Zaradi brutalne ruske agresije na Ukrajino, ki traja že od konca februarja, se zlasti preko medijskega poročanja in komentiranja ustvarja vtis, da je 145-milijonska Ruska federacija spet glavna tekmica ZDA (in manj celotnega »kolektivnega Zahoda«) za svetovno prevlado. Vendar še zdaleč ni tako: Rusija razen velikanskega ozemlja, jedrske oborožitve in izdatnih energetskih virov nima več nobenih strukturnih elementov supersile. Kot lahko vidimo v Ukrajini, celo ruska vojska, ki so jo dve desetletji z izdatnimi proračunskimi sredstvi modernizirali, ni ravno bojno učinkovita, da o tehnološki sofisticiranosti sploh ne izgubljamo besed …
Po drugi strani pa je LR Kitajska v zadnjih treh desetletjih in pol bliskovitega gospodarskega in tehnološkega razvoja dosegla raven multidimenzionalne (gospodarske, vojaške, politične in celo ideološke) supersile, ki svetu (predvsem razvijajočim se državam v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki) ponuja svoj model političnega in socioekonomskega razvoja. Ta se bistveno razlikuje od zahodnega modela, ki je utemeljen na bolj ali manj reguliranem tržnem gospodarstvu, politični demokraciji, spoštovanju človekovih pravic in vladavini prava.
Kitajska je v zadnjih treh desetletjih in pol bliskovitega gospodarskega in tehnološkega razvoja dosegla raven multidimenzionalne (gospodarske, vojaške, politične in celo ideološke) supersile, ki svetu ponuja svoj model političnega in socioekonomskega razvoja.
Po mnenju poznavalcev vzhodnoazijske supersile so glavni elementi t. i. kitajskega modela naslednji: avtoritarna in vseobvladajoča enopartijska država, državni kapitalizem s tako rekoč vsemi elementi centralnega načrtovanja, vse bolj izražen velikodržavni šovinizem večinskega naroda Hanov ter posledična pospešena in pogosto nasilna sinizacija nehanskih narodov (zlasti Tibetancev in muslimanskih Ujgurov), vse bolj meritokratsko funkcioniranje partijskega in državnega aparata (v skladu s prastaro mandarinsko tradicijo cesarske Kitajske), popolni visokotehnološki nadzor nad državljani, (dosedanja) neomerkantilistična trgovinska politika ter čedalje bolj asertivna zunanja in varnostna politika, katere glavni cilj je najprej vnovična uveljavitev Kitajske kot hegemonske sile v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji, v končni fazi pa kitajska globalna hegemonija.
Kitajski model razvoja
Ameriški sociolog Jack Goldstone poudarja: »Ne bi podcenjeval stopnje privlačnosti kitajskega modela avtoritarnega državnega kapitalizma na svetovni ravni, kajti treba je priznati, da so različni procesi in dogodki v zadnjem desetletju in pol (finančno-gospodarska kriza kot posledica implementacije neoliberalne doktrine, naraščajoča dohodkovna neenakost, posledični vzpon skrajno levih in desnih populizmov, cela vrsta bledih, nesposobnih, pa tudi moralno pokvarjenih političnih voditeljev na Zahodu itn.) že dodobra načeli privlačnost zahodne liberalne demokracije, in sicer zlasti v državah v razvoju.
Navsezadnje ima vzhodnjaška avtoritarnost ('učinkoviti avtoritarizem') odkrite občudovalce celo med voditelji držav članic Evropske unije; v mislih imam predvsem predsednika madžarske vlade Viktorja Orbana in bivšega podpredsednika poljske vlade Jaroslawa Kaczynskega.« Vodilni kitajski predstavniki na čelu s predsednikom Xi Jinpingom so že večkrat izrazili prepričanje, da je kitajski model gospodarskega razvoja in politične ureditve mogoče uveljaviti tudi v drugih državah, seveda z določenimi lokalno specifičnimi prilagoditvami.
