"Če bi vedeli, kar vem jaz, bi bilo tudi vas strah ... "

Vas podnebne spremembe kaj strašijo? Vas skrbi, kakšen svet bomo zapustili našim otrokom in vnukom? David Wallace, pisec znanstvenih člankov in avtor knjige Zemlja, ki ni primerna za bivanje, pravi: "Ne glede na to, kako dobro ste obveščeni, niste dovolj zaskrbljeni." 

Če vas spreminjanje našega nekoč stabilnega podnebja ne plaši, potem podnebnih sprememb ne razumete v celoti. V resnici se naš svet, kolikor vemo in ob naravnem poteku dogodkov še nikoli v vsej svoji zgodovini ni segreval tako hitro, kot se segreva zdaj. Prav tako se koncentracija toplogrednih plinov v ozračju še nikoli ni tako povečala.

Samo pomislite: v času našega življenja doživljamo globalno segrevanje, ki je zelo verjetno edinstveno v zadnjih 4,6 milijarde let. Tisti, ki se raziskovalno ukvarjajo s podnebnimi znanostmi, poznajo pravo sliko in razumejo posledice za naš svet, večina ostalih pa žal ne. In to je velik problem. Krize namreč ne moremo učinkovito reševati, če ne poznamo njene celotne globine in obsega.

"To kar se dogaja z našim svetom, me straši, toda če bom glasno oznanjal brutalno resnico, vas bo to res spodbudilo, da se boste borili za planet in prihodnost otrok? Ali boste zastali kot zajec, ko vanj posvetijo žarometi in si mislili, da je vse izgubljeno? To je izjemno pomembno vprašanje," se sprašuje Bill McGuire, zaslužni profesor geofizikalnih in podnebnih tveganj na Univerzi v Londonu.

Ker politiki in korporacije ne želijo ali nočejo sprejeti dovolj hitrih ukrepov za zmanjšanje emisij, kot to sicer zahteva znanost, podnebnim znanstvenikom preostane le, da si prizadevajo spodbuditi javnost, da bi s pomočjo volilnih glasovnic in potrošniških odločitev poskušali uveljaviti ogromne spremembe, ki so potrebne za omejitev globalnega segrevanja, poroča CNN.

Obsežna psihološka študija sporoča zaskrbljujoče ugotovitve

Toda ali nam bo uspelo, če bi razkrili, kakšna je situacija v resnici, ali bi bilo breme resnice preveliko, da bi ga lahko prenesli?

V obsežni psihološki študiji, objavljeni v znanstveni reviji Lancet Planetary Health leta 2021, je bilo ugotovljeno, da je večina 16 do 25 letnikov v 10 državah po svetu zmerno do zelo zaskrbljena zaradi podnebnih sprememb, vendar se počutijo nemočne glede ukrepanja. Na podlagi tega se zdi smiselno trditi, da predstavitev slike, ki je še slabša kot si lahko predstavljamo, ne bo pomagalo. Toda ali to pomeni, da ljudem ne bi smeli posredovati dejstev, če so preveč strašljiva? Zagotovo ne.

Pravzaprav ne gre za to, da bi ljudi strašili ali ne, ampak za to, da jih obveščamo. Bill McGuire ob tem izpostavlja, da je resnico o tem, kaj se dogaja s svetom, dolžan povedati, ne glede na to, ali to vzbuja strah ali ne.

Če tega ne bomo storili, bo javnost ostala nepoznavalka resničnih podnebnih kriznih razmer, kar pa lahko le ovira sodelovanje in ukrepanje.

To že postaja težava, saj številni komentatorji na desnem polu političnega spektra in nekateri podnebni znanstveniki vse, ki opozorijo na najhujše posledice globalnega segrevanja, označijo za "pogubneže". Takšno podnebno 'mirovanje' vse bolj nadomešča zanikanje in bi lahko bilo še večje gonilo inercije kot strah, saj omalovažuje obsežnost problema - in kot neizogibno posledico tega tudi nujnost ukrepanja.

Resnica je, da ljudje prenesejo strah, če vedo, da še vedno obstaja upanje in da lahko nekaj storijo, da se stvari izboljšajo ali vsaj preprečijo poslabšanje.

Raziskava raziskovalcev z Univerze v Bathu v Združenem kraljestvu iz leta 2022 je pokazala, da so strašljive podobe gozdnih požarov in drugih katastrof, povezanih s podnebjem, po vsem svetu še posebej učinkovite pri gojenju podnebne tesnobe, ki jo Ameriško psihološko združenje opredeljuje kot kronični strah pred okoljsko pogubo. Vendar pa je študija pokazala, da je to lahko motivacijska sila, ki je vzorec odraslih Britancev spodbudila k sprejemanju ukrepov za zmanjšanje emisij, namesto da bi vodila k neukrepanju.

Avtorji študije so kritično pripomnili, da je treba o resničnosti podnebnih sprememb obveščati, ne da bi pri tem vzbujali občutek brezupnosti - in to je ključno.

Eden od načinov za to je spodbujanje kolektivnega delovanja. Veliko ljudi je McGuireju povedalo, da se počutijo osamljene ali da kot posamezniki menijo, da ne morejo ničesar spremeniti.

Ob tem je njegov odgovor bil, da je pomembno, da se pridružijo skupini enako mislečih in skupaj z njimi lahko spodbujajo institucionalne in sistemske spremembe. V vsakem primeru je imelo to spodbuden učinek, saj je brezup zamenjalo upanje, inercijo pa dejanja, poroča CNN.

Bistvo je, da je veliko stvari v življenju strašljivih ali zaskrbljujočih, od obiska pri zobozdravniku do morebitnih znakov raka, vendar njihovo ignoriranje skoraj vedno povzroči, da se kasneje zgodi nekaj veliko hujšega.

Nič drugače ni s podnebnimi spremembami. Vsakdo ima pravico poznati dejstva - strašljiva ali ne -, da bi imel možnost ukrepati na podlagi resničnega stanja, ki ga povzročamo našemu planetu, in ne na podlagi neke popačene različice.

Za zaključek McGuire izpostavlja mnenje, da bi to lahko imelo preobrazbeni učinek, namesto da bi vodilo k neukrepanju.

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije