Zato, ke mi ne dopade

S temi besedami se Micka v uvodu predstave Županova Micka upira prigovarjanju očeta in župana Jaka, naj vendarle vzame Anžeta za moža. V torek je polna dvorana Prešernovega gledališča pozdravila tristoto ponovitev veseloigre, ki 22 let po premieri še vedno navdušuje občinstvo. Zgodbo o naivnem dekletu, ki namesto domačemu, sicer robatemu, a iskrenemu fantu, raje verjame leporečju in obljubam preračunljivega barona, tega pa pri njegovih spletkah zasači njegova prava zaročenka in mu za to dvojno igro na koncu tudi izstavi račun, poznamo. Lahko bi rekli, da je univerzalna, saj jo je moč preslikati na različna področja odnosov v družbi, tako na ožjem nivoju – družinskem in lokalnem – kot globalno. Taki so človeški značaji, ne glede na to, ali nam jih je nekdo vsadil v možgane ali smo jih v evoluciji pridelali sami.

Naivnost in zaupanje na eni ter preračunljivost, pretvarjanje in držanje fig v žepu na drugi strani. In še marsikaj vmes lahko tako rekoč vsakodnevno spremljamo tako v slovenski politiki kot v mednarodnem prostoru, naj bo v Bruslju ali širše, med svetovnimi velesilami. Vidimo, kako deluje trgovanje med vojno in mirom. V svetu je ta čas več kot petdeset vojaških konfliktov, najbrutalnejša sta od nas oddaljena le kak dan vožnje z avtomobilom na vzhod ali jug.

Ko gre za posledice podnebnih sprememb, ne merimo razdalj, so tukaj in zdaj. Narava nas opozarja po vsej zemeljski obli. Pri nas lani z velikim požarom, letos v katastrofalni povodnji. Planet se ne počuti več dobro, ob čemer se odločevalci, ki so sprejeli končni dogovor podnebne konference združenih narodov COP 28 v Dubaju, za razliko od 16-letne predstavnice mladinskih nevladnih organizacij, ki je zbranim jasno povedala, da besedilo smrdi po nafti in plinu, zgolj namuznejo.

Tako vojne kot podnebne spremembe ter razlike v kakovosti življenja in spoštovanju človekovih pravic ljudi ženejo v migracije. Vse to zemljane vedno bolj deli na ene in druge. Še nedolgo nazaj je bil svet povezan kot že dolgo ne. Povezala ga je epidemija covida, ki je prizadela celoten planet, ljudi vseh ras in barv kože, bogate in revne, verne in neverne. Če smo se leto ali dve zavedali, da je zemlja okrogla in za zdaj še edini planet, na katerem živimo, smo kaj hitro pozabili na to. Svet, kakršnemu smo bili priča v zadnjem letu, nam ne dopade. In ko pomislim na pesem Kaj nam fali? meni ljube skupine Zmelkoow, ki v refrenu pravi: »Imamo tla pod nogami in streho nad glavo in par zidov, ki jo tam gor drži. Kaj nam fali? Smo trdnega zdravja in solidnega izgleda ...«, si rečem: naj to prihodnje leto in vsa leta naprej velja za vse ljudi.