Temelj moči in vpliva sleherne države je kajpada produktivnost njenega gospodarstva, torej velikost BDP. Treba je priznati, da je razvoj kitajskega gospodarstva v zadnjih 35 letih najbolj občudovanja (in posnemanja) vreden primer rasti in modernizacije v znani zgodovini; leta 1985 je tako kitajski BDP znašal 309,5 milijarde dolarjev, lani pa je dosegel astronomskih 17,73 bilijona dolarjev.
Kitajska je po kupni moči že največje svetovno gospodarstvo, nominalno pa bo ZDA po napovedih Svetovne banke presegla leta 2031. Medtem ko so razvite zahodne države leta 1960 pomenile več kot 60 odstotkov globalnega BDP, je sedanji delež Zahoda v globalnem BDP le še 37-odstoten. Okoli leta 2050 naj bi v globalnem BDP upadel na nekaj več kot 20 odstotkov, kitajski pa naj bi znašal 22 odstotkov. Pod pogojem, da ne bo prišlo do večje gospodarske krize in/ali varnostno-politične nestabilnosti, bo LR Kitajska leta 2050 torej daleč največje svetovno gospodarstvo.
Kitajska je po kupni moči že največje svetovno gospodarstvo, nominalno pa bo ZDA po napovedih Svetovne banke presegla leta 2031.
Kitajci imajo že zdaj daleč največji industrijski sektor na svetu, za ameriške poslovneže in politike pa je še posebej skrb vzbujajoče, da Kitajska prehiteva zahodno supersilo tudi na v 21. stoletju odločilnem področju visokih tehnologij. Leta 2020 je bilo tako na Kitajskem proizvedenih 1,5 milijarde mobilnih telefonov, 250 milijonov najsodobnejših računalnikov in 25 milijonov avtomobilov. Kot so na osnovi poglobljenega proučevanja kitajske ekonomije pred letom dni ugotovili harvardski raziskovalci pod vodstvom Grahama Allisona, so Kitajci že dohiteli, v nekaterih primerih pa celo prehiteli Američane pri razvoju ključnih tehnoloških disciplin (superprevodniki in polprevodniki, umetna inteligenca, 5G, robotika in t. i. računalništvo v oblaku).
V zadnjih petih letih so kitajske oblasti začele občutneje spodbujati tudi domače povpraševanje, saj se zavedajo, da gospodarska rast, ki jo poganja predvsem izvoz, ni dolgoročno vzdržna, zlasti še, če upoštevamo dogodke in procese v svetu v zadnjem obdobju (ponovni vzpon protekcionizma, pandemija kovida-19 in posledična delna deglobalizacija …).
Poleg tega hoče partijsko-državna elita v Pekingu povečati tudi povprečno produktivnost dela, ki še vedno precej zaostaja za razvitimi ekonomijami Zahoda in Vzhodne Azije (Japonske in Južne Koreje), vendar bo to zahtevalo obsežne strukturne reforme. Ob tem je treba dodati, da Kitajci že od leta 2005 poskušajo zmanjšati svojo odvisnost od mednarodnega gospodarstva; takrat je bilo namreč sprejeto pravilo obveznega 30-odstotnega deleža domačih komponent proizvodov v enajstih industrijskih panogah. Strategija Made in China 2025 je ta delež povečala na 70 odstotkov v desetih panogah (zlasti v umetni inteligenci, farmaciji in medicinski opremi, letalski industriji ter v proizvodnji računalnikov in njihovih programov). Poznavalci soglašajo v oceni, da Kitajci pospešeno izvajajo ekonomsko transformacijo, predvsem pa poskušajo bistveno zvišati stopnjo samozadostnosti svojega gospodarstva (zlasti v tehnološko-inovacijskem sistemu, nekoliko manj v dobavnih verigah).
