Režiser je predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, naslonil na zgodbo poslednjih dni bataljona.

Foto: Peter Giodani/MGL
Foto: Peter Giodani/MGL

Lorenci, ki je s hrvaškim dramaturgom, pisateljem in pesnikom Dinom Pešutom in ekipo tudi soavtor besedila, dojema Pohorje kot "svoj dušni dom in mentalni vrt". V Mariboru rojeni režiser je že celo življenje povezan z njim, pravi. Zgodbo o Pohorskem bataljonu je opisal kot mit, vsaj štajerski, sam pa se ukvarja predvsem s tem, kaj se skriva za mitologijami. Za njimi so, kot je poudaril, konkretne izkušnje, ljudje, dogodki, skratka nekaj zelo človeškega.

Po besedah direktorice in umetniške vodje gledališča Barbare Hieng Samobor je v času ustvarjanja predstave aktualnost teme postala naravnost boleča, Lorencija pa je kot predlagatelja teme označila za vizionarskega. Kot še pravi, je na uprizoritev mogoče na eni strani gledati kot dokaj verno zgodovinsko pričevanje in na drugi popolnoma čustveno. V povezavi z zgodbo Pohorskega bataljona so običajno v ospredju moški, tokratna predstava pa izpostavi tudi žensko in otroka.

Lorenci je vedel za Šarha in njegove tri sinove, ki so umrli, ni pa v vseh letih šolanja ničesar slišal o materi. Potem se mu je začela razkrivati strašna zgodba Šarhov. V zgodbo se je globoko zakopal in na neki točki je, kot je povedal, breme postalo neznosno, in je komaj čakal na začetek vaj, ko se je breme razdelilo med ekipo.

Foto: Peter Giodani/MGL
Foto: Peter Giodani/MGL

Ko preteklost postane zgodovina, se vključita politika in ideologija, ob tem pa dve temeljni destruktivni sili, ki sicer stojita na nasprotnih bregovih, njun učinek je pa identičen – glorifikacija in demonizacija. "Danes to radikalno živimo, ali glorificiramo ali demoniziramo, predvsem pa posplošujemo", je poudaril. Uprizoritev nosi podnaslov Poskus rekonstrukcije, kar so po režiserjevih besedah tudi iskreno poskušali. "A končno spoznanje je, 'ne vem', zato tudi nimam pravice soditi," sklene Lorenci.

"Naš namen ni, da sodimo, ampak da podajamo"
Dino Pešut je vojno opisal kot univerzalno človeško izkušnjo, druga svetovna vojna pa je po njegovih besedah vsem v tem prostoru del DNK-ja, del družinske zgodovine.

V predstavi med drugim igra Lotos Vincenc Šparovec, ki je poleg igralske izobrazbe opravil tudi šolo za častnike, tam pridobljene izkušnje pa so mu prišle prav pri ustvarjanju predstave. Po njegovih besedah je sicer v času, ko častimo hipne zadovoljitve, težo razumeti ljudi, ki so v najhujši zimi v zemljankah umirali s pesmijo na ustih v veri v boljši svet. "Naš namen ni, da sodimo, ampak da podajamo. Da nismo patetični v tem, kar počnemo in blago sentimentalni. Če nam to uspe, lahko pošteno, spoštljivo in dostojanstveno povemo zgodbo o Pohorskem bataljonu," je sklenil.

Za igralko Mirjam Korbar je bilo postavljanje predstave na oder zelo emotivna izkušnja. Nina Rakovec pravi, da jim je študij zapustil "ogromno lepe, a težke prtljage", igralec Gaber K. Trseglav pa si želi, da bi si predstavo ogledalo čim več mladih. V predstavi igrajo še Mojca Funkl, Lara Wolf k. g., Branko Jordan, Primož Pirnat, Matej Puc, Gašper Lovrec k. g. in Jure Rajšp k. g.

Scenograf predstave je Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Branko Rožman in oblikovalec svetlobe Radomir Stamenković.