Štiri francoska leta na Gorenjskem

Lani je minilo 210 let od konca Ilirskih provinc, ki so na področju večjega dela današnje Slovenije trajale le štiri leta. V Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju sta razstavo z naslovom Bi ga zibal ali zvrnil? pripravili zgodovinarki Anja Poštrak in Barbara Kalan.

Prišel je iz ničesar. Zavzel je vse. Tako so v izteku prejšnjega leta kinematografi oglaševali najnovejši film Napoleon, kakopak o slavnem francoskem cesarju Napoleonu Bonapartu, ki ga je tokrat upodobil oskarjevec Joaquin Phoenix. To seveda ni prvi in zagotovo ne zadnji film o pomembnem možu v zgodovini človeštva – povprečnem po rasti, a velikem po vladarskem talentu. Tako o njem kot o vojnah, ki jih je vodil, državah, ki jim je vladal, in konec koncev o njegovem zasebnem življenju.

Lik Napoleona, njegov vek in vpliv ali posledice na kasnejši razvoj v prvi vrsti Evrope so bili in so še vedno v središču zanimanja zgodovinarjev. Letos bo minilo 210 let od konca njegove vladavine leta 1814, že leto poprej pa so po komaj štirih letih trajanja svoj konec doživele tudi Ilirske province, ki so v marsičem zaznamovale velik del področja današnje Slovenije. »Tudi Gorenjci smo bili kratko obdobje v svoji zgodovini Francozi,« zapišeta avtorici muzejske razstave s pomenljivim naslovom Bi ga zibal ali zvrnil?, zgodovinarki Gorenjskega muzeja Barbara Kalan in Anja Poštrak.

O kmetu, ki ziblje Francoza

Od kod hudomušen naslov za razstavo, ki se dotika kratkega, a burnega obdobja v slovenski zgodovini? Naslov sta avtorici povezali z dilemo, ali so Ilirske province ljudem in narodu prinesle kaj pozitivnega ali zgolj drugega vladarja, francoskega namesto avstrijskega. »Ko gre za naslov, sva se zgledovali po upodobitvi na panjski končnici. Zgodba, ki je bila povod za njen nastanek, je znana po celotni Sloveniji, obstaja pa vsaj 24 različic razlag, ki jih poznajo na Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem in Primorskem,« pojasnjuje Anja Poštrak. »V osnovi kmet, ki ziblje, predstavlja kmečkega človeka, francoski vojak v zibelki pa Ilirske province. Včasih kmet ziblje Francoza toliko časa, dokler se ta ne naveliča, vstane iz zibke in odide. Spet drugič pa kmet Francoza preprosto zvrne, ker se tuji nadvladi postavi po robu.«

Tako panjska končnica kot širša razlaga zgodbe je seveda na ogled in v branje na razstavi. Muzejska zgodba pa se začne pri gosjem peresu, ki ga sicer hrani Narodni muzej Slovenije. Z njim je Napoleon 14. oktobra leta 1809 v dunajskem Schönbrunnu podpisal mirovno pogodbo, s katero se je končala štiriletna vojna med Francijo in Avstrijo. Z nekaj potezami peresa je hkrati ustanovil Ilirske province – to državo brez enotne zavesti, brez smisla in brez namena, s prestolnico v neznatnem še napol vaškem provincialnem mestecu Ljubljana. »V tej čudni državi, v grdem račku, kot so se ji posmehovali v Parizu, so sicer veljali francoski zakoni, izobešali so francosko zastavo in uporabljali francoski grb, ampak vsi zakoni niso veljali,« pove Barbara Kalan in doda, da je bil sicer Napoleon v živo v Sloveniji le enkrat, namreč leta 1797 v Ljubljani, ko je eno noč prespal v Škofijskem dvorcu.

Novi, drugačni časi

Ko je Napoleon ustanovil Ilirske province, so se Slovencem obetali novi, drugačni časi. Obdobje francoske oblasti je prineslo spremembo še posebno v tem, da po več stoletjih kar naenkrat del Slovencev ni bil več zvesto vdan Habsburžanom. Ta čas je ljudem prinesel marsikaj lepega hkrati pa tudi nove, drugačne obveznosti. Muzealki sta se pri skupnih razstavah ukvarjali že z različnimi obdobji in dogodki v zgodovini, kot povesta, pa nikoli med ljudmi ni bila prisotna večja zmedenost kot v času Ilirskih provinc. Na hitro se je končalo dolgo obdobje vladavine Habsburžanov, prišli so novi oblastniki, ki so govorili ljudem prej neznan jezik.

