Ana Šturm, doktorska kandidatka na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), je med drugim tudi programska soselektorica festivala Animateka, letos pa je bila tudi članica strokovne žirije za celovečerne filme na Festivalu slovenskega filma Portorož (FSF).

Njeni predlogi za 34. Liffe se pridružujejo seriji predlogov naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Vabljeni k branju priporočil za lažje krmarjenje po letošnjem programu!

Interesno območje (The Zone of Interest), r. Jonathan Glazer, VB/ZDA/Poljska
Desetletje po sijajnem, a tesnobnem Pod kožo (Under the Skin, 2013) nam britanski režiser Jonathan Glazer (končno!) prinaša nov film. Interesno območje – za katerega je navdih črpal iz istoimenskega romana maja letos umrlega pisatelja Martina Amisa – je, podobno kot Pod kožo, prežet z nelagodjem. V filmu spremljamo idilično življenje številne nemške družine, ki prebiva v hiši, katere posest z vrtom, bazenom in otroškimi igrali meji na koncentracijsko taborišče v Auschwitzu. Vendar to dejstvo prebivalcev hiše in njihovega ustaljenega družinskega ritma prav nič ne moti. Streli, zadušeni kriki in prah, ki ga občasno prinese iz dimnikov, so samo beli šum v ozadju njihovega vsakdana. Zloveščo zunanjost polja v Interesnem območju evocirata predvsem izjemna zvočna podoba in glasba genialnega Mica Levija. Pomemben film o banalnosti zla, molku, gledanju stran in sostorilstvu.

Rdeče nebo (Roter Himmel), r. Christian Petzold, Nemčija
Rdeče nebo, drugi del trilogije o moči nadnaravnih sil (prvi, posvečen vodi, je bil Undine [2020]) vodilnega režiserja mladega nemškega filma, Christiana Petzolda, ki se tokrat igra z ognjem, me intrigira že odkar sem ga februarja videla na Berlinalu. K temu, da se je zataknil v moje misli, je pripomoglo tudi neprestano poslušanje nosilne pesmi filma – "In My Mind" – dunajske zasedbe Wallners. Petzold v spogledljivo mladostnem in zadržano duhovitem Rdečem nebu uspe ustvariti enega zanimivejših likov, ki v zadnjem času naseljujejo filmske svetove. Leon (Thomas Schubert) je zafrustriran nadobuden literat z manjvrednostnim kompleksom, tragično ujet med nevidne rešetke protestantske delovne etike, prelepo baltsko obalo in pisateljsko blokado. Leon je nekdo, ki vam gre od prve do zadnje minute strašno na živce, a v njem prej ko slej ugledate tudi sami sebe.

Kos kos robida (Shashvi shashvi maq'vali), r. Elene Naveriani, Gruzija/Švica/Nemčija
Neobičajen osrednji lik najdemo tudi v najnovejšem delu režiserke gruzijskih korenin Elene Naveriani Kos kos robida, ki je na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu prejel srce Sarajeva za najboljši igrani film. Oseminštiridesetletna Etero, ki jo stoično in subtilno upodobi igralka Eka Chavleishvili (v Sarajevu je prejela tudi nagrado za najboljšo glavno žensko vlogo) je samosvoja, odločna, protislovna in čustvena junakinja, ki bolj kot vse drugo ceni svobodo. V zaspani vasici sredi gruzijskega podeželja živi sama, brez moža ali otrok, in to ji povsem ustreza. Za vaške opravljivke se ne zmeni, raje hodi na dolge sprehode, kuha marmelado in vodi lastno trgovino s higienskimi pripomočki. Po tem, ko nekega dne ob nabiranju robid za svežo marmelado na strmem bregu reke skoraj umre, se v njej nekaj prebudi. Novi občutki se razvijejo v čutno, a skrito razmerje z Murmanom, dobaviteljem pralnega praška iz sosednje vasi. A Etero kljub ljubezni in seksualnemu prebujenju ostane zvesta svojemu življenjskemu slogu in svoji težko priborjeni samostojnosti.

Vsi mi tujci (All of Us Strangers), r. Andrew Haigh, VB/ZDA
Podobno kot pri Jonathanu Glazerju tudi pri Andrewu Haighu velja, da je vsak njegov nov film praznik zase. Še večji praznik pa je, ko izveš, da v filmu igrata dva najboljša igralca svoje generacije: Andrew Scott, bolje poznan kot seksi duhovnik iz serije Fleabag (2016–2019), in Paul Mescal, ki smo ga lahko občudovali v enem od najboljših filmov lanskega leta Po soncu (Aftersun, 2022). Andrew in Paul sta Adam in Harry, sostanovalca v bloku v Londonu, med katerima se razvije čutna ljubezen. Haigh se tudi tu, podobno kot v filmih Vikend (Weekend, 2011) in 45 let (45 Years, 2015) ukvarja z nepredvidljivostjo in kompleksnostjo intimnih razmerij, tako partnerskih kot družinskih, ter s tem, kako nas ta razmerja osebnostno osmišljajo in spreminjajo. Film Vsi mi tujci, ki temelji na japonski zgodbi o duhovih Tujca Yamade Taichija, v podtekstu raziskuje tudi evolucijo zgodovine homoseksualnosti.

Bitka za Alžirijo (La battaglia di Algeri), r. Gillo Pontecorvo, Italija/Alžirija
Retrospektivni programi so brez dvoma srce vsakega filmskega festivala in Liffe v sklopu letošnje retrospektive z naslovom Francesco Rosi in italijanski politični film prinaša kar nekaj izjemnih naslovov, ki jih ne gre zamuditi. Med njimi bi poudarila Bitko za Alžirijo. Ta večkrat nagrajeni vojni film, sicer koprodukcija med Italijo in Alžirijo (velja tudi za prvi alžirski film), je nekakšna poldokumentarna rekonstrukcija enega najpomembnejših dogodkov v alžirski vojni za neodvisnost. Scenarij je nastal na podlagi spominov Saadifa Yacefa, enega od voditeljev FLN (Nacionalne osvobodilne fronte), ki je vodila boj proti francoski kolonialni oblasti, glasbo za film pa je prispeval Ennio Morricone. V tem trenutku v času vsekakor nujen ogled, ki ponuja še vedno aktualen premislek o zgodovini kolonializma in nasilju, ki ga poraja, ter o pomenu boja zatiranih proti kolonizatorju.