Ponedeljek, 9. 1. 2023, 9.49
2 meseca, 1 teden
Arheološka zbirka predmetov iz obdobja štiri tisoč let pred Kristusom
Praznični časi, ki so za nami, so zaznamovani s svetlobo. Praznične osvetlitve mest in naših domov, svečke na adventnem venčku, božična bajka v Mozirskem gaju s skoraj dvema milijonoma lučk … Če si izposodimo besede zgodovinarja Jožefa Flavija, ki je s temi besedami naslovil časovno ujemajoče se judovsko praznovanje hanuke, lahko ta čas pesniško označimo za praznik luči. Ni naključje, da so prve Božje besede v Svetem pismu Stare zaveze in s tem prva "stvar", ki jo je ustvaril, prav svetloba: "Bodi svetloba!" (1 Mz 1,3) Prav tako ni naključje, da evangelist Janez Jezusa v prologu predstavi kot luč ljudi.
Oljenke iz biblične arheološke zbirke Teološke knjižnice v Mariboru iz različnih krajev in različnih obdobij
V Mišni in drugih rabinskih spisih beremo, da so Judje od davnine prižigali svetilke pred vsako hišo, vsak dan do konca praznika eno več. Tudi v krščanstvu je bila kljub dejstvu, da ni dokazov o liturgični rabi svetilk v prvih stoletjih, njihova raba zelo razširjena, saj so jih našli v vseh središčih zgodnjega krščanstva.
Kakšne so bile te "svetilke", kako so bile videti, kakšna je (bila) simbolika v ozadju, ki še danes pritegne verne in neverne? Razvoj glinenih oljenk bomo predstavili s pomočjo primerov oljenk iz biblične arheološke zbirke Teološke knjižnice v Mariboru.
Olje in oljenke v Svetem pismu
Svetilke, ki smo jih omenili v uvodu, so v resnici glinene oljenke, ki so bile najobičajnejši vir svetlobe v vseh starih bližnjevzhodnih kulturah, večkrat jih omenjajo tudi v Svetem pismu. Kot gorivo zanje so uporabljali oljčno olje, tudi živalsko maščobo.
Olje so pridobivali iz oliv. Oljka raste po vsem Sredozemlju, na območju Izraela, kjer je zemlja zanjo še posebej primerna, najdemo več vrst oljke (5 Mz 28,40; 33,24). Plodove nabirajo tako, da veje tresejo ali jih otepajo s palicami (Iz 17,6; 24,13). Za "svetilke", tj. glinene oljenke, in predvsem tempeljski svečnik (menoro) so uporabljali "čisto olje", to je olje, ki so ga odcedili iz zdrobljenih oliv, preden so jih dali v stiskalnico: "Zapovej pa Izraelovim sinovom, da ti prinesejo čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela." (2 Mz 27,20) Na starem Vzhodu so z oljem mazilili – in s tem posvetili – posebne predmete in ljudi, posebno kralje (1 Sam 10,1).
Oljka. Foto: Lucio Patone (Unsplash)
Goreča oljenka. Foto: Gadiel Lazcano (Unsplash)
Od preprostih školjkastih do umetelno izdelanih in okrašenih
Najstarejše oljenke so preproste školjkaste oblike, izdelane iz odprte skledice, ki ji je lončar z uvijanjem oboda oblikoval nosek za stenj. Takšne svetilke poznamo že iz zgodnje bronaste dobe.
Preprosta odprta oljenka školjkaste oblike brez okrasa (8.–6. st. pr. Kr.).
S helenizmom in v rimskem obdobju so se uveljavile zaprte oblike oljenk z ločenima odprtinama za gorivo in stenj. Izdelane so bile v kalupih in v osrednjem predelu imajo pogosto mitološke prizore. Lokalne delavnice so zaradi verskih razlogov take prizore odklanjale in uporabljale geometrijsko ali stilizirano rastlinsko ornamentiko. To je razlog, da so motivi v osrednjem medaljonu oljenk, najdenih na območju današnjega Izraela in Palestina, pogosto razbiti. Mogoče je, da so zlomljeni zaradi uporabe, obstaja pa verjetnost, da so bili mitološki motivi razbiti namenoma kot posledica judovskega verovanja, ki je prepovedovalo upodabljanje ljudi in živali. Poganske motive so verjetno razbijali tudi kristjani. Oljenke, ki so ostale nepoškodovane, so najverjetneje pripadale poganom ali heleniziranim Judom. Oljenke z rastlinskim okrasom in/ali z zlomljenim osrednjim predelom so izdelovali in uporabljali ortodoksni Judje in kristjani. Primer oljenke z rastlinskim okrasjem je oljenka, okrašena z motivom smrekove vejice.
