Besede se ljubijo na papirju kot muhe v poletni vročini

V 85. letu starosti je umrl uveljavljen ameriški pesnik Charles Simic, rojen v Beogradu. Bil je še esejist, prevajalec francoske, srbske, hrvaške, makedonske in slovenske poezije, Pulitzerjev nagrajenec in prijatelj slovenskega kolega Tomaža Šalamuna, s katerim sta gojila tudi prevajalsko vzajemnost.

CONCORD > Charles Simic se je kot Dušan Simić rodil leta 1938 v Beogradu. Med drugo svetovno vojno je družina zaradi bombardiranja mesta morala večkrat zapustiti dom. Po vojni je oče prebegnil v Italijo, njegova žena pa se mu je z desetletnim Charlesom in njegovim triletnim bratom skušala pridružiti v Milanu. Prišli so v Istro, do meje med conama A in B, do Trsta pa jim ni uspelo. “V Mariboru smo poiskali zvezo, se dva dni in dve noči prebijali do avstrijske Koroške, tam pa nas je zajela britanska patrulja in nas izročila jugoslovanskim graničarjem. Nekaj tednov so nas selili iz zapora v zapor, nazadnje pa so nas nahrulili, češ hočete beli kruh, pa še črnega niste vredni, dobili smo nekaj klofut, nato pa so nas izpustili. Očitno so ugotovili, da smo majhne ribe,” se je Simic leta 2012 spominjal v intervjuju za Delo, ko se je kot gost vrnil v Maribor, tedaj evropsko prestolnico kulture.

Družina je zatem nekaj časa živela v Parizu, se leta 1954 preselila v ZDA, Simic je diplomiral na Univerzi v New Yorku, zatem pa več kot 30 let poučeval angleški jezik in kreativno pisanje na Univerzi v New Hapshiru. Bil je tudi urednik za poezijo pri reviji The Paris Review.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je uveljavil z literarnim minimalizmom. Vzorniki so mu bili Emily Dickinson, Pablo Neruda in glasbenik Fats Waller. Nekoč je dejal, da se “besede ljubijo na papirju kot muhe v poletni vročini in pesnik je le zmeden gledalec”.

Simica je v odmevno Antologijo ameriške poezije (Cankarjeva založba, 1986) uvrstil že Miha Avanzo, tudi prevajalec izbranih pesmi, v začetku novega tisočletja pa je za temeljitejšo predstavitev poskrbel Tomaž Šalamun, tudi prepesnjevalec večine pesmi v knjigi Razgaljanje tišine (Študentska založba 2001). V krajšem spremnem zapisu je poudaril “lucidnost, obenem človeškost in kristalnost” verzov tega “Srba, Francoza, Mediteranca”, obsežnejši pregled pesnikovega opusa pa je v spremni besedi prispeval Aleš Debeljak.

Zatem smo Simica ob njegovem obisku EPK Maribor spoznavali še v Izbranih pesmih (Hiša knjig, Založba KMŠ, 2012), ki jih je prepesnilo več prevajalcev.

Simic je prepesnjeval francoske, srbske, makedonske in slovenske kolege, leta 1992 je poskrbel tudi za antologijo srbske poezije The Horse Has Six Legs (Konj ima šest nog).

Za zbirko pesmi e v prozi The World Doesn't End (Svet se ne konča) mu je leta 1990 prinesla Pulitzerjevo nagrado za poezijo. Prejel je še več priznanj ter bil izvoljen za člana Ameriške akademije za umetnost in literaturo.

Leta 2016 je bil tudi gost festivala Dnevi poezije in vina na Ptuju.  

---