Kitajski avtoritarni režim državam sveta ponuja tudi lastno vizijo ureditve in razvoja svetovne skupnosti. Tako je predsednik Xi spomladi v več govorih predstavil t. i. globalno varnostno pobudo (GSI), ki temelji na naslednjih načelih – nedeljivi varnosti, azijski varnostni model (vzajemno spoštovanje, odprtost in vsestransko povezovanje), nasprotovanje enostranskim sankcijam in boj proti »novi hladni vojni«. Kot je bilo pričakovati, Xi in njegovi podrejeni politiki, diplomati, akademiki … predvsem odločno nasprotujejo ideji, da obstaja en sam model političnega in socioekonomskega razvoja, ki naj bi ga posnemale vse države sveta (demokracija, pravna drzava, spoštovanje človekovih pravic in tržno gospodarstvo). Poleg tega GSI odločno obsoja »politiko sile in unilateralizma« v mednarodnih odnosih, še posebej kritična pa je do »enostranskih sankcij«. Po drugi strani pa močno poudarja pravico držav do »suverenosti in ozemeljske celovitosti« (beri: pravica LR Kitajske do suverenosti nad Tajvanom). Kot na dlani je torej, da je GSI usmerjena predvsem zoper zahodni liberalni koncept globalne skupnosti.
BRI – priložnost ali past?
O izjemnih geoekonomskih/geopolitičnih ambicijah azijske supersile veliko pove megaprojekt Pobuda pas in cesta (BRI), ki ga je uradni Peking lansiral jeseni 2013. Gre za poskus strukturiranja celotne Evrazije (v veliki meri pa tudi Afrike in Oceanije) okoli Kitajske, in sicer z gradnjo cest, železnic, plino- in naftovodov, pristanišč, letališč, predorov, jezov in tudi informacijske infrastrukture. Trenutno v BRI sodeluje 149 držav, Kitajci so napovedali, da bodo v gradnjo načrtovanih objektov do leta 2049 vložili najmanj štiri bilijone dolarjev, nad finančnim vidikom BRI pa bdi leta 2014 ustanovljena Azijska banka za investicije v infrastrukturo.
Osebno soglašam s tistimi analitiki, ki trdijo, da si poskušajo Kitajci z BRI zagotoviti strateško globino v soočanju z ZDA na zahodnem delu Pacifika. S kitajskega zornega kota namreč ponuja Evrazija priložnost obiti ZDA skozi osrednji in zahodni del Azije predvsem v smislu kopenskega dostopa do Perzijskega zaliva in nasploh Indijskega oceana. Tako bi Kitajci izničili oziroma vsaj močno zreducirali veliko prednost Amerike, ki je dominantna sila na Tihem oceanu in za zdaj še nadzoruje glavne pomorske trgovske poti po vsem svetu. Že začetnik anglosaške šole geopolitike Halford Mackinder pa je dokazoval, da tista sila, ki vlada Evraziji, obvladuje celoten svet.
BRI je privlačen predvsem za nerazvite države z avtoritarnimi političnimi sistemi, saj Kitajci v nasprotju z zahodnjaki razvojne pomoči in posojil ne pogojujejo s spoštovanjem demokratičnih načel in procedur ter človekovih pravic, poleg tega pa je, opozarjajo poznavalci, način financiranja projektov v okviru BRI tako rekoč idealen za razcvet korupcije, nepotizma ter zlasti finančne in politične odvisnosti kreditojemalk od Kitajske. Številne države bi tako utegnile v prihodnjih letih in desetletjih pasti v t. i. dolžniško suženjstvo do Kitajske.
Takšna žalostna usoda je že doletela Šrilanko, kjer so kitajski investitorji financirali gradnjo trgovskega pristanišča Hambantota na jugu države. Izkazalo se je, da je nova luka premalo donosna, in Šrilanka posledično ni bila zmožna odplačevati obresti in glavnice kitajskim posojilodajalcem. Leta 2017 so bile šrilanške oblasti omenjeno luko prisiljene prepustiti kitajski strani za 99 let v najem in upravljanje.
