V življenju ne štejejo le stvari, ki se jih da prešteti
★★★ REVIJA VKLOP/STOP ★★★
Pri Bernardi Žarn imam vedno občutek, da drugačna kot nasmejana in prijazna sploh ne zna biti. Takšna je pred kamero pa tudi, kadar se z njo srečam in pogovarjam kje v zakulisju, na hodnikih ali na dogodku.
Ni čudno, da jo imamo gledalci radi, čeprav je poleg tega, da zna poskrbeti za prijetno energijo, treba omeniti tudi, da je vedno izvrstno pripravljena na vsako prireditev oziroma oddajo, ki jo vodi. Tako bo tudi 3. septembra, ko bo vodila Poletno noč, ki je tokrat posvečena 75-letnici Big Banda RTV SLO.
Imate radi poletne noči? Tudi zato, ker se začnejo bolj pozno?
Ja, rada imam poletne noči. In dni. Ko se zdi, da je tudi razpoloženje nas ljudi, tako kot so naša oblačila, lahkotnejše, preprostejše, bolj sproščeno. Sicer se poskušam čim večkrat spomniti, da je vsak dan, vsaka noč – poleti, pozimi, spomladi, jeseni – dragocen dar. Nikoli ne bom pozabila besed umirajočega sorodnika, ki je vsako jutro rekel: Hvala, Življenje, za še en dan.
Seveda vas to sprašujem, ker boste spet vodili tudi koncert s tem naslovom. Kolikokrat ste ga že – ali štejete?
Veste, da nimam preštetih. Veliko jih je že bilo, se mi pa zdi, da si dišimo s temi Poletnimi nočmi. Vedno znova sem vesela in počaščena, da lahko povezujem tako lepo in prestižno prireditev. Nisem človek številk, rada ponavljam misel, da v življenju ne štejejo le reči, ki se jih da prešteti. Štejejo iskre v očeh, pogledi, ki se razlezejo v nasmeh, melodije in spomini, ob katerih se razneži srce, razveseli duša, naježi koža.
Ta Poletna noč bo posvečena 75-letnici Big Banda. Kaj lahko pričakujemo?
Seveda predvsem veliko dobre glasbe. Slišali bomo raznovrstne zvrsti, kot so raznovrstne note, ki jih naš Big Band RTV SLO igra: jazz, filmsko, etno glasbo in tudi znane popevke. Ob odličnih in izjemnih glasbenikih našega Big Banda bodo peli (naštevam jih tako, kot so v scenariju zapisane skladbe, ki jih bodo prepevali): Nuška Drašček, Eva Hren, Mia Žnidarič, Nina Strnad, Alenka Godec, Anika Horvat, Jadranka Juras, Saša Lešnjek, Janez Bončina Benč in Oto Pestner. Dirigirali bodo Lojze Kranjčan, Tadej Tomšič in Patrik Greblo.
Koliko pa sploh poznate Big Band RTV SLO?
Gre za eno najstarejših tovrstnih zasedb na svetu. Big Band RTV Slovenija je dragoceno vključen, prepleten z delovanjem s številnimi vsebinami RTV. Skupaj smo sodelovali pri marsikateri oddaji in se za odrom nemalokrat tudi sproščujoče smejali in o marsičem pogovarjali. Big Band niso samo izjemni, profesionalno odlični glasbeniki, to so široki, razgledani umetniki s širino in globino srca, uma in duha. Vselej je pravi privilegij sodelovati z njimi.
Letos smo sicer Poletno noč že imeli – ob Sepetovi obletnici …
Junija smo se poklonili 90-letnici maestra Mojmirja Sepeta, poudarek je bil na instrumentalnem delu njegovega bogatega glasbenega opusa. Pod taktirko Patrika Grebla je igral Simfonični orkester skupaj z Big Bandom RTV Slovenija. Sama pa sem bila res vesela in hvaležna gospodu Mojmirju Sepetu, da sem lahko posnela pogovor ob njegovi 90-letnici. Še zdaj v meni odzvanjajo njegova modrost, lucidnost in odkritosrčnost. Pogovarjati se s tako krasnim, avtentičnim, pogumnim Človekom se mi zdi velik privilegij.
