Paradoksalno pri vsem skupaj je, da si tako nasprotniki kot zagovorniki ukrepov v resnici želijo isto, bistvena razlika med enimi in drugimi pa je »le« v tem, da prvi za to, da se svet vrne v normalno, niso pripravljeni storiti ničesar in nerealno zahtevajo, da se ta kvantni skok zgodi »tu in zdaj«, medtem ko se drugi zavedajo resnosti situacije in so za skupno dobro pripravljeni tudi sami nekaj storiti.
Seveda bodo nasprotniki ukrepov trdili obratno, češ da se zavzemajo za otroke in da pri tem ne želijo sedeti križem rok. A dejstvo je, da so njihova dejanja v dani situaciji reaktivna in ne proaktivna in v resnici ne koristijo nikomur, še najmanj pa njihovim otrokom.
Da je mera polna, se je pojavila še županja Semiča, ki tamkajšnjo osnovno šolo bombardira s pozivi, naj opustijo vse epidemiološke ukrepe.
Šola je navsezadnje institucija, ki ne le uči, temveč tudi vzgaja in pripravlja otroka na odgovorno soočanje s svetom, ki je precej večji in kompleksnejši od mikrokozmosa, v katerem kraljujejo otrokovi starši. Ja, taisti starši, nad katerimi so zadnja leta šolniki tarnali, da v šolo za vsako malenkost prihajajo z odvetniki.
Če temu dodamo še starše, ki se v šolo podajo z motorno žago, in vse tiste starševske cvetke, s katerimi se vsak dan ukvarjajo v centrih za socialno delo, je presenetljivo, da soglasja za samotestiranje učencev ni podal zgolj zelo nizek odstotek staršev.
A s tem pridemo do bistva problema, ki se očitno vendarle ne skriva v starših, vsaj ne v večini njih, temveč bolj v tistih, ki proteste starševske peščice izkoriščajo za svoje, morda celo politične egotripe. Pred dnevi se je tako z dolgim zapisom, zakaj nasprotujejo samotestiranju učencev, na javnost obrnila OŠ Kolezija.
Tudi facebook je poln zapisov učiteljev in dušebrižnih šolskih svetovalnih delavcev, katerim se je pred tisto »usodno« sredo, ko so v šolah uvedli samotestiranje, trgalo srce, ker da so s tem izgubili zaupanje staršev.
Da je mera polna, pa se je poleg takšnih in drugačnih ekscentričnih ravnateljev in učiteljev, ki nasprotujejo pogoju PCT, pojavila še županja Semiča, ki tamkajšnjo osnovno šolo bombardira s pozivi, naj opustijo vse epidemiološke ukrepe.
In če »prfuknjenim staršem«, kot se je samooklical eden od protestnikov v Brežicah, njihovo zablodo še lahko spregledamo, je nikakor ne moremo spregledati tistim, ki bi v dani situaciji vendarle morali delovati bolj odgovorno in proaktivno, saj so za to, kot denimo županja Semiča, navsezadnje tudi plačani.