Kako se lahko spoprimemo z realnostmi, ki obstajajo nad ali pod pragom naših zmožnosti, da bi jih videli in z njimi vzpostavili povezavo? Da bi se z njimi spoprijeli, moramo razviti zmožnost razmišljanja v merilih, ki so večji ali manjši od človeškega. Kako?

Liam Young je spekulativni arhitekt, oblikovalec in režiser, ki živi v Los Angelesu. Foto: Miha Fras/Aksioma
Liam Young je spekulativni arhitekt, oblikovalec in režiser, ki živi v Los Angelesu. Foto: Miha Fras/Aksioma

Na to vprašanje odgovarja štirinajsta izvedba diskurzivnega kulturnega programa Taktike&Praksa, ki ga organizira Aksioma, Zavod za sodobne umetnosti Ljubljana. Trimesečni program se je začel s hibridno konferenco v Kinu Šiška, kjer je nastopil Liam Young, spekulativni arhitekt, oblikovalec in režiser, ki živi v Los Angelesu. Avstralec dela v zabavni industriji in gradi izmišljene svetove, tako za industrijo kot za lastne projekte. Prek oblikovanja izmišljenih svetov s svojo ekipo pripoveduje zgodbe in raziskuje, kako nove tehnologije vplivajo na naša življenja, prostore in mesta.

V okviru projekta Taktike&Praksa #14 pravkar poteka Sklop #2, ki osvetljuje multidisciplinarne prakse arhitekta in oblikovalca Farzina Lofti-Jama. O tem, kako globalne infrastrukture in mednarodni predpisi čedalje bolj – in hkrati neopazno – oblikujejo naše najbolj intimne navade, razmišljanja in domače rutine.

Več pa v spodnjem pogovoru.


Liam Young, Mesto planet - Planet city je eden od vaših izmišljenih svetov. Gre za radikalno idejo. 10 milijard ljudi v enem samem mestu, preostala površina planeta pa narava, divjina, osvobojena človeštva. Kako ste oblikovali Mesto Planet, iz katere ideje ste črpali navdih zanj?

Mesto Planet je oblika izmišljenega sveta, izmišljenega mesta za celotno človeško populacijo. Eno mesto za 10 milijard ljudi, kolikor nas bo po napovedih leta 2050. In teh 10 milijard ljudi živi v hiper gosto poseljenem metropolisu in na ta način sprosti pritisk na preostali del planeta in skoraj celotno površino Zemlje vrne divjini, naravi. 99,98 odstotka planeta je pokrajina, ljudje pa živijo v enem samem mestu, ki torej zaseda le 0,02 odstotka planeta. To je toliko, kot je velika ameriška zvezna država Teksas. Mesto temelji na mislenem eksperimentu ekologa Edwarda O. Wilsona, ki zato, da se izognemo množičnemu izumrtju, predlaga, da človek polovico zemeljske površine popolnoma prepusti naravi ter tako združi in omeji človeški razvoj na polovico planeta, ki ostane. V kontekstu podnebne krize in grozečega izumrtja človeka sem se oziral za misleci, ki so razvili dovolj velike in ambiciozne načrte v primerjavi z velikostjo težave, s katero smo soočeni. Wilsonova ideja o polovici planeta se je zdela primeren predlog. Ko se spopademo s težavami tega reda velikosti, potrebujemo namreč resnično radikalne ideje. Kar nekaj biologov je raziskovalo predlog E. O. Wilsona, kar nekaj časa so raziskovali, ali bi nas vrnitev 50 odstotkov površine Planeta naravi rešila. Ampak arhitekta v meni zanimajo radikalne prilagoditve obstoječih mest, ki bi bile nujne, da bi se torej umaknili na drugo polovico površja. Tega ni še nihče raziskal, kako bi bilo to izvedljivo, takšno zapuščanje urbanih območij v tolikšni meri. In tukaj se je moj projekt začel, želel sem si vizualizirati, kako bi bilo videti to mesto na 50 odstotkih. Ko pa smo začeli, smo ugotovili, da bi s posnemanjem gostote najgosteje poseljenega mesta na planetu, Manile, prestolnice Filipinov, 10 milijard ljudi dejansko lahko naselili v mestu, ki ne zaseda polovice površine, ampak v mestu, ki je veliko 0,02 odstotka Zemlje. In najbolj radikalna različica Wilsonovega predloga je torej to, Mesto Planet, ki je neverjetno zgoščeno mesto. To smo torej želeli raziskati, zanimal nas je tak miselni eksperiment. Torej, ko razmišljamo o prihodnosti in o tem, kam gremo, ugotovimo, da moramo spremeniti naše poglede na to, kdo smo in kako živimo. In to je torej najradikalnejša različica te podobe, to je najradikalnejše žrtvovanje, ki bi ga lahko naredili, da bi trajnostno živeli na tem planetu.