Imate po vseh teh letih še kaj treme, ko pridete na oder pred gledalce?
Težko bi ta višek oz. koncentrat energije in pozornosti imenovala trema. Vselej pa čutim veliko odgovornost – do gledalcev, soustvarjalcev in seveda slavljencev.
Verjetno je nastop v studiu le malo bolj sproščen, ker gledalcev pred televizijo pač ne morete videti?
Že v šoli sem povezovala prireditve, to z veseljem počnem še danes. Na odrih po vsej Sloveniji sem dobila tudi številne neprecenljivo dragocene izkušnje, ki mi zelo prav pridejo tudi pred kamerami. Iskreno imam rada živ stik z občinstvom. Poseben čar je, ko vidiš, slišiš ali vsaj čutiš odziv ljudi, in lahko temu primerno tudi prilagodiš vsebino. Imamo pa tudi v Vikend paketu občinstvo, če situacija s covidom-19 tega ne bo onemogočila, vabljeni, da se nam pridružite in vidite, kaj vse se dogaja v zakulisju, in tudi tisto, kar je sicer skrito za kamerami.
Se sicer že kaj pripravljate na novo sezono oddaje Vikend paketa?
Seveda ... V bistvu sem vseskozi z nekim delom svojih misli in tudi srca pri Vikend paketu. Osvežili in prevetrili ga bomo, a v še vedno prepoznavni obliki se z Jožetom Robežnikom vrneva na TV SLO1 vsako nedeljo ob 17.20. Ravno prav »poznamkana in poštempljana« od sonca in morskih valov.
Ali v teh poletnih dneh pogrešate Jožeta?
Bi se vam zdel kakšen drugačen odgovor kot seveda sploh spodoben? (smeh) Ampak brez heca, veselim se novih nedeljskih srečevanj z Jožetom, vsako sodelovanje z njim je navdihujoče.
Kako ste sicer preživeli poletje?
D-vitamin sem lovila ob morju, mir sem iskala v hribih in potem noge hladila v jezerih in potokih, veliko sem brala in tako potovala med zemeljskimi vzporedniki in poldnevniki tudi v druge in drugačne čase in prostore.
Ker vemo, da ste ljubiteljica knjig, me zanima, koliko ste jih prebrali med dopustom in katera vas je najbolj navdušila?
Jih nisem preštela. Me je pa vsaka po svoje navdušila ...
Avtobiografski roman Osvobojena Tare Westover me je presunil in hkrati opogumil; kaj vse človek lahko doživi in preživi in česa vsega se lahko osvobodi. Roman Brez imena Janija Virka me je pretresel, a vmes tudi presijal dan z upanjem: »Vsi smo v življenju na svoj način poškodovani, vsak drugače ... če se s tem sprijaznimo ... je potem lažje živeti in lažje drug drugemu pomagamo.« S prijatelji smo goreče razpravljali o romanu V imenu otroka Iana McEvana: kako božjastno težko mora biti odločati o usodi ljudi in kako samotno se moraš pred odločitvijo soočiti sam s svojimi dvomi in vprašanji, s svojo vestjo. Ker letos nisem šla sama na kakšno daljše potovanje, sem se med čudežnostmi in čudesi drugih in drugačnih dežel sprehajala s Christopherjem Ransmayrjem in njegovim Atlasom rahločutnega moškega. Ravno zdaj pa se zaziram v Ogledala Vesne Milek in se očarana ob njenih srečevanjih z umetnostjo, lepoto, velikimi in ustvarjalnimi umi. »Še vedno je tisto, kar je najdragocenejše, pristen človeški stik.« Kupila pa sem si tudi knjigo kolega Janka Petrovca, dopisnika RTV Slovenija iz Rima, z naslovom Karantena. Rim. Veliko dobrih besed sem prebrala o njej in v njej.
