Pesnica in aktivistka se je rodila v obdobju frankovske diktature, ko je bila galicijščina prepovedana, in je tako lahko govorila le dovoljeni jezik fašističnega režima. V oddaji Razgledi in razmisleki je ob svoji poeziji predstavila zapletene jezikovne razmere, v katerih je odraščala, feminizem v Španiji in Galiciji ter Odprto pismo Evropi, ki ga je napisala za letošnji festival.

"Menim, da poezije ni mogoče pisati brez refleksije jezika." Foto: Založba Beletrina

María Xesús Pato Díaz, najbolj znana kot Chus Pato, se je s svojim opusom odločila zavrniti literarne kalupe in se je posvetila premisleku o samem pesniškem dejanju, o sami sebi in okolju, v katerem živi.

Pesniško delo Chus Pato je zaradi prevratniškega diskurza in posebne zasnove pesniškega dejanja, razumljenega kot vaja v praksi in eksperimentiranju, galicijski literarni glas. Njena ustvarjalna zamisel je umik od uhojenih poti in konformističnih odnosov. Avtorica je izdala več pesniških zbirk – Urania, Heloísa, Fascinio, A ponte das poldras, Nínive, M-Talá. Verzi Chus Pato ne potrebujejo ločil, besedilo in tiskarska postavitev nekaterih njenih stvaritev kažeta, da njeno pesniško ustvarjanje zajema preobrazbo prazne strani v neskončno platno, na katerem lahko eksperimentira z jezikom.

Njeno pesniško delo se ne razlikuje kaj dosti od slikarskega dela, ki s črto gradi ukrojen univerzum iz najbolj absolutne praznine. Pesnica prigovarja k umiku na območje, na katerem so dane razmere za rojstvo pesmi. Na tem območju bralec postane bistveni del, ker se aktivira mehanizem dialoga, ki ga vključi in približa pesniški sedanjosti. Poezija Chus Pato se prilega okviru skrajnega eksperimentiranja. Za njeno tvegano in neugodno pisanje je potreben jezik, ki zavrača patriarhalni in konformistični izraz, tako da daje prednost od esteticizma odmaknjeni poeziji. Ni naključje, da pesnica zatrjuje, da se čuti blizu članom avantgardne pesniške skupine iz Združenih držav, ki se je pojavila v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih.

Najprej si oglejmo ime Chus, ki v slovenščini zveni nenavadno.
Chus je zelo pogosto ime, tako v Galiciji kot v Euskadiju, torej v Baskiji. V Baskiji je to ime moško; Chus se imenujejo fantje, v Galiciji pa je to žensko ime. Izhaja iz imen María Jesús, Xuxa, Chus.

V pesniški zbirki Fascinio – Očaranost – iz leta 1995 imam zelo bridko pesem, v kateri pravim: "Moj materni jezik je fašizem." Moj materni jezik je namreč mešanica galicijščine in kastiljščine. Ker sem se rodila v obdobju frankovske diktature, je bila galicijščina popolnoma prepovedana, potem pa kot otrok nisem razlikovala med jezikoma; pravzaprav smo ju mešali, saj se je kljub prepovedi galicijščina prav tako govorila. A to je pri pisanju moje poezije zelo pomembno, saj nastaja črna luknja na področju jezika. Rekla bi, da nimam maternega jezika oziroma da je moj materni jezik pravzaprav odsotnost materinščine. Kajti družba, v kateri sem se rodila, je bila potisnjena v zapletene jezikovne razmere, ki so onemogočale prenos maternega jezika.

Moji starši so Galicijci in njihov materni jezik je galicijščina. Sami pa so se s svojimi otroki pogovarjali v kastiljščini, ki je bila močno obarvana z galicijsko tonaliteto.

Edvard Kocbek je v pesmi Lipicanci poetično in s plemenitim humorjem upesnil, da
"so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami,
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko."
Pesnica Chus Pato se odreka liričnosti in slogu ode, zato pa je toliko bolj neposredna v zbirki Na lingua das bestas iz leta 2019, v kateri pripoveduje, kako so se njeni predniki odločali za jezik in poskušali obvarovati otroke pred zaničevanjem tako, da ne bi govorili jezika revežev, kmetov.
Kajti točno to pomeni moja pesem. Moj materni jezik je bil jezik zveri. V obdobju režima Francisca Franca je na oglasnem plakatu pisalo: "Govori prav, govori špansko, ne govori kot zveri." Jasno je, da se je plakat nanašal na prepoved galicijščine. Da, tudi to je tisti nemi materni jezik, nemi zato, ker ni artikuliran z besedami, ima pa zvok, tudi to je galicijščina.