Vzporedno s hitrim gospodarskim razvojem je v zadnjih desetletjih eksponencialno naraščala tudi kitajska vojaška moč in LR Kitajska velja za drugo najmočnejšo vojaško silo sveta, ki že resno ogroža vojaško prevlado ZDA v indopacifiški megaregiji, predvsem v Vzhodni in Jugovzhodni Aziji ter na bližnjih morjih (Vzhodno- in Južnokitajsko morje). Po mnenju britanskega strokovnjaka za Vzhodno Azijo Geoffa Dyerja imajo kitajske oborožene sile, ki štejejo več kot dva milijona vojakov, na voljo visokotehnološko oborožitev za vse rodove. »V zadnjih letih so razvili hipersonične rakete, protiladijske balistične izstrelke in izjemno močno orožje za generiranje elektomagnetnih pulzov, ki je sposobno za več ur ohromiti funkcioniranje bojnih skupin ameriške vojaške mornarice,« trdi Dyer.
Po njegovih besedah se kitajski odločevalci zavedajo, da Kitajci vsaj še desetletje ali dve ne bodo sposobni resno ogroziti ameriške prevlade na svetovnih oceanih, zato razvijajo predvsem takšne vojaške ladje in drugo oborožitev, s katero bodo lahko preprečili dostop ali vsaj prosto manevriranje ameriških vojaških ladij v akvatoriju do 2500 kilometrov od kitajskih obal, zlasti pa znotraj t. i. prve verige otokov (Japonska–Okinava–Tajvan–Filipini-Borneo). Z morebitnim zmanjševanjem prisotnosti vojaške mornarice ZDA v zahodnem Pacifiku pa se Kitajci nadejajo, da bodo lahko postopno spodkopali ameriško zavezništvo z drugimi azijskimi državami, in sicer zlasti z Južno Korejo in Filipini, morda pa celo z Japonsko.
Za gospodarske in tudi varnostne interese zahodnih držav je zelo škodljivo tudi, da Kitajci že vrsto let svojo informacijsko-komunikacijsko opremo uspešno plasirajo v razvijajoče se države v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Tovrstna kitajska oprema je namreč še vedno občutno cenejša od ameriške ali evropske, poleg tega pa LR Kitajska tem državam ponuja tudi tehnološke rešitve, ki so še posebej zanimive za avtoritarne režime (tehnike za sledenje državljanom, za prepoznavanje obrazov in celo pričesk, za filtriranje svetovnega spleta itn.). Kot je znano, so kitajski strokovnjaki te tehnološke rešitve razvili najprej za nadzor nad domačim prebivalstvom (predvsem nad političnimi oporečniki in nezadovoljnimi etničnimi manjšinami, kot so Ujguri in Tibetanci).
»Večno« vprašanje Tajvana
Jasno je, da bo epicenter ameriško-kitajskega rivalstva za hegemonijo v indopacifiški makroregiji in posledično v vsem svetu tudi v prihodnje Tajvan (uradni naziv: Republika Kitajska na Tajvanu). Ta 23-milijonski otok, kamor so se konec 40. let prejšnjega stoletja zatekli v državljanski vojni s komunisti poraženi nacionalisti (Kuomintang), je namreč v samem jedru nacionalne identitete sodobne Kitajske in njene geopolitične strategije. Je etnično in zgodovinsko nesporno kitajsko ozemlje, predvsem pa je za LR Kitajsko vitalnega pomena njegova geografska lega.
Vodilni kitajski vojaški strateg, generalmajor Peng Guanqian je že pred več leti v zelo temačnih barvah orisal geopolitične posledice morebitne dokončne odcepitve Tajvana: »Če bi se Tajvan ločil od Kitajske, potem ne bi bila poteptana samo nacionalna čustva 1,3 milijarde ljudi kitajskega porekla, ampak bi se znatno zožil tudi strateški prostor za preživetje in razvoj kitajske nacije. Presekane bi bile namreč vitalne pomorske poti, ki Kitajsko povezujejo s svetom. Kitajsko bi velika veriga otokov v zahodnem Pacifiku za vedno ločevala od odprtega oceana. Velika kopenska in pomorska nacija bi dejansko postala država brez izhoda na širni ocean.«
Čedalje več strateških analitikov ugotavlja, da se kitajsko vodstvo vse bolj nagiba k vojaški rešitvi tajvanskega vprašanja v treh do petih letih, saj naj bi v Pekingu že nekaj časa prevladovalo prepričanje, da je na Tajvanu vladajoča Demokratična napredna stranka »zelo separatistično usmerjena« in posledično ni zainteresirana za vnovično združitev otoka z matično državo po formuli ena država – dva sistema, kar predlaga uradni Peking.