Želeli smo razviti izmišljeni predlog za mesto, ki bi resnično delovalo v takšnem merilu. Mesto Planet je mesto, ki dejansko deluje, saj je produkt sodelovanja med znanstvenicami in znanstveniki, tehnologinjami in tehnologi, kritičnimi znanstvenicami in znanstveniki, antropologinjami in antropologi, ekologinjami in ekologi. Gre za mesto, ki je popolnoma energetsko obnovljivo. Gre za miselni eksperiment – če lahko takšno mesto oblikujemo, ki deluje in naseljuje toliko ljudi ter omogoča, da preostali del površja planeta vrnemo naravi in ustvarimo globalni narodni park, zakaj tega ne storimo? Nič nas ne zaustavlja, da tega ne bi naredili. Zakaj nam je velikost Londona in Los Angelesa in Melbourna sprejemljiva? Kar nas omejuje, so naši lastni kulturni predsodki, pristranskosti in slepe pege. Navsezadnje gre pri projektu za opozarjanje na to, da podnebne spremembe niso več tehnološka težava. Vse tehnologije, ki jih potrebujemo, da bi rešili težavo, ki smo jo ustvarili, so že tukaj. Gre za naše lastne politične in kulturne sisteme, ki nam preprečujejo, da bi dejansko kaj spremenili. Podnebne spremebe so torej kulturni in politični problem. To je eno ključnih sporočil projekta, vsaj upamo, da je.

Polarizacija, radikalizacija, mnenjski mehurčki, sobe odmevov, dezinformacije, sovražni govor, laži, teorije zarot, "doomscroling" oziroma "apokalistanje"... Skrajnosti in katastrofe pritegnejo človeško pozornost. To ni nekaj novega, niso družbeni mediji prvi, ki služijo na tej preživetveni značilnosti človeških možganov. Začetniki tega, tradicionalni mediji, to vedo že od nekdaj. Ampak kako ta trend obrniti? Kako v središče postaviti relevantne zgodbe, ki niso apokaliptične?

Nobena tehnologija ni v svojem bistvu zlobna. Vendar prav tako tudi ni dobra. Nobena tehnologija v bistvu ne predstavlja rešitve za ničesar. Tehnologija potencira in ekstrapolira razmere, ki v nas že obstajajo. Na neki način lahko rečemo, da nas v enaki meri navdaja s strahom in občudovanjem, saj smo v bistvu tudi mi takšni. Tehnologija potencira tako najboljše kot najslabše v nas. Naše upanje in sanje, naša lastna nasprotja in tesnobnosti se odsevajo od načina, kako uporabljamo, implementiramo, oblikujemo in si zamišljamo tehnologijo. Kot na primer globalna mreža – svetovni splet. To je neverjetna tehnologija, ki nas lahko združi, saj povezuje vse na planetu. Omogočila je neverjetna dejanja, na primer podnebni štrajk. To je največje koordinirano zborovanje ljudi v naši celotni zgodovini, ki ga organizira - ključnik, #, ali stran na Facebooku. In neverjetno je, kako nas lahko poveže do dovolj velike mere, da bi se nam lahko uspelo uspešno boriti proti podnebnim spremembam. Hkrati pa lahko to isto tehnologijo uporabljamo za širjenje napačnih informacij o cepivih, lahko jo uporabljamo, da nas ločuje, lahko jo uporabljamo za izvolitev idiota za ameriškega predsednika. Vsaj v ZDA se to tehnologijo uporablja za ločevanje naroda, kar je privedlo do tega, da na primer velik del naroda verjame, da Bill Gates skriva mikročipe v cepivih, ki rešujejo življenja. To je ista infrastruktura, isti del tehnologije, ki jo uporabljajo različne skupine ljudi na različne načine. Odvisno od tega, kako pesimistični ali optimistični ste. Kaj to pomeni? Ne čakajmo, da bo neki milijarder izumil novo tehnologijo, ki nas bo osvobodila podnebnih sprememb. Imamo vse, kar potrebujemo. Kar pa moramo narediti, je, da rešimo sami sebe. Razviti moramo nov moralni in etični okvir, znotraj katerega bomo delovali. Ne potrebujemo nove tehnologije, da to naredimo. Potrebujemo nove kulturne odnose, da uporabimo tehnologije, ki jih imamo, na pravičen, prepričljiv in smiseln način, da bomo zgradili nove vrste prihodnosti. Ali sem pesimističen? Odvisno od časa v dnevu. Mislim, da sem neločljivo poln upanja. Če je to, kar govorim, resnica, to pomeni, da smo zelo blizu rešitve težav, ki smo jih ustvarili. To pomeni, da je vse, kar potrebujemo za pomembno spremembo, že tukaj in se lahko zgodi jutri. In to je navsezadnje neverjetno in polno upanja. Ali bomo to jutri res storili? Definitivno j ... ne! In tu vskoči pesimist v meni. Ampak lahko bi to storili. In to je zelo mogočen kraj, iz katerega zdaj izhajamo.

