Hidrolog Tomaž Globokar, s katerim v tej številki objavljamo intervju, je jasen: po osamosvojitvi je bilo vodno gospodarstvo zanemarjeno, financiranje se je znižalo za okoli štirikrat – z 0,4 na 0,1 odstotka BDP. Ukinile so se vodne skupnosti, nad proračunskimi sredstvi je držala roko vsakokratna vlada. Namesto za zaščito pred poplavami se je denar iz sklada za vode namenjal za gradnjo hidroelektrarn na Spodnji Savi. Vodna soglasja za gradnjo so se delila tudi za območja, kjer jih ne bi smelo biti. Tudi koncesionarji, ki bi morali vzdrževati vodotoke, tega ne počno.
Slovenija se s poplavami letos ne sooča prvič. Po letu 1990 smo bili priča več vodnim ujmam, ki so jim sledile dolgotrajne sanacije. Ponekod (npr. Celje, Železniki) so dobro poskrbeli za protipoplavno varnost, kar se jim je v začetku avgusta obrestovalo, saj pri njih ni prišlo do večjega razlitja vodotokov in do velike gmotne škode. Res je, da se podivjane narave ne da povsem ukrotiti, a bi lahko bile posledice uničujočih poplav manjše, če bi politiki bolj poslušali stroko in za urejanje strug ter druge protipoplavne ukrepe namenjali več denarja.
Premier Robert Golob je danes na veliki preizkušnji. Že nujna zdravstvena reforma je za to vlado trd oreh, zdaj pa jo je doletela še megasanacija po katastrofalnih poplavah.
Leve in desne vlade, vsi njihovi okolijski in infrastrukturni ministri bi lahko v preteklosti na tem področju naredili veliko več ali vsaj ne delali škode. Politiki so pač politiki in svoj politični kapital kujejo iz dneva v dan. Redki med njimi na probleme gledajo bolj dolgoročno. Za večino pa žal poplave niso problem, dokler jih ni. Ko pa pride do naravne katastrofe, ko narava izda račun, pa ni običajno nihče nič kriv. Če pa že, so to politični tekmeci, ki potem eni na druge kažejo s prstom in prelagajo odgovornost.
Ljudski rek pravi, da je po toči zvoniti prepozno. To velja tudi za letošnje poplave. Politična enotnost, ki jo danes po katastrofi demonstrirajo tako koalicijske kot opozicijske stranke, je seveda dobrodošla. V slovenski politiki, ki temelji večinoma na izključevanju, ne slišimo pogosto, da bi se vlada glede nabora ukrepov za sanacijo posledic poplav usklajevala z opozicijo. Praviloma v parlamentu koalicijski valjar povozi vse predloge opozicije ne glede na to, ali so dobri ali slabi.
Vprašanje je samo, koliko časa bo ta enotnost trajala? Najbrž ne dolgo, a ne koalicija in ne opozicija si v danih razmerah ne morejo privoščiti metanja polen pod noge. Politika je v svojem bistvu plemenito delo za skupno dobro. Po drugi strani pa je politikantstvo neprestani boj za oblast za vsako ceno. Ni potrebno dvakrat ugibati, česa je v slovenski politiki več tako na levem kot desnem polu.
Čeprav so jih danes polna usta enotnosti, sodelovanja in solidarnosti, imajo tako koalicijski kot opozicijski politiki v ozadju svoj politični račun. Ne bodimo naivni, da so fototermini na poplavljenih območjih in udarniške akcije pri čiščenju poplavljenih objektov samo izraz sočutja in nesebične pomoči do prizadetih. Ljudje imajo obljub dovolj. Tudi predsednici Evropske komisije, ki je bila na obisku na poplavljenih območjih, je marsikdo potožil, da jih tokrat politika ne sme pustiti na cedilu in po nekaj tednih pozabiti nanje.
Ni dovolj, da prideš z lopato odstranjevat blato in se nastavljat fotoaparatom, slike pa nato, še preden si umažeš škornje, objavljaš na družbenih omrežjih. Hkrati pa vsem drugim, ki se jim gnusi takšna umazana politična igra, ki je podobna predvolilni kampanji od vrat do vrat, pridigaš o solidarnosti in na veliko moraliziraš. Niso pa bili vsi politiki enaki. Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, denimo, je kot prostovoljni gasilec po ujmi pomagal na Kamniškem, pa o tem ni objavljal nobenih fotografij. Pa marsikdo drug tudi ne.
Zaradi obsežnosti naravne katastrofe je že zdaj jasno, da bo sanacija trajala dolgo, najbrž dlje od mandata sedanje vlade, in tudi to, da bo stala nekaj milijard evrov. Zato tudi ni vseeno, kdo je na čelu sanacijske ekipe, kako se določajo prioritete in po kakem ključu deli denar.
Praviloma noben večji projekt v Sloveniji v preteklosti ni šel kot po maslu in tudi pri tem lahko pričakujemo kopico zapletov. Premier Robert Golob je danes na veliki preizkušnji. Že nujna zdravstvena reforma je za to vlado trd oreh, zdaj pa jo je doletela še megasanacija po katastrofalnih poplavah.
Prvi odziv na vodno ujmo je bil dober, vse institucije so delovale (vojska, civilna zaščita, gasilci …), to priznavajo vsi. V teh težkih trenutkih je tudi vsa politika stopila skupaj in tudi vsa Slovenija je pokazala veliko solidarnost z državljani v stiski. Ko bi bilo tako še naprej.