Danes je čisto drugače, kot je bilo, ko sem se rodila. Galicijščina je dovoljena. V obdobju Franca jo je bilo prepovedano govoriti, a govorilo jo je 90 odstotkov prebivalstva. Danes je dovoljeno, je celo souradni jezik, a smo glede govorcev v zelo težavnem položaju. Govorci so izgubljeni in ni primerne generacijske zamenjave. Mladi so se učili galicijščine, znajo jo govoriti, pisati, a je ne uporabljajo.

Galicijska pesnica je tokrat prvič obiskala Slovenijo. Kot profesorica zgodovine in zemljepisa je seznanjena z osnovnimi dejstvi in se veseli srečanj z ljudmi in kraji. Obeta si lepa doživetja.
V Rotterdamu sem srečala velikega slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna, malo preden je umrl. Vsi pesniški festivali imajo podobno dinamiko. Tudi v Galiciji so vinorodna območja, kot je Ribeiro, zato si lahko zamišljam, kakšen bo ta festival v Sloveniji.

V pogovoru na Dnevih poezije in vina. Foto: Matej Pušnik
V pogovoru na Dnevih poezije in vina. Foto: Matej Pušnik

Galicijska pesnica je za letošnji festival Dnevi poezije in vina na Ptuju napisala Odprto pismo Evropi. V njem med drugim govori o dveh Evropah, predvsem pa omenja kanadsko pesnico in prevajalko Erin Moure, ki jo je spoznala pred leti.
Nekoč sem dvignila slušalko in oglasila se je ženska, ki je komaj znala govoriti galicijsko, a se je dovolj dobro izražala. Povedala je, da se imenuje Erin Moure. Takoj sem se zavedela, da je Moure galicijski priimek. Dejala je, da želi prevesti mojo knjigo M-Talá v angleščino. Odgovorila sem ji, da se strinjam. Vljudno sva se pogovarjali. Odložila sem slušalko in si mislila: "Še ena nora ženska." Vendar ne. Ni bila nora. Prevedla ni le knjige M-Talá, ampak je v ZDA pravkar izšla moja zadnja v prevodu Erin Moure. Se pravi, prevedla je že šest mojih pesniških zbirk. Od omenjene zbirke M-Talá je prevedla vse, kar sem izdala.

Prevajala je in izdajala. Kajti Erin Moure nikoli ne prevaja, če ni prepričana, da bo prevod tudi objavljen. Srečati Erin je bila moja velika sreča. Vesela pa sem, ker sem verjela, da bo to zmogla. Tako se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Knjige, ki jih je Erin prevajala, so izhajale na različnih koncih angleško govorečega sveta – v Veliki Britaniji, ZDA. Toda v Kanadi ni mogla izdati nobene. Kanada namreč ni naklonjena politiki subvencioniranja prevodov. Kar zadeva književno produkcijo, je hipernacionalistična država in za prevajanje ni subvencij. Toda Erin je želela izdati mojo knjigo v Kanadi. Ko je tako dosledno prevajala moje pesmi in se je v nekem trenutku ukvarjala z zbirko Secesión, se ji je porodila zamisel.

Na vsako mojo pesem iz zbirke Odcepitev je odgovorila v angleščini. Se pravi: prevedla je pesem in se nanjo odzvala. Na primer, v pesmi, ki pripoveduje o pogrebu v nekem galicijskem mestu, je pogreb postavila v Ottawo, zato je knjiga sestavljena iz mojih pesmi v angleščini, pesmi, ki jih je prevedla, v njenih prevodih pa je dodan še en verz – njen. In zato je knjiga veljala za kanadsko in jo je Erin Moure lahko izdala. Bila je zelo lepa knjiga, ki naju je pripeljala na Harvard, da bi jo tam brali. Bili sva na Harvardu in Erin je prejela štipendijo zaradi prevoda. Knjiga je doživela velik odziv, saj je v njej na eni strani poezija s te strani oceana, na drugi strani pa odgovarja Kanadčanka.

