PODVODNI HRUP

Ste vedeli da ribe klepetajo med sabo?

Saša Petejan/revija Jana
30. 10. 2022, 22.45
Posodobljeno: 1. 8. 2023, 11.10
Deli članek:

»Želela sem posneti oglašanje različnih morskih živali, a jih je žal preglasil hrup ladij in čolnov,« pravi Robertina Šebjanič, umetnica in raziskovalka. Ko pod gladino spusti hidrofon, podvodno napravo, ki zazna in posname zvoke morja, vstopi v svet, o katerem ne vemo prav veliko. »V pol stoletja smo ugotovili in potrdili, da kiti in delfini slišijo. Zdaj odkrivamo, da ribe med sabo komunicirajo, ne le o najnujnejših rečeh, ampak si tudi kaj povedo.«

Šimen Zupančič
Robertina Šebjanič, umetnica in raziskovalka podvodnega hrupa

Robertina veliko časa preživi v znanstvenih ustanovah in je v stalnem stiku z morskimi biologi, antropologi, filozofi, znanstveniki s področja ekologije doma in v tujini. »Za ta področja nisem šolana znanstvenica. Vanje vstopam preko umetnosti,« razloži mednarodno priznana in nagrajena umetnica, ki prepleta naravo, znanost ter tehnologije. Raziskuje vpliv človeštva na preostale vrste živih bitij in na njihove pravice, ob tem pa spodbuja razvoj empatije do njih. Nedavno se je vrnila s študijskega potovanja na Galapagos, otočje, ki je z izrednim rastlinstvom in živalstvom svetovna dediščina pod zaščito Unesca. Potovanje sta organizirali španski organizaciji Quo Artis, ki povezuje umetnost in znanost, ter Royal Academy of European Doctors (READ), ki združuje najvišje predstavnike različnih znanstvenih področij v Evropski uniji in je bila ustanovljena leta 1914.  Druženje znanstvenikov in umetnikov je bilo namenjeno izmenjavi znanj ter upodabljanju izzivov časa tudi z umetnostjo.

Kako vas je zaneslo v raziskovanje podvodnega hrupa in nato v postavitev umetniške inštalacije, namenjene premisleku o vplivu človekovega delovanja na podvodni svet?

Ideja za raziskovanje zvočne obremenitve podvodne krajine je nadaljevanje mojega dela z morskimi organizmi in meduzami oziroma ožigalkarji. Navdušenje nad meduzami je plod srečanja z morsko biologinjo dr. Alenko Malej, ki je dolgoletna svetovalka pri mojih projektih. Prvo konkretnejšo raziskavo pa sem izvedla v turškem Izmirju, v času rezidence na morski biološki postaji v sklopu trienala umetnosti Port Izmir. Opazovali smo množične pojave meduz. Takrat sem že veliko snemala s hidrofoni. Začelo me je zanimati, kako drugačen je ta svet od naših predstav potem, ko ga slišimo. Tej izkušnji je sledila edinstvena priložnost, umetniška rezidenca na morski biološki postaji v Roskoffu v Franciji. Dopoldne smo delali različne eksperimente v laboratorijih. Popoldne sem bila prosta in velikokrat sem se odpravila na terensko snemanje s hidrofonom. Želela sem slišati krajino atlantske obale. Tako se je rodila ideja za projekt Aquatocen/V iskanju podvodne tišine. Sprva sem posnetke poskušala malo »očistiti«, da bi imela čiste zvoke živali, brez hrupa. A sem ugotovila, da počnem nekaj podobnega, kot če bi uporabljala fotošop in odstranila s fotografije vse, česar ne potrebujem. Tako sem ohranila prvotno posnete okoliščine in jih oblikovala v kompozicije.

Nastopate z meduzami. Kako lahko človek nastopi na kopnem z meduzami?

Moja želja je, da grem s projekti onkraj ustaljenih predstav. Že umestitev živega organizma v galerijsko okolje je velika odgovornost. Pri tem vedno sodelujem z različnimi akvariji, ki so najbliže prizorišču, kjer razstavljam, tako da živalim zagotovim čim prijaznejša prevoz in postavitev. Meduze z gibanjem, utripanjem in premikanjem uravnavajo zvočno sliko performansa. One so v akvariju, jaz pred svojo mešalno mizo, za nami pa se predvajajo posnetki, ki kažejo detajle njihovega delovanja. Ko je predstava končana, organiziram še okroglo mizo. Sodelujejo strokovnjaki s področja proučevanja meduz ali ekologije ter filozofi in misleci, ki se ukvarjajo s premisleki o antropocenu, to je novi geološki dobi, v kateri ljudje ključno vplivamo na delovanje narave. 

