Krčenje barvne palete je od slikarja zahtevalo redukcijo podrobnosti, saj so ob barvni enovitosti postale tako rekoč neopazne in torej nepomembne.

Naslov razstave, ki bo na ogled do 9. julija, je Spektralne študije, kar nakazuje prav slikarjev poskus sestaviti Rothkovo barvno shemo s figuralnim slikarstvom, ki ga je Jurečič razvijal skozi leta. Kot zapiše ob postavitvi, mu je začelo to leta 2021 uspevati. "Oblikovno in s tem formalno logiko mojega starejšega slikarstva mi je uspelo nekoliko potisniti v ozadje in v ospredje pripeljati strukturno logiko slikarstva barvnega polja. V osnovi je le-to skoraj v celoti osnovano na barvnih kontrastih, z uporabo barv, ki nihajo okoli bližnjih ali identičnih tonskih vrednosti. Čeprav so sestavljene iz različnih barv, so črno-bele fotografije Rothkovih slik ali nasploh slik, narejenih po principih slikarstva barvnega polja, skoraj enovito sive."

Ko mu je uspelo v svoje figuralne kompozicije pripeljati iskano barvno shemo, se mu je na eni strani pokazala potreba po izpustitvi podrobnosti, ki jih sicer poznamo z njegovih starejših del – s tem je postala podoba in z njo barvna shema preglednejša. Po drugi strani pa so tudi obstoječe podrobnosti v resnici neopazne in s tem odveč.

Kot je ob razstavi zapisal Miklavž Komelj, jemlje slikar mimetično oporo v že obstoječih podobah, predvsem v detajlih različnih fotografij. "Ničesar noče delati na pamet, obenem pa prepušča podobo izpiranju. Ko tako za vsako potezo išče mimetično oporo, tako obenem kaže, kako ni v tem, kar imamo za opore, v resnici nobene opore. In kaže tudi, kako to, kar doživljamo kot figuralnost, vznika iz principov, ki jih imamo za abstraktne, in se vrača k njim," zapiše.

Jurečič se je v novejši seriji slik iz leta 2022 oprl na še en fenomen, ki ga tudi sicer raziskuje tako v svojih slikah kot zapisih o likovni umetnosti – povezavo vizualne umetnosti in glasbe, konkretneje glasbe francoskega skladatelja Gerarda Griseyja, v katerem prepoznava v konceptualnem in morfološkem smislu sorodnost z Rothkovim slikarstvom. Tudi za Griseyjevo 'spektralno glasbo' je značilno nihanje okoli bližnjih tonskih višin, od tod pa tudi prvi del naslova razstavljenih slik.