Pesniško zbirko M-Talá je Chus Pato izdala leta 2000. Ni le inovativna, ampak tudi odklonska. V njej opušča tradicionalno pesnjenje in se loteva liričnega jaza, ki se pogosto istoveti z glasom pesnika. Vanjo vključuje gledališče, dialoge, pripovedi ali razmišljanja kot del pesmi same. Postmodernost knjige je tudi v množici ključev pri razumevanju. Te kode za dešifriranje oblikuje avtor ali bralec; to kaže, koliko lahko hermetizem in poetična tema postaneta pogoja igre, ne nepremagljivi oviri. Ena najbolj ponavljajočih se interpretacij je tista, ki povezuje naslov, besedno igro – paronomazijo, ki nastane zaradi rabe besed z enako ali podobno pisno ali zvočno podobo, vendar z različnimi pomeni. Recimo em-talá, eme-talá ali pa z določeno gestaltično zaokrožitvijo kar velelnik mátala – "ubij jo".
Sama izgovarjam eme-talá. S tem sem hotela nasloviti knjigo s svojim imenom; tako kraj dobi ime, lahko ga tudi knjiga. Filologi sicer ugibajo ali vedo, od kod ime izvira, a samo ime po navadi ne pomeni nič, čeprav, ko ga izgovoriš, veš, za kaj gre. Se pravi, mešanica nesmiselnosti in pomena. To križišče je križišče, na katerem se predvaja pesem.

Vsebina zbirke M-Talá je obsežna. To je najdaljša knjiga, kar sem jih kdaj napisala, in mislim, da sem postala znana po njej. Je enigmatična, pravzaprav so vse moje knjige kriptične.

Biti feministka v Španiji in Galiciji pomeni, da nekoliko zamujaš. Kot vsa osvobodilna gibanja je frankizem ustavljal tudi feminizem. Bili pa smo tako zaposleni z zrušitvijo diktature, da smo tudi sami odlagali neke stvari v prihodnost.

Chus Pato

Mislim, da moraš pisati o stvareh, ki še niso napisane, ki niso le preslikava nečesa prejšnjega. Kaj to pomeni? Smisel poezije je pradaven. Zajema vsebine, povezane z ljubeznijo, smrtjo in rojstvom. Drugih tem v poeziji skoraj ni. Vsi pišemo o istem. Ko imaš za sabo tisočletno izkušnjo, ki je ne poznaš popolnoma, poskušaš ...

Ne verjamem v prazno stran. Mislim, da ko pišeš, obstaja veliko gospodov in gospa, ki so napisali isto. In se sprašujejo: poglejmo, kako bo temu oz. tej uspelo? In ko pišeš, imaš v spominu že napisano, nočem ponavljati že napisanega, ampak vem, da bom napisala isto. Gre za tisto, kar se ponavlja, vedno je isto, a moraš dati besedam svojo pot, svojo obliko.

Galicijska pesnica Chus Pato, ena izmed častnih gostij letošnjega festivala Dnevi poezije in vina, je znana tudi kot aktivistka in feministka.
Biti feministka v Španiji in Galiciji pomeni, da nekoliko zamujaš. Kot vsa osvobodilna gibanja je frankizem ustavljal tudi feminizem. Bili pa smo tako zaposleni z zrušitvijo diktature, da smo tudi sami odlagali neke stvari v prihodnost. Nekatere moje knjige so izšle, ko je bil feminizem že v veljavi. Odkar pomnim, sem feministka. Menim, da nismo vsi feministi. Patriarhat je še vedno tu. Jasno je, da mora veljati enakost. Ženska je vredna toliko kot moški. Tokov v feminizmu pa je veliko.

Ko imaš sposobnost ubesediti stvari, ki jih doživljaš, moraš razmišljati o jeziku, ne samo o mojem jeziku – galicijščini, ki je bila med diktaturo desetletja prepovedana. Če Franco ne bi zmagal v vojni in ne bi bilo 40-letne diktature, ne bi odgovorila, da nimam maternega jezika ali da je moja materna govorica jezik zveri ali da je moj materni jezik fašizem ... Seveda bi vam rekla, da je moj materni jezik galicijščina. Ko se odločite pisati v tem jeziku, galicijščini, pa morate razmisliti ne le o svojem jeziku, ampak tudi o tem, da govorite. In o tem, da mora biti poezija slavljenje govorjenja. Menim, da poezije ni mogoče pisati brez refleksije jezika.

