Tokrat smo se družili z Romanom Zalokarjem, učiteljem vožnje v Šoli vožnje Izletnik Celje (v okviru skupine Nomago), ki je z nami delil svoje bogate izkušnje. Teh se je v dobrih treh desetletjih veliko nabralo. Doslej je vožnje naučil več kot 1.600 kandidatov, med katerimi sem tudi sam. To, da ob šoli redno vozi avtobus, ga ohranja v stalnem stiku s prakso, kar je za kandidate nedvomno dobro.
V njegovo vozniško dovoljenje so vpisane prav vse kategorije. Izpit za kategorijo B je uspešno opravil pri 18 letih, torej leta 1983, za avtobus pa pet let pozneje. Poučuje kandidate za kategorije B, C, E in D, a zadnje čase večinoma avtobus. Inštruktor za najvišjo in najzahtevnejšo vozniško kategorijo je od leta 1990.
Mizar naj bo
Po osnovni šoli je šel Roman v uk za mizarja in šolo končal v treh letih. Potem se je v tem poklicu tudi zaposlil, a ni hodil samo v službo. Popoldne se je učil vožnje tovornjaka. Najprej je uspešno opravil izpit kategorije C, nekaj dni pred odhodom v vojsko pa še kategorije E. Namesto v pehoto so ga zato dali med voznike in o tem pove: »Če bi se odločil za pehoto, bi ostal v Sloveniji, tako pa so me poslali v Srbijo, v bližino Beograda. Tam sem bil voznik, pozimi pa sem v avtomehanični delavnici pomagal civilnemu mojstru. Ta me je naučil marsičesa s področja avtomobilske tehnike, za kar sem mu še danes zelo hvaležen.«
Poklicni voznik na dolge proge
Vozniški poklic se mu je v vojski še bolj priljubil. Celo tako, da se je po vrnitvi ob mizarskem delu vpisal še na dve šoli – za voznika in za inštruktorja. Prej kot v letu dni je šolanje uspešno končal. Takoj je začel v manjši avtošoli honorarno delati kot inštruktor kategorije B. Ko se mu je ponudila priložnost, je sprejel delo voznika, za začetek v Kmetijski zadrugi Laško. Malo pozneje se je kot voznik na špediciji zaposlil v zasebnem podjetju. Že ob začetku tega dela se je odločil, da bo to počel največ tri leta. Želel si je nabrati izkušnje in nekaj denarja za naslednji zastavljeni cilj. Trdno se je odločil, da bo voznik avtobusa ali inštruktor za to kategorijo vozil. Takoj ko je zapustil kabino tovornjaka, se je lotil izpita za avtobus in ga tudi uspešno opravil – enako kot za kategorije B, C in E – v prvem poskusu.
Roman v smehu pove: »Edini izpit, ki sem ga moral ponavljati, je bil tisti za kategorijo A. Takšno neumnost sem ušpičil, da se še zdaj sam sebi smejim. Ko sem se pripeljal na poligon (takrat smo se lahko vozili še s svojimi motornimi kolesi), sem predsednika komisije vprašal, ali smem spretnostni del prevoziti brez čelade. Nič ni rekel, jaz pa sem začel vajo. Po nekaj sekundah mi je pomahal in mi povedal, da lahko grem domov. Seveda sem šel in si zapomnil, da motocikla v nobenem primeru ne vozimo brez čelade.«
Inštruktor v Izletniku Celje
Svojo kariero v Izletniku Celje je začel kot učitelj vožnje kategorij C in E, obenem pa je vozil avtobus. Naslednji korak je bil izpit za inštruktorja kategorije D. Vajen učenja ob delu, je opravil še to šolo. Od takrat poučuje večinoma kandidate za voznike avtobusa in vozi redno linijo.
Avtobus je veliko in togo vozilo
Seveda pogovor z Romanom prej ali slej pripelje do avtobusa. V zdaj že štirih desetletjih vozniških in učiteljskih izkušenj je nabral pravo zakladnico znanja, ki ga uspešno posreduje svojim varovancem. Navadno začne takole: »Avtobus je veliko in togo vozilo, ki se ne prepogiba. Že če vzamete v roke 12 metrov dolgo letev, boste imeli težave pri gibanju, avtobus pa je ob temu še dva in pol metra širok. Vidim, da imate izkušnje s kategorijama C in E, ampak avtobus se ne prepogiba. Voznik sedi okoli dva metra pred prednjo premo in tega se mora ves čas zavedati.
Tako spredaj kot zadaj je okoli tri metre previsa, osi pa sta vsaj šest metrov narazen. Zaradi tega je marsikateri vozni pas za to vozilo preozek. Takrat nam ne preostane drugega, kot da povozimo sredinsko črto. A to lahko storimo le, če je za to prostor. Vedno moramo paziti na šibkejše prometne udeležence, predvsem pa moramo gledati čim bolj daleč naprej in predvidevati, predvidevati ter še enkrat predvidevati.«
Toda to je pri Romanu šele začetek. V avtobusih se vozijo ljudje, ki sedijo ali pa celo stojijo. Voznik mora biti v vsakem primeru pazljiv, še zlasti, če potniki stojijo. To pomeni, da morajo biti gibi z volanom nežni, pospeševanja in upočasnjevanja pa čim bolj neopazna, da o pretikanju sploh ne govorimo. In temu Roman posveti posebno pozornost.
