Bi nas bil Prešeren vesel?

Dan Prešernove smrti smo razglasili za nacionalni kulturni praznik in ob njem vsako leto povzdigujemo ali pomilujemo naše umetnike in našo splošno kulturo in kulturnost. Bogve, kaj bi o tem porekel naš Pesnik

Nekateri, ki so umetno bolj inteligentni, čisto resno verjamejo, da bo nekoč ali celo kmalu mogoče potovati v času naprej ali nazaj. Pa denimo, da bi se naš veliki in blagopokojni rojak iz krajev, kjer je najdlje živel – iz Vrbe, Ljubljane in Kranja –, pripeljal v naš čas in se malo razgledal po razmerah, ki v deželi kranjski in še širši prevladujejo ta čas. Gotovo bi se mu dobro zdelo, da smo še vedno oziroma še veliko bolj kot v njegovem času dežela pesnikov. To se je oktobra 2023 izkazalo tudi v Frankfurtu, na največjem knjižnem sejmu na svetu, kjer je bila Slovenija častna gostja. V slovenskem paviljonu smo v času, ko vse manj beremo in vse bolj švigamo z ekrana na ekran, poudarili pomen »branja na višji ravni«, kakršnega zahtevajo filozofska in pesniška besedila. Slavoj Žižek, »enfant terrible« slovenske in svetovne filozofske scene, pa je v svojem uvodnem nastopu zatrdil, da so ob Judih tudi Palestinci ljudje, in razburil frankfurtsko sceno. Na njej se je predstavila cela vrsta slovenskih pesnikov. Ugledna münchenska založba Hanser pa je pred sejmom izdala reprezentativni izbor slovenske lirike 20. in 21. stoletja pod naslovom »Mein Nachbar auf der Wolke«, Moj sosed na oblaku. Imenitna knjiga, tudi Prešern bi je bil vesel, v njej bi začutil aktualni utrip slovenske poezije.

Prešeren bi videl, da še vedno oziroma ponovno pripadamo (srednje)evropskemu svetu, v katerem je živel tudi on. Takrat je bila to habsburška monarhija, zdaj je to še mnogo širša Evropska unija. Tedanje provincialno glavno mesto Laibach je zdaj prestolnica slovenske države. V mesto Lvov, ki se je takrat imenovalo Lemberg in je bilo glavno mesto Galicije (Rutenije), je bil v letih 1822–1827 za profesorja pesnikov največji prijatelj Matija Čop. To mesto je zdaj v Ukrajini (Lviv), Ukrajina pa je napadena od Rusije. Velik del sveta še vedno »otrokom sliši Slave«, a dva največja od teh otrok sta v vojni in Prešeren, ki je vse slovanske narode doživljal kot bratske, tega ne bi bil vesel. Svoj čas sem zapisal, da je bil v njunem času Čop Prešernov internet. Učeni prijatelj je pesniku posredoval znanje, ki je bilo takrat dostopno le v knjigah, na papirju. Zdaj je večina tega znanja dostopna na ekranih in tako rekoč povsod po svetu.

Danes bi Prešeren lahko živel in pisal kar v domači Vrbi. Ker pa od poezije tudi zdaj ne bi mogel živeti, bi imel odvetniško pisarno v Ljubljani ali Kranju, do nje pa bi se dnevno vozil po avtocesti. Moral pa bi se disciplinirati pri uživanju opojne substance, ki jo v Zdravljici naslavlja z besedami »vince nam sladko«. To pa z vožnjo z osebnim avtomobilom ni združljivo. Če bi bila od Jesenic do Ljubljane hitra železnica, bi šlo, a te najbrž še dolgo ne bo. Kako bi opojni pesnik rešil ta problem, ne vem. Če bi mu pisarna dobro nesla, bi si lahko privoščil šoferja ali kako deklico za vse. Dohtarskim kastam gre v teh krajih slej ko prej dobro. Sodniška in odvetniška kasta »jezičnih dohtarjev« je ugledna, a baje preslabo plačana. Enako meni dohtarska kasta, ki sliši ne ime Fides. Tudi tej ni hudega, a bi rada več. Prešeren bi se gotovo čudil, ko bi videl, da so njegovi kolegi s svojim materialnim položajem v družbi nezadovoljni in da celo stavkajo. Stavkajo tisti, ki jim gre najbolje, a bi radi še več. Pesniki in drugi umetniki, ki jim gre slej ko prej bolj za silo, ne stavkajo. Razumi, kdor more.

Prešeren bi se gotovo čudil, ko bi videl, kako dobro živimo v materialnem oziru. Hkrati pa smo skregani v duhovnem. Kmalu bi uvidel, da gre le za novo obliko stare slovenske razdvojenosti, ki jo je kot prvi prav on upesnil v pesnitvi Krst pri Savici – za razdvojenost, ki jo poosebljata Črtomir in Valjhun. V Prešernovem času ta razdvojenost ni bila izrazita, ponovno je nastopila proti koncu njegovega stoletja, ko sta jo poosebljala klerik Anton Mahnič in liberalni prvak Ivan Tavčar. Ta »ločitev duhov« se je nadaljevala vse do druge svetovne vojne, ko se je do skrajnosti zaostrila v spopadu med partizani in domobranci. Po zmagi prvih je bila potlačena in znova izbruhnila v letih po osamosvojitvi Slovenije in se nadaljuje v našem času.

Prešeren je živel v času, ko ni bilo večjih vojn. V Evropi je po zmagi nad Napoleonom nastopilo dolgo obdobje relativnega miru, ki je trajalo vse do prve in druge svetovne vojne. Tudi Slovenci, ki smo se rodili po drugi svetovni vojni, že dolgo živimo v miru. Prav v zadnjih letih pa se nam nevarnost vojne znova približuje. Zajela je Ukrajino, tudi na Čopov Lvov so že padale rakete. Vojna divja tudi v krajih, ki so jih že pod Prešernom imenovali Sveta dežela. To je ime za deželo, kjer je živel in deloval Jezus Kristus in obsega območje današnje Palestine in Izraela.

Naš pesnik bi v našem času naletel na nevarnost, ki je njegov čas še ni poznal – na podnebne spremembe in z njimi povezane nevarnosti. »Globalno segrevanje označuje povišanje temperature ozračja zaradi onesnaževanja ter dvig povprečne temperature Zemljinega ozračja in oceanov od konca 19. stoletja naprej in njegovo predvideno nadaljevanje.« Ko bi pesnik na Wikipediji prebral ta stavek, bi najbrž samo debelo gledal.

Kakorkoli že: Spremembe, na katere bi pesnik naletel, bi bile tudi za njegov široki um prevelike. Kar bi ga pomirilo, bi bil pogled na njemu ljube kraje okoli Vrbe in Bleda, ki so še vedno tu in jih je slavil v Krstu: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja.« Bog daj, da bi taka tudi ostala in bi je bili še naprej veseli.