So gledalci presenečeni?

Nekateri so presenečeni, nekateri ogorčeni, nekateri pa navdušeni. Pomembno je, da so izzvani. Prav preko tega lahko komuniciramo in premišljamo o drugačni prihodnosti.

Kakšna je definicija podvodnega hrupa?

Človekove dejavnosti v morskem okolju, kot so ladijski transport, vrtanje naftnih ploščadi, motorni čolni …, so vir hrupa v morju. Gre za industrializacijo svetovnih oceanov in morij, ki še vedno narašča.

Kako se na hrup tovornih ladij in drugih plovil odzovejo ribe ter druga morska bitja?

Različno. Tiste, ki lahko, pobegnejo oziroma se oddaljijo od izvora hrupa, kolikor se le da. Tiste, ki se ne morejo umakniti, se začnejo glasneje »pogovarjati«. Lombardov učinek velja tudi v njihovem življenjskem okolju. To je podzavestna tendenca glasnejšega govora v hrupnejšem okolju, da bi povečali razumljivost svojega govora. Tudi morske živali poskušajo z glasnostjo preglasiti industrijske zvoke.

Kako ubesedimo oglašanje rib ali morskih ježkov, govorijo, pojejo, brenčijo ali cvilijo? Imamo besede za zvoke teh živali?

Ustrezne besede še vedno iščemo.

Ribe res govorijo?

Ribe res govorijo. Ribe čisto zares klepetajo med sabo.

Popularna risanka Nemo, oranžna ribica z belimi progami, črnimi črtami …

Ribe klovn so ene najzgovornejših rib in imajo tudi zelo močan matriarhat.

Šimen Zupančič
"Odkrivamo, da ribe med sabo komunicirajo, ne le o najnujnejših rečeh, ampak si tudi kaj povedo," pravi Robertina Šebjanič

Ta klepetava riba je najprej plankton, torej vandrovec, podobno kot meduza, ki jo nosi tok. Ko pa se razvije v ribico, potrebuje sluh, da priplava domov. Ste že sodelovali pri projektu, kjer je podvodni hrup tako zmedel ribe, da so se izgubile?

Omenjene ribe h koralnemu grebenu vodi zvok grebena. Med drugim sem začela z doktorskim študijem in prav to je tema, ki se je bom lotila. V že prej omenjenem zvočnem projektu Aquatocen poudarjam, da ljudje s svojim hrupom omejujemo sluh rib. In ga tudi poškodujemo. Nezmožnost, da bi si zaprli ušesa, je misel, ki me je navdahnila ob branju Pascala Quignarda in njegove knjige Sovraštvo do glasbe (izvirnik: La haine de la musique). Govori o tem, da veke zapremo zato, da ne bi videli, nemogoče pa je enako storiti s sluhom. Sluh je eden od osrednjih senzorjev za navigacijo vodnih živali.

Na podvodnem sprehodu po slovenski obali ste poslušali oglašanje travnika morske rastline pozejdonke. Ali tudi pozejdonka tako kot koralni greben vabi ribe in druge živali s svojimi zvoki ter jim sporoča, kakšno zatočišče je?

Zagotovo. Tudi druge ribe, ki živijo v njej, komunicirajo. Drugi prebivalci v vodi jih slišijo in se jim pridružijo, saj jim zvočna pestrost govori o biotski pestrosti.

Koliko politikov se zanima za vaše delo in koliko politikov vas je kontaktiralo, da bi s svojim pristopom prispevali k ozaveščanju?

V Sloveniji (še) nihče. V mednarodnem kontekstu pa je bilo tako sodelovanje vzpostavljeno v Madridu v sklopu projekta Riologia in pred kratkim v Dubrovniku v sklopu večjega evropskega projekta Starts4Water, to je bilo sodelovanje med Universal Research Institute in mestno občino. Ugotovitve smo vnašali tudi v turistično dejavnost. Omenjeni projekt je del pomembne evropske platfome Starts, ki združuje gospodarstvo, politiko, umetnost in znanost. Med drugim smo raziskovali onesnaženost priobalnega morja z ostanki zdravil, ki so v morje prišli z odplakami. Sled teh spojin se kopiči v morskih živalih, nekatere od teh končajo na naših krožnikih. Pri svojem delu sem se zanimala za vpliv teh spojin na morske ježke in nov projekt  predstavila na festivalu Ars Electronica v Linzu.