Komentar Lovra Kastelica: Modrooke plavolaske
Naša državna RTV seveda nista samo tisti dve uri (televizijskega, ne pa tudi radijskega, ta očitno ni moteč) informativnega programa, nacionalka je še marsikaj drugega. Moj nasvet: če že morate, bojkotirajte tistih 5 odstotkov programa, nikakor pa ne preostalih 95.
Nacionalka tlakuje pot tudi talentiranim piscem: letos je že 32. nagradila najboljšo kratko zgodbo. Tudi leta 2006 jo je. Rjavooko temnolasko je potem prebral igralec Zvone Hribar, govori pa o ozadju znanega Morrisonovega šlagerja in je šla približno takole … V mokrem in tihem belfaškem jutru je Ivan hitel proti kavarni, kjer je stregla njegova muza, ljubezen na prvi pogled. Ko je vstopil, si je slekel plašč, si še nekoliko popravil pulover in kar sredi kavarne obstal s šopkom cvetja. Lesen pod se je ob njegovem nervoznem stopicanju pričel kriviti in oddajati nekam čudne glasove. Vsa dotedanja zagnanost se je topila iz sekunde v sekundo in srce mu je razbijalo še hitreje. V podzavest se mu je naselil sklep, da gre za biti ali ne biti, za ključno življenjsko odločitev. Zazdelo se mu je, da se vse vrti okoli njega, da pričakujejo vsi njegov naslednji korak, da je središče sveta. Z očmi je začel iskati svojo muzo, rjavooko temnolasko (Brown Eyed Girl). In jo naposled zagledal. V naročju nekega tipa je bila videti tako zadovoljna. Tako sladkega nasmeha na njej še ni videl. Za hip sta se spogledala. Šopek je stisnil še močneje, stopil korak bliže, potem pa poraženo do svoje stalne mizice. Šopek je vrgel na stol, pihnil topel zrak v pest in pogledal skozi okno. Zunaj je še vedno deževalo. V kavarni je bilo vse več gostov. Na tisto turobno jutro leta 1967 je nekdo prižgal še stari radio. In zaslišal se je slavni Morrisonov refren: Ša la la la, la ti da!
Sedemnajst let pozneje imam doma še nekaj boljšega, to so štiri modrooke plavolaske, ena lepša od druge. Naša špadna dekleta so bila zadnje čase sicer kar precej skupaj, že od jutri bo povsem drugače. Že jutri gre namreč vsaka po svoje, v svet. Najstarejša med njimi se bo odpeljala v Kočevje: njena služba slovi tudi po tem, da svoja vrata odpre vsakič 1. septembra. Najstniška lepotica bo zakorakala v prvi letnik srednje šole. Potem pa sta tu še obe bamboli: a če gre starejša v svojo zadnjo sezono vrtca, bo mlajša šele prvič zajadrala v svet šablonskih pravil. Nekakšne socializacije. Kjer vzgojo staršev, dedkov in babic prevzame institucija.
Njenega dopoldanskega nasmeha žal ne bom več videl. Če pa bom dočakal popoldanskega, bo to čisti ša la la la, la ti da!