Tajvanski separatisti naj bi seveda uživali prikrito, a dejansko podporo ZDA in Japonske. Predvsem kitajski predsednik Xi naj bi trdno verjel, da je njegovo zgodovinsko poslanstvo doseči vnovično združitev Tajvana z matico bodisi na miren bodisi nasilen način. Xi je v zadnjih letih že večkrat izjavil, da je vrnitev Tajvana pod »polno suverenost« LR Kitajske »nujni pogoj« za t. i. veliko pomladitev kitajske nacije. Znani ameriški sinolog Michael Pillsbury, avtor odmevne knjige Stoletni maraton, pa je prepričan, da je »velika pomladitev kitajske nacije« zgolj evfemizem za vzpostavitev svetovne gospodarske, politične, vojaške in tudi sociokulturne globalne prevlade LR Kitajske.
Pillsbury dokazuje, da je kitajsko vodstvo že za časa ustanovitelja LR Kitajske Mao Zedonga sprejelo tajno vseobsegajočo strategijo, katere cilj je vzpon vzhodne velikanke na položaj globalnega hegemona; to naj bi se zgodilo najpozneje do leta 2049, ko bodo Kitajci praznovali 100. obletnico ustanovitve LR Kitajske. Kot navaja Pillsbury, priznani kitajski teoretik mednarodne politike Zhao Tingjang označuje sinocentrično globalno ureditev z izrazom tianxia, se pravi kot enoten globalni sistem, ki ga vodi »prastara in superiorna kitajska civilizacija«.
Pillsbury takole opredeljuje kitajsko vizijo »pravične in harmonične« svetovne ureditve: »Kot center civiliziranega sveta bi imela Kitajska odgovornost 'izboljšati' vse države in ljudstva sveta, in sicer tako, da bi jih 'harmonizirala' s širjenjem kitajskih vrednot, jezika in kulture; tako bi se namreč lažje vključili v kitajski imperialni sistem. Ta imperij daje redu prednost pred svobodo, svoji etiki pred pravom in vladavini elite pred demokracijo in človekovimi pravicami.«
Že na prvi pogled je očitno, da gre le za modernizacijo in globalizacijo starega vazalnega odnosa med »osrednjim cesarstvom« (Kitajsko) in podrejenimi bolj ali manj oddaljenimi državami, torej za mednarodno ureditev, ki je bila značilna za Vzhodno in Jugovzhodno Azijo pred vdorom evropskih kolonialnih sil.
Vojna v Ukrajini ugodna za Kitajce
LR Kitajska torej očitno želi postati svetovna hegemonska sila, ZDA pa se temu položaju gotovo niso voljne odpovedati. To ustvarja v mednarodni skupnosti hude napetosti, ki bi lahko – po seriji napačnih potez z obeh strani – eskalirale celo v vojaški spopad globalnih razsežnosti: spomnimo se zgolj rivalstva za svetovno prevlado med britanskim imperijem in nemškim cesarstvom konec 19. in na začetku 20. stoletja, ki je na koncu privedlo do izbruha 1. svetovne vojne.
Menim pa, da pravi vojaški spopad med velikankama ni verjeten, četudi ga ni mogoče povsem izključiti; v mislih je treba namreč imeti predvsem dejstvo, da imata obe državi jedrsko orožje in druga orožja za množično uničevanje, kar pomeni, da bi bil morebitni vojaški spopad med njima preprosto preveč uničujoč. Poleg tega sta državi gospodarsko zelo tesno prepleteni: obseg trgovske menjave med njima je leta 2020 dosegel 615 milijard dolarjev (ZDA so imele deficit kar 285,5 milijarde dolarjev!), Kitajci pa so tudi lastniki ameriških državnih obveznic za 1,07 bilijona dolarjev. Rivalstvo za globalno hegemonijo med ameriško in azijsko supersilo bo posledično po vsej verjetnosti dolgo(deset)letni maraton, zelo pomembno pa bo, katere in kakšne zaveznice bosta imeli obe tekmici.