Oljenka z zlomljenim osrednjim delom, okrašena z nizom vtisnjenih S-spiral (2.–3. st. po Kr.).
Oljenka, okrašena z motivom smrekove vejice (5.–7. st. po Kr.).
Biblična arheološka zbirka Teološke knjižnice v Mariboru
Biblična arheološka zbirka predmetov izvira z območij današnjega Izraela, Palestine, Egipta in širše. Zbirko, ki obsega okoli sto predmetov, je s strokovno pomočjo arheologa Jeana-Baptista Humberta v obliki svetovanja ter navezovanja stikov z avtoriziranimi trgovinami in drugimi arheološkimi ustanovami zbral in kupil akad. dr. Krašovec v letih med 1987 in 1990 v različnih avtoriziranih trgovinah v starem Jeruzalemu. Vso zbirko je akad. dr. Krašovec v začetku leta 1990 predal Teološki knjižnici v Mariboru za študijske namene Teološke fakultete UL (Teološka fakulteta UL ima v Mariboru dislocirano enoto).
V zbirki prevladujejo glineno posodje različnih oblik in namembnosti (vrči, čaše, lonci, sklede) ter oljenke. Dobro so zastopani tudi stekleni predmeti (posodice, balzamariji) in kamniti pečatniki. Zbirka vsebuje tudi dve bazaltni skledi (možnarja), tri primere figurativne umetnosti in opeki z besedilom v klinopisu. Zbirka je časovno heterogena, v njej so predmeti iz obdobij od halkolitika (4. tisočletje pr. Kr.) do obdobja arabske ekspanzije (7. stoletje po Kr.). Obdobja so različno zastopana, najbolje srednja bronasta in mlajša železna doba. Najstarejša predmeta v zbirki sta bazaltni skledi oziroma možnarja iz halkolitika.
V letu 2021 je biblična arheološka zbirka, ki jo hrani Teološka knjižnica v Mariboru, po več kot treh desetletjih hrambe v za javnost težko dostopnih prostorih v depoju knjižnice dobila mesto v novih vitrinah v čitalniških prostorih iste knjižnice, kjer si jo je tudi mogoče ogledati.
Izbor predmetov iz biblične arheološke zbirke Teološke knjižnice v Mariboru, avtor fotografij je Tomo Jeseničnik:
Judovsko-krščanska simbolika svetlobe, luči
V svetopisemskem pojmovanju svetloba oziroma svetilka simbolizira Gospoda samega oziroma njegovo besedo: "Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi." (Ps 119,105) Staro zavezo je judovstvo premišljevalo stoletja in ob tem Božjo besedo "okrasilo", Božjo besedo v judovski tradiciji spremljajo posebni svetlobni učinki: "Ko je prva zapoved, naj bo slavljeno njegovo Ime, prišla iz ust Svetega, je bila kakor eksplozija isker, bliskov in ognjenih plamenov; ognjeni sij na njegovi desnici in ognjeni sij na njegovi levici, ki sta letela in se dvigala na nebeškem svodu." Avtor 2 Pt 1,19 uporabi simboliko Svetega pisma kot luči za Staro in za Novo zavezo: "Tako je preroška beseda za nas postala še trdnejša in prav delate, da nanjo pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler na zasije dan in ne vzide daníca v vaših srcih." Ko je Jezus govoril s farizeji, je namignil na svojo naravo, ko je izjavil: "Jaz sem luč sveta." (Jn 8,12) Izaija je stoletja pred tem prerokoval, da bo Mesijev prihod podoben prihodu velike luči (Iz 9,1). V krščanstvu (Kristusova) svetloba postane simbol odrešenja. Tisti, ki mu sledijo, ne hodijo v temi, ampak v luči (Jn 12,46). Peter opisuje vernike kot tiste, ki so bili poklicani "iz teme v njegovo čudovito luč" (1 Pt 2,9). Krščanstvo torej nadgradi simboliko svetlobe oziroma naraščajoče svetlobe kot simbol zmage luči, življenja, nad temo, smrtjo, in posredno že kaže na jutranjo zarjo velikonočnega jutra.
