DL: Portret tedna - Uroš Weinberger

26.3.2022 | 15:00

Uroš Weinberger je ta trenutek eden najbolj izpostavljenih slovenskih slikarjev. Rodil se je leta 1975 v Trbovljah, zato ga kdo kdaj razglasi za Trboveljčana, čeprav tam ni nikoli živel. Je Novomeščan. Skoraj. Doma je iz Prečne, a v Novem mestu je obiskoval osnovno pa tudi srednjo šolo, v Novem mestu ima prijatelje, tu je ustanovil svoj prvi bend in vse naslednje bende, Novo mesto mu bo letos ob občinskem prazniku za izjemne dosežke na kulturnem področju podelilo Trdinovo nagrado. Če kdo, si jo je Uroš res zaslužil.

Uroš Weinberger je umetnik. Ko se je njegovo slikarstvo kazalo le v obrisih v s karikaturami profesorjev in znanih fac porisanih šolskih zvezkih, je postajal glasbenik. Učitelji so v porisanih zvezkih videli le neurejenost, zaradi katere je sem ter tja fasal kakšen opomin. Čez leta ga je ena izmed teh učiteljic začudena vprašala, kako to, da je postal tako znan slikar, če pa v šoli ni kazal nobenega nagnjenja k risanju, nobenega talenta.

Glasbeno pot je začel v številnih šolskih bendih, ki so mesečno menjali člane in spreminjali imena. Najprej je igral klaviature, saj se je v glasbeni šoli štiri leta učil klavir, potem pa je presedlal na kitaro in spoznal Gorana Baloga, s katerim sta začela hitro ustvarjati svojo glasbo in ustanovila skupino Moveknowledgement, ki se ji je kmalu po prihodu iz ZDA, kjer je živel s starši, pridružil Miha Blažič N'Toko. Skupina je imela v svojem prvem obdobju kar osem članov. Vadili so pri Weinbergerjevih na podstrešju v Prečni. Vso glasbo za prvo ploščo Sun Sun sta spisala Uroš in Goran, a Goran izida ni dočakal, saj je svoje prijatelje veliko prezgodaj za vedno zapustil. Kriva je bila katra. Danes so Moveknowledgement le še štirje, tudi s pevcem oziroma raperjem N'Tokom so se, ko so začeli pripravljati material za ploščo, ki bo izšla letos aprila, razšli. Na novi plošči tako ne bo več hiphopa in rapa, bo pa dosti psihadeličnih zvokov in elektronike pa tudi rockovskih elementov, pravi Uroš.

Glasba in slikarstvo sta dva pola njegove ustvarjalnosti, čeprav se kdaj tudi prepletata, na primer na ovitku plošče ali v Lamutovem salonu, v katerem je na razstavi Displaced world, deplasiran svet svoje slike s cevmi, iz katerih so prihajali zvoki, razširil v prostor in jim dal tretjo in četrto dimenzijo.

Že takrat, ko se je vpisoval v srednjo šolo, ga je zanimalo oblikovanje, a se je odločil za elektrotehniko. Bolj kot šola ga je zanimala glasba, a ne klasika, ki jo poučujejo na ljubljanski akademiji za glasbo, zato se je na koncu vpisal na likovno akademijo. Danes je med redkimi slovenskimi slikarji, ki lahko preživijo izključno s slikanjem, s prodajo slik in z razstavljanjem.

Njegov slog je nezgrešljivo prepoznaven. Njegove slike delujejo futuristično, kot da slika svet v neki sorazmerno oddaljeni prihodnosti. Uroš tega ne zanika, a pravi, da je na slikah realen svet, vendar se pogosto zgodi, da se tisto, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti, zelo hitro pojavi v realnem svetu, tako kot policijski dron, ki je lani krožil nad demonstranti. Bilo je, kot bi gledal podobe, ki so stopile iz njegovih slik.

Med študijem na akademiji se je, ko se je naveličal figuralike, ki je bila v učnem načrtu, ukvarjal z abstraktnim slikarstvom in tudi po koncu študija je še nekaj časa razstavljal abstraktne slike. Prva razstava v novomeški galeriji Simulaker je bila njegova, abstraktna, Transsubstantiation I. Potem se je začel ukvarjati s kolaži, nekako naključno, ko je pripravljal ovitke plošč za skupino. Začel je raziskovati načine, kako kolaž prenesti na platno, in tako je postopoma izoblikoval svoj danes tako prepoznaven slog, ki temelji na izdelavi kolažev iz na spletu najdenih podob iz realnega sveta in njihovem prenosu na platno s pomočjo projektorja.

»Vsaka podoba na platnu se je tudi dejansko zgodila. Gre za neke vrste realizem. Na platnu sem hotel dobiti učinek žarenja zaslona, zato sem začel uporabljati močnejše barve v svetlejših odtenkih rumene in zelene, ki daje občutek zastrupljenosti okolja, sevanja …,« svoj slog pojasnjuje Uroš Weinberger, ki s svojimi slikami komentira in nam z njimi sporoča svoje mnenje o svetu, družbi, o odnosih v proizvodnji, o naftni industriji … Tako kot droni so se na njegovih slikah že pred dobrim desetletjem pojavile maske, kot bi napovedal epidemijo, ki nam je tako zelo spremenila življenje.

Bil je Zoisov štipendist, prejel je študentsko Prešernovo nagrado. Seznam njegovih razstav, samostojnih in tudi skupinskih, je dolg. Razstavlja tudi v tujini, tudi v Evropskem parlamentu v Bruslju so že visele njegove slike. Prav tako sta dolga seznam javnih ustanov, ki se ponašajo z njegovimi deli, in seznam nagrad, ki se jim zdaj pridružuje tudi Trdinova.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 10. februarja 2022

Igor Vidmar