Glede tega so brez dvoma v precej boljšem položaju ZDA, ki imajo še iz časov ameriško-sovjetskega antagonizma v indopacifiški makroregiji vzpostavljeno celo omrežje bilateralnih in multilateralnih zavezništev. Predvsem pa je dejstvo, da večina močnih držav na tem velikanskem območju (Japonska, Južna Koreja, Vietnam, Avstralija in Indija) širjenje kitajskega vpliva dojema kot hudo grožnjo svojim nacionalnim interesom.
Leta 2020 je bilo na Kitajskem proizvedenih 1,5 milijarde mobilnih telefonov, 250 milijonov najsodobnejših računalnikov in 25 milijonov avtomobilov.
Indija, ki prav tako želi postati supersila, za zdaj še vztraja pri t. i. strateški avtonomiji (to se kaže tudi v stališču uradnega New Delhija do ruske agresije zoper Ukrajino), realno pa lahko v prihodnjih letih pričakujemo vse večje zbliževanje in usklajevanje ameriške in indijske zunanje in varnostne politike v Indopacifiku. Tudi zaradi tega, ker je tradicionalni indijski rival na podcelini, muslimanski Pakistan, že vsaj 15 let tesen zaveznik LR Kitajske. Po drugi strani lahko Kitajci poleg Severne Koreje in Pakistana računajo še na Kambodžo, Mjanmar, Laos in Iran, bržkone pa tudi na Bangladeš, morda celo na Nepal. Na splošno bi lahko rekli, da LR Kitajska že vodi neformalno globalno koalicijo držav, ki hočejo (bolj ali manj radikalno) revizijo sedanje globalne ureditve.
Predvsem pa je bila za pekinške oblastnike kot od boga poslana ruska invazija na Ukrajino, saj je za dolga leta (morda celo za desetletje ali dva) povsem pokvarila odnose med 145-milijonsko Rusko federacijo in zahodnimi državami, Rusijo pa je potisnila v naročje Kitajske, ki ima v tem razmerju že več let glavno besedo. Četudi tega ruski avtokrat Vladimir Putin nikakor ne želi priznati, je država, ki ji že več kot dve desetletji vlada s trdo roko, zreducirana na nezavidanja vredno vlogo surovinske baze industrijsko in tehnološko neprimerno močnejše Kitajske.
Ruski opozicijski analitik Aleksander Gabuev se boji, da bo prihodnost Rusije v tesnem objemu rumene supersile temačna: »Kitajska bo najpomembnejša partnerica Rusije, glavna destinacija za izvoz in glavni vir uvoza ter tudi ključna diplomatska partnerica, še posebej po tem, ko se bo Indija močno oddaljila od Rusije in se približala demokracijam v Indopacifiku in Evropi. Starajoča se vladajoča elita v Kremlju bo vse bolj voljna igrati vlogo ponižne služabnice Kitajske, ki prerašča v pravo rivalko Amerike.« Brez dvoma bi bilo za ZDA (pa tudi za EU) občutno bolj ugodno, če bi se Rusija – seveda v zameno za določene geopolitične koncesije v postsovjetskem prostoru – postopoma vključila v veliko protikitajsko koalicijo, a dejstvo je, da je ta scenarij glede na sedanje razmere v Ukrajini in nasploh v Vzhodni Evropi čedalje bolj geopolitična fantastika …
*Prispevek vsebuje mnenja in ocene avtorja in ne odraža nujno stališč Ministrstva za zunanje zadeve RS.
**V aktualni tiskani izdaji Reporterja smo pričujoči prispevek pomotoma objavili z napačnim naslovom. Avtorju se opravičujemo in esej v celoti in s pravim naslovom objavljamo na tem mestu.