času študija kot tudi kasneje v karieri veliko možnosti za usmeritev v področje, ki te najbolj pritegne,« pravi in dodaja, da sta dobra popotnica za uspešen študij podlaga v matematiki ter vztrajnost, saj je študijske snovi precej in se je je treba lotevati sproti. »Sicer pa so študentom na fakulteti na voljo tudi repetitoriji, na katerih lahko utrdijo snov ali razjasnijo dvome, če naletijo na težave.«

Kot pravi, dobrega inženirja ne definira spol. »Nekateri menijo, da smo ženske bolj natančne in dosledne, a je težko posploševati. Jaz prisegam na to, da uberemo inženirski pristop k rešitvi in jo čim prej preizkusimo, kdo drug pa bi se morda najprej lotil podrobnejših izračunov ali kakšne druge metode. Mislim, da je to bolj odvisno od značaja kot pa od spola,« je prepričana Tržičanka, ki sicer zadnja leta živi v Ljubljani.

Njen delovni dan se začne s kavo, kljub številnim delovnim obveznostim pa najde čas tudi za klepet s sodelavci, s katerimi se odlično razume. »Morda ima kdo zadržek do žensk v inženirstvu, a se to z mlajšimi generacijami vse bolj spreminja. Vsekakor pa je v podjetju dobro imeti mentorico in tudi sama poskušam biti vzor mlajšim sodelavkam, ki prihajajo,« še dodaja.

Pri svojem delu se ukvarja tudi z avtomatizacijo delovnih procesov. Lahko razvoj umetne inteligence in robotizacija ogrozita delovna mesta? Nina Seifert je prepričana, da tovrstne spremembe prinašajo nove karierne priložnosti. »Roboti so pametni le toliko kot človek, ki jih je sestavil. Treba jim je povedati, kaj naj naredijo, in jih servisirati. So uporabno orodje, a mislim, da ni bojazni, da bodo nadomestili ljudi. Zagotovo se bodo nekatera delovna mesta preoblikovala, verjetno bodo izginila repetitivna dela in se bomo morali vsi skupaj izobraževati in prilagajati spremembam, a na koncu to pomeni večjo produktivnost in tudi višjo dodano vrednost za delavca, s tem pa višjo plačo,« zaključuje sogovornica, ki se sicer v prostem času posveča kvačkanju, igranju ukulele ter skrbi za štiri mačke, rada pogleda kakšno kriminalistično serijo in se druži s prijatelji.