Veliko ljudi nerado kuha oziroma se ne znajde najbolje med lonci. Med njimi sem, priznam, tudi sama. »Pač greš rajš ven jest,« kot bi – brez odvečne filozofije – rekli mladi. Kar drži. Od nekdaj imam rada restavracije. Po svetu in v našem najlepšem mestu na svetu. Kjer jih je veliko dobrih in imam med njimi seveda svojo najljubšo. Obenem pa na trenutke nostalgično pogrešam nekatere od prej, ki se jim je reklo gostilna. In kot prepeva Andrej Šifrer o dobrih gostilnah, bi lahko dejali, da jih, tistih klasičnih, v mestu pravzaprav ni več.

Če obidem Viteza na Bregu in Mikijevega Pena, smo pred leti z družino radi hodili v gostilno Fortunat v Trnovem, kjer smo običajno praznovali rojstne dneve. To je bila prva gostilna, kamor sem lahko šla na kosilo tudi čisto sama. Družina Vodopivec z gospo Dunjo, ki je skrbela, da je vse potekalo brezhibno, medtem ko je njen mož Vinko kuhal najboljše njoke s škampi, hčeri Tina in Maja pa sta pomagali streči, kadar so z natakarico Joži »plavali« v gneči, je bila tisto, zaradi česar smo – poleg dobre hrane – vsi tako radi prihajali. Fortunata že dolgo ni več. Srečni spomini so ostali.

»A ti še za jutri prišparam filane paprike pa pire?« še zdaj slišim legendarno Greto iz gostilne Na Brinju za Bežigradom, ki ima prav tako že mnogo let zaprta vrata. Koliko anekdot ob odlični domači hrani, prijaznem lastniku Matjažu in simpatični natakarici Greti je ostalo za tistimi zidovi in na enem lepših vrtov v Ljubljani. Za vedno.

Zagotovo ima vsakdo kakšen nostalgičen spomin na »svojo« gostilno. Pa vendarle, če tudi končam s Šifrerjevo skladbo, z malce priredbe: Šla bom v dobro restavracijo. V moj nadnajljubši Cubo. K šefu Boštjanu in njegovi nepogrešljivi ekipi. Med dobre ljudi.