Prva izvedba Dirke po Sloveniji se je začela 3. maja 1993 in končala v nedeljo, 9. maja, oboje v Novem mestu, saj je bila izvorna zgodba tesno povezana z glavnim lokalnim pokroviteljem. Krka Turizem je na Otočcu zapolnila hotelske sobe, vodja novomeškega kluba Jože Majes pa je dobil sredstva za etapno dirko, s čimer je lahko prepričal Kolesarsko zvezo Slovenije.

Z dirko čez lokalne zamere

"Začetki niso bili preveč obetavni. Rog, Sava, malce Celje, tudi Ptuj in takratni kolektiv Krke z Jožetom Majesom na čelu je prišel na predsedstvo zveze z idejo o dirki, ki bi nadomestila dirko Alpe-Adria. Nekateri so zelo ostro nasprotovali, včasih tudi samo zato, ker niso želeli, da bi bilo Novo mesto prvo. Po več sejah smo na Otočcu vendarle sprejeli kompromis in Kolesarska zveza kot nosilka licence dirke je dala zeleno luč. In Majes je speljal prvo dirko," se je začetkov spominjal Boris Lozej, ki je na zvezi kot neobremenjen s klubskimi rivalstvi prevzel vlogo posrednika in organizatorja.

Kolesarska zveza Slovenije je slovenske kolesarje razdelila v reprezentančni ekipi Slovenija 1 in Slovenija 2, hkrati pa za preostale še sestavila pokroviteljsko ekipo Krka–Petrol. A kljub mešanim zasedbam je prevladovala klubska pripadnost: Sava Kranj, Rog Ljubljana in Krka Novo mesto. Tako se je tudi dirkalo ves teden, pri tem pa je bil v ospredju obračun med Ljubljančani in Dolenjci.

Prolog 20-letnemu Novomeščanu

Prva Dirka po Sloveniji se je začela v ponedeljek s prologom po ulicah Novega mesta. Pred več kot 5000 gledalcev, ki so gledali boje šestnajstih ekip, je bil Gorazd Štangelj najhitrejši.

"Borbenost se je odražala na sami dirki. Odločal je Vršič, na vrhu je bil sicer prvi Srečko, a cilj je bil v Kranjski Gori. Se pa spomnim, da je bilo v našem klubu delno razočaranje zaradi drugega in tretjega mesta," se je spominjal Štangelj, ki je kot 20-letnik dobil prolog, v katerem je za dve sekundi prehitel Martina Hvastijo in Roberta Pintariča.

Slednji je dan zatem dobil prvo etapo v Celju in prevzel rumeno majico. V četrtek, 6. maja, je bil dvojni spored: ekipni kronometer (zmagala je Slovenija 1), ki ji je sledila kratka sprinterska etapa. Pintarič je skupno vodstvo izgubil dan zatem v 6. etapi (Otočec–Ljubljana), po kateri je rumeno majico oblekel Martin Hvastija.

Odločil ni vzpon, temveč spust z Vršiča

A prišel je Vršič – pogosta kraljevska etapa na Dirki po Jugoslaviji in Alpe-Adria. Po vzponu s primorske strani je bil na vrhu z minuto prednosti najhitrejši Srečko Glivar, uradno v Sloveniji 2 in predvsem prvi novomeški adut. "Pomembno je, da ne padem," je razmišljal Glivar, ki pa ga je na spustu ujel najmočnejši adut Roga Boris Premužič, skupaj z njim pa je bil Nizozemec Wim van de Meulenhof, ki je v sprintu za etapno zmago ukanil oba Slovenca.

"30 let je že od tega in lahko razkrijem, česar nikoli nisem povedal. Moje tedanje dekle je imelo maturantski ples in dva dni pred dirko sem cel dan hodil po Trstu. Tega nisem povedal prav nikomur! Prvo etapo sem imel takšne krče ... Drugo je bilo že lažje, a prvo etapo sem komajda preživel," se je na okrogli mizi ob 30. obletnici Dirke po Sloveniji spominjal prvi zmagovalec slovenskega dirke.

Napeto vse do zadnjega dne

Po slabem začetku je napredoval iz dneva v dan in na koncu zmago speljal Dolenjcem. Zadnji dan je Srečko Glivar v rožnatem dresu za najboljšega Slovenca napadal bonifikacije, a po še vedno javno nepojasnjenem padcu na koncu ostal brez priložnosti, da bi na domačih ulicah dosegel skupno zmago. "Splet okoliščin. Kaj se je pa dogajalo, se je pač ..." se zdajšnji vodja pisarne Dirke po Sloveniji ni dal zapeljati in pogrevati starih zamer.

"Motivacija je bila maksimalna, vsi smo se pripravljali na to dirko. To je bil cilj sezone številka ena. Tudi meni ta majica pomeni veliko, na vsaki dirki je namreč težko zmagati, če je to prva dirka v naši novi državi, pa še toliko bolj. To je bilo še in še veselja. V ciljnem prostoru je bilo toliko ljudi, da ne morem pozabiti. Noro!" se je uspeha kariere spominjal Premužič, ki je bil na naslednjih dveh izvedbah na koncu skupno drugi, leta 2000 pa je s tretjim mestom zaokrožil nabor stopničk.

Okno za skok v kolesarski svet

Na začetku je bilo lokalno rivalstvo glavna začimba, dodatno so dirko popestrlili še sami "rogači", ki so si slačili majico vodilnega med seboj. "Ali Rogovec ali Dolenjec ali Gorenjec ... Lokalna tekmovalnost, zaradi česar smo vsi rastli. Kolesarstvo v Sloveniji se ni začelo z Rogličem ali Pogačarjem, že pred menoj je bilo kar nekaj uspešnih kolesarjev. Številni smo prišli v čudoviti svet profesionalizma tudi po zaslugi Dirke po Sloveniji," je Martin Hvastija poudaril pomen največje slovenske kolesarske dirke, ki je postala okno v svet za domače kolesarje.

1. Dirka po Sloveniji (3.–9. maja 1993)