POPOTNIŠKI VAKUM VARŠAVE
Prvi letošnji polet nad oblaki Evrope je prišel precej hitro in nepričakovano. Še pred tednom dni nisem vedel, da me bo pot vodila prvič na Poljsko. Vendar začnimo počasi, v trenutku ko sem v beležko telefona zapisal prve misli za tole kolumno, se nahajam na zagrebškem letališču Franjo Tudjman, kamor me je iz Murske Sobote pripeljala žena. To je čakanje na moj prvi boarding dneva. Očitno bo marsikaj v tej kolumni prvič, ampak saj smo nenazadnje ob začetku leta, zato mi oprostite, če bo vse skupaj zvenelo tako sveže in v pričakovanjih. Ker vse skupaj zapisujem etapno, vam lahko sporočim, da bom svoje misli strnil na poljskem letališču v Varšavi, kjer me zdaj čakata dve uri počitka pred mojim drugim poletom. Moja končna postaja je namreč Krakov oziroma povedano drugače: ravno dovolj časa imam, da spesnim tole kolobocijo besed v strnjeno bistvo. Morda se vam zdi, da zadeva nima ne repa, ne glave, a včasih že mora biti tako.
Kaj sploh počnem na Poljskem? Na osebno povabilo se odpravljam na konferenco o antisemitizmu v Evropi, posebej pa bo gotovo pomenljiv obisk spominskega centra Auschwitz, kamor nas organizatorji peljejo dan pozneje. V luči mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta si ne bi mogel predstavljati bolj simbolnega kraja kot je ta, kjer se je smrt utrudila do smrti. Nenazadnje je rdeča armada prav na 27. januar 1945 osvobodila to uničevalno in delovno taborišče, v katerem je življenje izgubilo več kot milijon ljudi. Famozne besede »nikoli več,« pa še naprej bledijo ob zdajšnih vojnih grozotah, ki jih seje človeštvo po vsem svetu.