Tudi pesnik Valentin Vodnik sprva ni bil navdušen nad Francozi, izvemo na razstavi, a je novim gospodarjem v čast že kmalu napisal pesem Ilirija oživljena, v kateri se Francozom zahvaljuje, da so z reformami prebudili slovensko narodno zavest. Uvedli so sodobno upravo, reformirali pa so tudi šolstvo. V osnovne in nižje srednje šole so kot učni jezik uvedli deželni jezik slovenščino, ustanovili so gimnazije in delno tudi univerzo. Tudi Kranj je za eno leto dobil gimnazijo v slovenskem jeziku, a mestu ta ni bila usojena, izvemo na razstavi. Na klasično nižjo gimnazijo je Kranj potem čakal še pol stoletja.

Meri in fronki

Ves čas obstoja Ilirije se je kazala neka dvojnost, ki je razvidna iz dveh najbolj očitnih primerov – državljani Ilirije so imeli ilirsko, in ne francosko državljanstvo. Znameniti Code Napoleon, civilni zakonik, je sicer določal, da so pred zakonom vsi enaki, ni pa dokončno odpravil fevdalnega reda in ravno zato je razumljivo, da so ljudje Francoze sprejeli z nezaupanjem. Časi francoske zasedbe Kranjske, torej tudi Gorenjske, so bili za ljudi težki zaradi velikih bremen, ki sta jih naložili francoska vojska in uprava.

Ustanovili so občine, merije, z župani, meri. Na Gorenjskem jih je bilo kar 31. »Zanimivo, da so bili župani izključno domačini, v Ilirskih provincah nikoli noben župan ni bil Francoz. Na nekdanje župane še danes spominjajo hišna imena, na primer pri Meru v Železnikih.

Ljudem so se najbolj vtisnili v spomin davki, ki so jim rekli fronki. Govorili so, da je denar »crknil«, saj je »najprej Francoz cesarski denar preklical, če si je kdo kaj pridobil v francoskih časih, pa tudi ni nič veljalo, ker je potem naš avstrijski cesar spet francoski denar preklical«. Na ogled je vojaška blagajna, polna denarja, ki je po odhodu Francozov ostala zakopana nad Zasipom pri Bledu.

Avtorici na razstavi pozornost posvečata posameznim zanimivostim, osebnostim in dogodkom, ki so zaznamovali tisti čas, od Valentina Vodnika, Žige Zoisa in zgodbe s slikarjem Leopoldom Layerjem, ki je ponarejal francoski denar in bi zato zaprt. Ustavimo se pri uniformi francoskega huzarja, ki ga je za razstavo posodil Srečko Rože iz Vojaškega muzeja Tabor Lokev. Spoznamo tudi, kje na Gorenjskem je moč najti še danes vidne sledi, ki so jih zapustili Francozi. »Na razstavah, ki jih z Anjo skupaj pripravljava, ne želiva le naštevati zgodovinskih dejstev, ta lahko poiščemo na internetu. Zgodovinska dejstva so le ogrodje, okrog katerega spleteva muzejsko zgodbo, ki jo seveda oplemenitiva z muzejskimi predmeti,« njun uveljavljeni razstavni koncept pojasnjuje Barbara Kalan, Anja Poštrak pa dodaja, da se pri raziskovanju vselej orientirata na celotno Gorenjsko, tokrat pa sta pri zgodbi uporabili tudi zapise iz ljudskih spominov na tako imenovane francoske čase.

Razstavo, ob njej pa tudi ličen katalog, je oblikovala Tjaša Štempihar iz studia Okus, predmete k posameznim zgodbam pa sta si avtorici izposodili iz različnih slovenskih muzejev, nekaj jih je tudi iz zbirk Gorenjskega muzeja. Razstava bo na ogled do konca februarja.