VSTAVI PODKAST

Filmski kritik Marcel Štefančič, jr. je o novem Hollywoodu – in s tem tudi o številnih legendarnih vlogah Roberta De Nira iz 70. in 80. let – pravkar izdal obsežno študijo Zadnji film 2.0 (Založba UMco). Resda na platnici knjige ležerno poseda Al Pacino v vlogi Michaela Corleoneja iz Botra 2 – a če bi filmski kritik, največji izvedenec za Hollywood pri nas, izbiral med vlogami Pacinovega največjega tekmeca, bi brez pomisleka izbral Travisa Bickla iz Taksista (1976).

In kdo je Travis Bickle? To je predvsem Robert De Niro. Ne glede na obseg vloge, ki jo igra, se za De Nira namreč vselej zdi, kakor da postane lik, ki ga igra. In to z vsem telesom, z mesom in krvjo, lik se v igralcu utelesi vse do dozdevno nepomembnih fizičnih detajlov, tikov, posebnosti. Ekstremne fizične transformacije, ki se jim je De Niro podvrgel zaradi številnih vlog v 70. in 80. letih, so prispevale k nepozabnosti, intenzivnosti in avtentičnosti njegovih junakov oziroma antijunakov.

De Nirove priprave na vlogo Travisa Bickla v Taksistu so vključevale to, da se je en mesec tudi do petnajst ur na dan vozil s taksijem po newyorških ulicah in se na lastne oči spoznaval z "umazanijo", ki lazi po urbani džungli in v Bicklu sčasoma vzbudi morilski nagon. Za Pobesnelega bika (1980), še eno novohollywoodsko mojstrovino, ki jo je režiral Martin Scorsese, se je igralec poredil za 30 kilogramov in treniral s svetovnim prvakom v boksu Jakom LaMotto, ki ga je De Niro upodobil v filmu; treningi so bili tako intenzivni, da je LaMotta De Nira krstil za "enega od dvajsetih najboljših boksarjev na svetu". Za Botra 2 (1974) se je naučil govoriti sicilijansko. Za New York, New York (1977) se je naučil igrati saksofon. To je bil nemara njegov edini študijski kiks; De Nirovo muziciranje je na koncu vendarle popravil, dubliral poklicni saksofonist.

Novohollywoodski filmi ukinjajo razcep med likom in igralcem, ugotavlja Marcel Štefančič. Novi Hollywood se loči od klasičnega Hollywooda po tem, da igralec v novem Hollywoodu izgine v svoji kreaciji. In res, sodeč po anekdotah, De Niro velja za eno od najbolj odmaknjenih, tihih, skrivnostnih, "garbovskih" osebnosti v Hollywoodu. "Bobby obstaja le, kadar se nahaja v koži nekoga drugega" temu pritrjuje znana izjava scenarista Taksista Paula Schraderja.

"De Niro se je vedno izjemno težko znebil likov, ki jih je igral. Vedno so mu ostajali tiki, tudi mesece potem, ko se je zaključilo snemanje filma," v našem podkastu pove Marcel Štefančič.

Travis Bickle velja za De Nirovo remek delo. V zgodovinski vlogi psihopatskega voznika njujorškega taksija z izkrivljenim mesijanskim kompleksom je utelesil brutalnost, toksičnost, tesnobo in duševno iztirjenost 20. stoletja, pravi Marcel Štefančič. Na seznam De Nirovih nespornih dosežkov dodaja še več razcepljenih, iztirjenih in toksičnih legend velikega platna: demoničnega Johnnyja Boya (Ulice zla), svetovnega prvaka v boksu in poosebljenje tako imenovane toksične moškosti – Jaka LaMotto (Pobesneli bik), grotesknega Jokerja pred Jokerjem – Ruperta Pupkina (Kralj komedije), nostalgičnega in kontemplativnega Noodlesa (Bilo je nekoč v Ameriki) ter številne druge različice gangsterja, arhetip ameriškega junaka, za katerega se je De Niro specializiral (v filmih Vročina, Dobri fantje, Kazino in tako dalje).

Fizične transformacije so le najopaznejša plat De Nirovega obsedenega pristopa k filmskim vlogam. Manj znano je, da je v vloge vlagal izjemen intelektualni napor, saj je mesece pred snemanjem disciplinirano študiral svoj lik – njegovo osebno zgodovino, zgodovino njegove kulture, jezik in tako dalje. De Nirovi snemalni zapiski, ki so v javnost prišli pred nekaj leti, razkrivajo igralčev akademski pristop k igri. De Niro je očitno usvojil materialistično lekcijo svoje učiteljice igre Stelle Adler. Na vloge se ni pripravljal tako, kot se je Marlon Brando, ki se je zazrl v svojo notranjost v iskanju spominov in travm, marveč tako, da je pogledal v svet in ga ponotranjil.