Liam Young. Foto: Miha Fras/Aksioma
Liam Young. Foto: Miha Fras/Aksioma

Vašo predstavitev Mesta Planet si lahko med drugim ogledamo v obliki govora TED na youtubu. Kakšni so komentarji pod predstavitvijo, ste si jih ogledali? Kakšni so bili odzivi različnih ljudi z različnih delov sveta na idejo o velemestu, kjer na zelo zgoščeni urbani površini živi 10 milijard ljudi.

Ja, projekt je namenoma oblikovan provokativno. Njegov namen je, da spodbudi ljudi h govorjenju o stvareh, ki jih moramo narediti, da ne bomo izumrli. In ti pogovori so težki, saj so rešitve, ki jih potrebujemo, težke. In ti pogovori nas vznemirijo. Projekt, ki želi ljudi izzvati, da se začnejo o teh stvareh pogovarjati, ali če se izrazim vljudneje, ki vabi k pogovorom o tem, bo neizbežno naletel na odpor, in sicer po večini od ljudi, ki se nočejo spremeniti. Glavne kritike projekta pa sem slišal od ljudi, ki vedo, da imamo problem, ampak so se prepričali, da bodo majhne geste, ki so sprejemljive, ki jih lahko sami izvedejo, dejansko delovale. Pogoste so vizije trajnostne prihodnosti, ki ljudi prepričajo, na pogled zelo podobne, ni res?

Zagotovo potrebujemo popolnoma nov način razmišljanja o tem, kaj je tehnologija in kako obstaja v svetu. Kar se zdaj izrisuje, dogaja, kar vidimo, je to, da so sistemi vodenja, ki so bili nekoč v rokah demokratično izvoljenih vlad, zdaj preneseni na zunanje izvjalace, 4 podjetja, ki ne odgovarjajo ljudstvu, ki jih voli, ampak delničarjem, ki jih zanima dobiček. To je temeljni zasuk moči, ki se je zgodil na globalni ravni.

...

Kako to mislite?