Vrstni red
Namen avtošole je voznike usposobiti za varno in udobno samostojno vožnjo, kar je velikokrat ponavljajoči se dril: »Kandidate se trudim naučiti vrstnega reda. Ko se približujemo križišču, je treba preveriti več stvari. Motor mora ves čas delovati pri ustreznih vrtljajih. Če vozimo avtobus, najprej pogledamo v notranje ogledalo, da preverimo, kako je s potniki. Če je pred nami semaforizirano križišče, pogledamo, katera luč sveti, in preverimo, kako je z lučmi za pešce. Če tam že gori rdeča luč, moramo biti pripravljeni na ustavljanje, to pa pomeni, da zmanjšamo hitrost toliko, da lahko varno ustavimo, če se prižge rdeča luč. Če se to ne zgodi za dobro dolžino pred semaforjem, nežno pritisnemo plinski pedal in prevozimo križišče. Ves čas v vzvratnih ogledalih spremljamo dogajanje za nami in ob nas.
Še posebno moramo biti pozorni, če zavijamo, in se tik pred tem prepričati, da pogledamo v nasprotno smer, ali so drugi udeleženci dovolj oddaljeni od zadnjega vogala avtobusa, saj se zadnji del odmakne na sosednji vozni pas. Potem šele odpeljemo. Če bi pogledali v ogledalo šele ob začetku zavijanja, bi lahko samo videli, da smo povzročili nesrečo. Pri krožiščih je ob približevanju postopek podoben, a tukaj mora voznik oceniti, kako veliko je krožišče in kakšna je gostota prometa, da se odloči, s katero prestavo ga bo prevozil in ali bo morebiti moral celo ustaviti. Pri izhodu iz križišča je treba živahno pospešiti, da ga lahko izpraznijo tudi drugi.«
Velik napredek
Ko sem kot začetnik začel voziti tovornjaka pri Kmetijski zadrugi Šentjur, sem prvo daljšo vožnjo odpeljal do Hercegnovega s TAM 110 T 10 s prikolico – velika masa, šibek in hudo glasen štirivaljni dizelski motor, samo pet prestav, povrhu še nesinhroniziranih … Tudi prvi avtobusi, ki sem jih vozil, niso bili veliko boljši – malo močnejši motor, a vseeno le petstopenjski menjalnik, jeklene vzmeti, glasen motor … Pri avtobusih je največji napredek na področju udobja, predvsem pri vzmetenju in precej nižji ravni hrupa. Tudi sedeži so postali bolj ergonomski, kar še zlasti velja za turistične avtobuse. Ti imajo zdaj večinoma avtomatske ali avtomatizirane menjalnike ter množico elektronskih pomagal za udobnejšo, predvsem pa varnejšo vožnjo. Na koncu naj omenim še navigacijske sisteme, ki so vozniku prav tako olajšali delo, čeprav mu včasih lahko tudi kakšno zagodejo – najhitreje pri višinah podhodov.
Rad gre na delo
Roman je v svojem poklicu po več kot treh desetletjih še vedno zadovoljen, naj gre za učenje vožnje avtobusa ali pa za prevažanje potnikov. Kadar je treba na vožnjo, mu zjutraj ni težko vstati: »Veste, če kakšen dan nimam vožnje, ker ni nobenega kandidata, mi kar nekaj manjka.«
Ja, Roman je natančen in dosleden učitelj, ki kandidatu veliko da, a od njega prav tako veliko zahteva. To sem izkusil tudi na lastni koži. Nekajkrat sem se poskušal izgovarjati, a potem sem pomislil: »Bom kar prikimal in poslušal njegove pripombe ter nasvete, če jih je toliko spravil do izpita za avtobus, bo pa še mene.«
Pa še nekaj mi bo ostalo v spominu. Ko sem prvič sedel za volan šolskega avtobusa, mi je rekel: »Zdaj se vam morda zdi, da bo pot do vozniškega izpita bolj kot ne formalnost, saj že dolgo vozite tovornjake. Pa ne bo! Verjetno boste tam pri desetih do 15 urah imeli krizo, ko si boste želeli vse skupaj obesiti na klin, a takrat bova malo stisnila zobe, pa bo šlo.«
Ne boste verjeli, imel je prav, spet sem postal začetnik in moral trdo delati. Žal je prišla tudi kriza in to takrat, ko se mi je ravno zazdelo, da mi kar dobro gre. Toda kot izkušen pedagog mi jo je – tako kot drugim svojim učencem – pomagal prebroditi. Naj to počne še naprej!
Roman, veliko zdravja vam želim, predvsem pa sreče na cesti vam in vašim kandidatom ter seveda veliko uspešnega prenašanja vaših izkušenj in bogatega znanja prihodnjim voznikom.