Chus Pato se upira klasični pripovedi. S tem izraža svojo posebno nelagodje glede tega, kako je pridobivala znanje. V njenih naslovih in pesniških zbirkah pa so še posebno opazne pogoste mitološke, zgodovinske, literarne, biblične reference. Kakšen pa je bil njen odnos s Katoliško cerkvijo?
Tako je. Katoliška cerkev je bila strašno povezana s Francovim režimom. Nikakor ni bilo mogoče, da bi prišli do galicijske cerkve, ki bi govorila galicijsko. Maše so bile vedno v kastiljščini. Ko mi je umrl tast, je moj mož duhovniku zabičal: "Ali bo maša v galicijščini ali pa pogreba ne bo." V Kataloniji ali Baskiji je v cerkvi maša v baskovščini ali katalonščini, ne pa v Galiciji. Ker v Galiciji vse, kar je povezano z oblastjo, čeprav smo v demokraciji že toliko let, še naprej govori v španščini.

Ne gre le za to, da je to sramotno, ampak za to, da je treba to vsak dan prenašati. Položaj v Galiciji je položaj ljudstva, ki dela samomor, ljudstva, ki se odloča za samomor, ljudstva, ki je strto, zatirano, razočarano, nezadovoljno. To je tudi demografski problem. Prihajam iz kraja, iz katerega se že dve stoletji izseljujejo. Po 200 letih izseljevanja ni več pravega izhoda. Ker so vse družinske vezi, potrebne za prenos čustev naklonjenosti in ljubezni, pretrgane. Lahko povem nekaj o svoji tašči, ki je živela v družini sedmih bratov in sester: le trije so ostali v Galiciji. In mlajša generacija, tista, ki smo jo izobraževali, sem namreč učiteljica, je raztepena po vsej Evropi; ta generacija ni ostala v Galiciji. Z drugimi besedami, z demografskega vidika govorimo o umirajočem mestu.

Za nas je zelo presenetljivo potovati in videti kraje, v katerih živijo mladi ljudje. Da o otrocih sploh ne govorimo. Za nas je otrok čudež.

Sorodna novica Pred Dnevi poezije in vina: "Iz Ptuja delamo evropsko prestolnico poezije"

V Odprtem pismu Evropi je Chus Pato izjavila, da "dokler Zahod ne prizna Vzhoda in obrnjeno, dokler se ne združita obe polovici simbola, bo Evropa še naprej dekle, ki jo je ugrabila pohota starega patriarhalnega boga".
Načrt bi moral zajemati združitev simbolov. Obstajata dve polovici, ki sta zlomljena celota. Morali bi se obnoviti. To je utopija v današnjem času in v obdobju, v kakršnem smo. Ampak tako je bilo od nekdaj, od razpada rimskega cesarstva. Točno tako, kot so nam govorili v šoli o Bizancu in Rimu, danes pa govorimo o ruščini in angleščini. Razmere v Evropi so trenutno zelo občutljive. Nikoli ne prepoznamo, kaj je in kaj pomeni Vzhod.

Glede tega pisma nisem pričakovala, da ga bom napisala na tak način. Vendar sem sprejela izziv. Nisem pričakovala, da bom pisala o ukrajinski vojni, ker je takrat še ni bilo. Kako ne bi govorila o tej vojni? Poleg tega se je zgodilo, da sem prepotovala vso Ukrajino. V Evropi me zanimajo ljudje. Obstaja uradna zgodovina, a mene zanima tista resnična, neuradna. Tisti, ki ni napisana. Ta pa je zgodovina ljudstev. Ne glede na nestrpnost ljudje priznavajo druge, a vendar se hočeš nočeš lahko že naslednji dan zbudiš sredi vojne.

Kako se je mogoče spopasti s tem, ko je v igri toliko interesov?
Seveda je mogoče. Med drugim tudi s poezijo. Ker poezija ima sposobnost vznemirjati, širiti um ljudi. Ampak govorim o demokraciji. Nihče nas nič ne vpraša. Prav tako ni referenduma, ki bi poizvedoval, ali ste za vojno. Kakšne so meje demokracije, v kateri živimo? Če nimamo moči odločati o življenju in smrti, v kakšni demokraciji sploh smo?

Sporočilo galicijske pesnice Chus Pato daje misliti. Žal v slovenščini ni izšlo nobeno njeno delo. Založba Beletrina kot organizatorka festivala Dnevi poezija in vina je kot spremno gradivo izdala drobno brošuro z osmimi pesmimi … Kako gluhi so tudi izobraženi ljudje, pa je videti v tem, da smo k izboru osmih pesmi v brošuri z naslovom Me muze plešemo zate, objavljenih v izvirni galicijščini in v angleškem prevodu Kanadčanke Erin Moure, primaknili tretjo različico, v slovenščini, vendar kot prevod iz angleščine.

Moj materni jezik je fašizem, pravi galicijska pesnica in aktivistka Chus Pato