Majhne urbane kmetije v Brooklynu, vzgoja lastnih paradižnikov, sajenje dreves na strehah, namestitev solarnih panelov na streho svoje hiše, manj potovanj z letali, vožnja električnega avtomobila, oblačenje v oblačila iz recikliranega blaga ... Te blage stvari, za katere nam pravijo, da bi jih morali početi, reciklirati embalažo, uporabljati vetrne elektrarne namesto bencina, naj bi pripomogle k spremembi. Ampak v resničnosti je velikost spremembe, ki je nujna, izredna. Težav s podnebnimi spremembami ne bomo rešili, če bo majhna skupini priviligiranega srednjega razreda pravilno reciklirala. To nam ne bo pomagalo. Nekaj ljudi, ki se vozi v teslah, ne bo imelo učinka, ki ga potrebujemo. Potrebujemo veliko bolj sistemsko spremembo. To pomeni, da moramo na novo postaviti globalni kmetijski sistem. To pomeni, da moramo na novo postaviti ekonomijo fosilnih goriv. Spremeniti moramo svetovno gradbeno industrijo. Velikost problema, s katerim smo soočeni, zahteva spremembe, ki so strašljive, zastrašujoče in vznemirijo ljudi. Ko vidijo podobo Planetarnega mesta, še posebej roza odtenek, ki je v številnih podobah in prihaja od roza LED luči, ki so v bistvu umetna sončna svetloba. Mesto napolnjuje umetna svotloba, ki omogoča rast rastlin in kmetijsko pridelavo v orjaških stolpih. To tehnologijo se že uporablja po vsem svetu, velike vertikalne farme so zgradili na krajih, kot so Nizozemska, Sibirija, New Jersey je svetovno središče vertialnega kmetijstva, ironično. V središču New Jerseya je veliko skladišče, industrijski park, ki izgleda kot mehanična delavnica, vendar gre za sklade najslajših jagod. Najbolj organske in neoporečne jagode rastejo v skladišču v New Jerseyu. V tej prihodnosti kmetijska pridelava ne izgleda tako, kot si mislimo, da bi morala izgledati. Še vedno mislimo, da naša hrana prihaja iz prečudovitih pokrajin, ki jih obdeluje nekdo, ki vstaja ob zori, gre nahranit živali in obdeluje površine, v lasti njegovih praprapradedov. Agrokultura že stoletja ne izgleda več tako. Danes je to gromozanska planetarna industrija. Uglajeni majhni urbani vrtovi v Brooklynu ne bodo nahranili 10 milijard ljudi, ampak velikanski stolpi organskih jagod, ki rastejo z minimalno količino vode, z umetno svetlobo, brez uporabe pesticidov. Gre le za to, da to ne izgleda kot narava, za kakršno nam govorijo, da bi morala biti. Ljudje se težko sprijaznijo s temi predstavami. To izziva splošno občutljivost za to, kako bi lahko in morali živeti. In to je namen projekta Mesta Planet. Ustvarili smo skrb vzbujajoče probleme. Bolj ko se bomo pripravljeni soočiti s spremembami, ki bodo potrebne, bližje bomo skupnemu življenju v prihodnosti, ki nas bo vzdrževala.

Kot Evropejka, ki živi nedaleč stran od Ukrajine, si resnično vse težje zamišljam kakršno koli prihodnost z dobrim izidom. Potem ko smo se mukoma prebili skozi pandemijo, ki nam je pokazala, kako naivno smo mislili, da imamo kot družba znanje in sposobnosti za spopad z najtežjimi, nepredstavljivimi preizkušnjami, se je zgodila ozemeljska vojna v Evropi, za katero smo mislili, da je stvar daljne in davno preživete preteklosti. Kar vas sprašujem, je torej, kako si bomo ljudje iz različnih delov sveta z različnimi izkušnjami, zgodovinami in kulturnimi tradicijami zamislili skupno prihodnost na tem planetu, ko pa se niti o tem, ali so maske koristne v boju proti širjenju virusa ali ne in ali je vojaški napad suverene demokratične države dopusten ali ne, ne moremo strinjati. Predstavljam si, da je zamišljanje o prihodnosti različno, če živimo v Ukrajini, Avstraliji ali ZDA.

Gre seveda za drugačno razsežnost in obliko, kot je invazija v Ukrajini, ampak tudi Amerika je v izredno zahtevnem in pesimističnem okviru. Vidimo obujanje sistemskega rasizma, izjemne neenakosti ... polovica države voli ljudi, ki zanikajo podnebne spremembe, zgodovino rasizma in v svojem bistvu delujejo kruto. Globalno smo v zelo težkem trenutku. Če želimo misliti, da imamo sploh kakršno koli prihodnost, moramo zanikati in ignorirati vse obstoječe dokaze. To je zato verjetno trenutek, v katerem bolj kot kadar koli prej potrebujemo vizije alternativne prihodnosti. Ko se zdijo stvari najtemnejše, si moramo poskusiti ustvariti vizije alternativ, ki so dovolj močne, da jih podpremo. To je mogoče vse, kar lahko storimo. S tem ne želim reči, da je Mesto Planet ta vizija. Lahko pa razmišljamo takole. Če je prihodnost temna, senčna, strašljiva in neznana pokrajina, potem spekulativni projekti, kot je ta, delujejo kot male svetle bakle, žarki svetlobe, ki osvetljujejo en delček te pokrajine pred nami. Več zgodb, kot povemo, več izmišljenih, fiktivnih prihodnosti, kot ustvarimo, več žarkov osvetljuje to ozemlje, več ga je vidnega. Zato je lažje vedeti, v katero smer stopiti. Orientacija v tej pokrajini je lažja, bolj ko je ta osvetljena, lažje spremenimo smer, če vidimo, kakšne so možnosti. Lažje se torej danes odločamo o tem, kako bi tja prišli. Morda je to neka majhna stvar, ki jo lahko začnemo početi.