Ste imeli kaj težav zaradi covida ali ste si vseeno privoščili kakšno potovanje, oddih?
Spremenila sem svoje načrte in preložila daljše potovanje, ki si ga sicer privoščim poleti, sem se pa tudi blizu doma imela lepo.
Ste poleti gledali televizijo?
Seveda. Na TV Slovenija je toliko dragocenih raznovrstnih vsebin.
Koliko pa spremljate informativni program? Predvsem me zanima, ali ste na tekočem glede medijskega zakona?
Težko bi bilo spregledati dogajanje, povezano z načrtovanimi spremembami medijske zakonodaje. Prepričana sem, da javni medijski servis s svojimi kulturnimi, informativnimi, športnimi, otroškimi, verskimi in ne nazadnje tudi razvedrilnimi vsebinami še vedno kakovostno opravlja svoje poslanstvo in skrbi za bogato medijsko ponudbo. Informira, izobražuje, skrbi za jezik in visoko raven komuniciranja, vključuje manjšine, ranljive skupine … Ne trdim, da je vse idealno, da spremembe na (še) bolje niso mogoče, prav tako je dobrodošla vsaka konstruktivna kritika, ki nastavi ogledalo, bolijo in jezijo pa me pavšalne, populistično zveneče ob-sodbe.
Vas kaj skrbi usoda RTV SLO?
Verjamem v RTV SLO, rada imam RTV SLO, ponosna sem, da lahko soustvarjam zgodbe RTV SLO, zdi se mi predragocena, s preveč častitljivo tradicijo, da bi se igrali z njeno usodo. Kmalu bomo praznovali stoto obletnico obstoja in zdi se mi, da sta Radio in Televizija Slovenija vtkana v zgodovino Slovenije. Ne predstavljam si, da nekega dne RTV Slovenije preprosto ne bi bilo več. In nočem verjeti, da bi se to sploh lahko zgodilo. Želim si, da bi bil cilj vseh nas ta javni servis okrepiti in ga skupaj graditi. Da bi se lahko posvetili vsebini, ne pa, denimo, iskanju prostora za dodatne oglase. Še manj pa, da bi vse naše vsebine zaznamovala izključno množična gledanost.
In ne pozabimo: RTV SLO niso le TV-programi (3 nacionalni in 2 regionalna), RTV Slovenija je tudi 8 radijskih programov, Simfonični orkester, Big Band, otroški in mladinski pevski zbor, spletna stran rtvslo.si, avdio in video arhiv oddaj, ki jih ustvarjamo.
Pred kratkim smo objavili fotografije stavb radia in televizije. Imate tudi vi pisarno, kjer odpada omet? Ali tudi vi čakate na vrsto pred straniščem, ker jih je premalo?
Ne spomnim se, da bi morala na RTV Slovenija kdaj prav dolgo čakati v vrsti pred straniščem. (smeh) In tudi na glavo mi ni še nikoli nič padlo. Prostori niso zanemarjeni, so pa nedvomno ponekod potrebni prenove. Težava je predvsem pomanjkanje primernih prostorov, svoje delo opravljamo v (pre)majhnih pisarnah, kjer ponekod niti oken ni. Vsako vodstvo ima izdelano strategijo razvoja in obnovo vseh nepremičnin, ki jih ima RTV SLO. Verjamem, da se bodo stavbe še naprej obnavljale in da je izdelana tudi dolgoročna vizija, kako za nas zaposlene zagotoviti ustrezne delovne prostore, kjer ne bo takšnih pomanjkljivosti, kot ste jih omenili.
Ste kdaj razmišljali, da bi šli h konkurenci in zakaj ostajate zvesti TV SLO?
Pravzaprav ne. TV Slovenija daje veliko priložnosti in tudi možnosti za profesionalni razvoj in kreativnost.
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