Poglejmo, kaj se dogaja s Twitterjem, kjer en sam bedak popolnoma spodkopava enega najvplivnejših forumov za sodobni javni diskurz ... Razmišljati moramo o skupnostni obliki lastništva teh platform v nasprotju s tradicionalnim lastništvom, ki se uresničuje.

...

Na obzorju se izrisuje WEB3 s tehnologijo veriženja blokov, NFT-ji, DAO-ji, potem je tu metaverse, pa internet stvari oziroma internet vsega, vsakodnevno se govori o umetni inteligenci in aplikaciji chatGPT. Veliko idej in veliko različnih možnosti za takšno uporabo tehnologij, ki nas bo popeljala v pravičnejšo in podnebno vzdržno prihodnost. Kako vi vidite vse te tehnologije, še posebej če nanje gledava iz zornega kota tehnoloških monopolistov, ki si tehnološke inovacije prisvajajo na način, ki generira dobiček in jih ohranja na oblasti?

Zagotovo potrebujemo popolnoma nov način razmišljanja o tem, kaj je tehnologija in kako obstaja v svetu. Kar se zdaj izrisuje, dogaja, kar vidimo, je to, da so sistemi vodenja, ki so bili nekoč v rokah demokratično izvoljenih vlad, zdaj preneseni na zunanje izvajalce, štiri podjetja, ki ne odgovarjajo ljudstvu, ki jih voli, ampak delničarjem, ki jih zanima dobiček. To je temeljni zasuk moči, ki se je zgodil na svetovni ravni. Nismo več državljani mest in držav, kjer stanujemo, ampak smo stranke platform, ki jih naseljujemo. Sile, ki so nekoč oblikovale javni diskurz in vplivale na oblikovanje in delovanje naših skupnosti v mestih, so se premestile na platforme družbenih medijev, ki jih, še enkrat, ne moderirajo vlade in države, ampak neki tip v puloverju s kapuco in športnimi copati ali narcisoiden milijarder. Javna razprava se ne oblikuje na trgu, ampak na njegovih platformah. Da bi rešili te težave, moramo rešiti vprašanje financiranja tehnologije in kakšna je njena vloga v svetu. Začeti moramo investirati v stvari, kot je primer odprtokodja kot oblika javna infrastruktura. Nacionalizirali smo vodovod ali električno omrežje, na ta način moramo začeti razmišljati tudi o dostopu do omrežja, spleta, družbenih medijev. Gre za javni servis in obliko javne infrastrukture. Danes bistveno vplivajo na to, kdo smo, tako kot čista pitna voda. Zato morajo biti strukturirani in vodeni na podoben način. Potrebujemo regulacijo in nove oblike lastništva.

Poglejmo, kaj se dogaja s Twitterjem, kjer en sam bedak popolnoma spodkopava enega najvplivnejših forumov za sodobni javni diskurz. Gre za primer, ko je ena oseba kupila platformo, njeno vrednost pa ustvarjajo njeni uporabnice in uporabniki, ne pa lastnice in lastniki. Razmišljati moramo o skupnostni obliki lastništva teh platform v nasprotju s tradicionalnim lastništvom, ki se uresničuje. Razmišljati moramo o javni kodi, o javni infrastrukturi, kot sem že omenil, na način, da najbistroumnejšega z Univerze MIT ne zaposlijo na obsceno visoko plačanem delovnem mestu na Amazonu, Googlu, Applu ali Facebooku, ampak se zaposli v lokalni upravi denimo v Eindhovnu na Nizozemskem, saj je pisarna mestnega načrtovanja kraj, se se dogajajo najzanimivejše stvari na področju tehnološke infrastrukture. Sanja se mi ne, kako bomo to dosegli, pravim samo, da si moramo zamisliti drugačno lastniško strukturo in nov model distribucije tehnoloških platform. To je ključno za kakršno koli prihodnost, v kateri utegnemo živeti. Te monopole je treba razbiti, to je osnova, kako bomo to storili, pa absolutno nimam pojma. Ampak to je treba narediti.

Taktike in praksa v Aksiomi