Avtomobilska proizvodnja je z desetletji napredovala do nekdaj nepredstavljivih meja. Kar se je še pred kratkim zdelo nemogoče, je zdaj del vsakdanjosti v skoraj vsaki spodobni sodobni tovarni. Roboti so nekoč le vstavljali sprednje šipe, zdaj tako rekoč izdelajo celoten avtomobil. A ne vedno in ne povsod. Ročno delo je še vedno nujno in cenjeno, kajti robot ne potrebuje veliko časa za »učenje«, človek pa. A ko se enkrat tak mojster izuri v svojem delu, doda prepotrebni dodatni element k celotnemu avtomobilu.
Ko roka občuti več in oko vidi bolje
Zato še danes avtomobilske tovarne rade poudarijo, da je nekaj »narejeno z izkušnjami in človeško dodano vrednostjo«. In več je te dodane vrednosti, bolj žlahten je avtomobil, saj petični kupci in tisti, ki znajo ceniti delo mojstrov, to z veseljem tudi kupijo. Pa čeprav za nekaj višjo ceno.
Zato prestižne znamke še vedno stavijo na klasično ročno delo, prav vsem pa je skupno, da znajo ceniti to delo, naj si gre za najmanjše podrobnosti v vozilu ali pri njegovi zunanjosti ali pa za sedeže in volan, ki so še kako pomembni za dober vozniški in potniški občutek.
Marsikdo bo zamahnil z roko in dejal, da je robot ali kakšen drug stroj bolj natančen in hitrejši. Mogoče res, a vseeno se moramo zavedati, da avtomobile izdelujejo ljudje, da je od njih odvisno, kako so nastavljeni roboti. In da včasih človeško oko vidi več (na primer, ko mora mojster oceniti ustreznost barve na karoseriji) in človeška roka zmore tisto, česar robot ne bo nikoli.
Tradicija pomeni ceniti ročno delo
Avtomobilsko razviti narodi so znani kot ljubitelji tradicije in znajo to tudi uporabiti v sodobni avtomobilski industriji. Pri prestižnih znamkah imajo posebne oddelke za delo z lesom, tako imenovane wood shope, kjer delajo mojstri z nekaj desetletij izkušenj, njihovo delo pa je naravnost neverjetno. Mojster s posebej ostrim očesom skrbi, na primer, samo za izbor ustrezno na tanke plošče narezanih kosov lesa iz korenin posebnih dreves, nato pa išče ustrezno ujemanje v vzorcih lesa, da se bo vse skupaj lahko lepo zlilo s celotno armaturno ploščo. Že priprava tega lesa in postopek rezanja sta svojevrstna znanstvena fantastika, ročna izbira ustreznih vzorcev in ujemanj pa daje celotni armaturni plošči še dodaten prestižni pridih.
Ker se gospoda v takih avtomobilih rada med potjo okrepča s kozarcem najboljšega viskija, je logično, da so imeli tudi nekdanji modeli dodano posebno omarico za steklenico in kozarce. Seveda ročno izdelan del pohištva je sedel kot ulit pri zadnjih sedežih. Omarica za avtomobil, ki se je ne bi sramoval noben vrhunski mizar.
Na oddelku za usnje se zgodba ponovi. Izbor najkakovostnejšega usnja in potem krojenje ter nazadnje ročno šivanje. Pri oblačenju volanskega obroča si mojstri lahko pomagajo s povsem navadno, že nekoliko staromodno jedilno vilico.
Božanski podpis
Prav taki tradicionalisti so tudi v Franciji. Natančneje, pri znamki DS. Bogato tehnično znanje, občutek za dizajn in rokodelske spretnosti so del tradicije DS, saj znamka nadaljuje tam, kjer je pred desetletji končal Citroënov model DS. Že ime prihaja iz francoske izpeljanke déesse, kar pomeni boginjo.
Zato ne preseneča, da se tudi pri DS zgledujejo po svetu mode. Njihovi mojstri z bisernimi šivi dajo notranjosti poseben čar, usnje pa oblikujejo tudi po zgledu urarske industrije. Oblikovalci z zasnovo sedeža, na primer, spomnijo na pašček prestižne ure, ta vzorec pa je postal že pravi simbol znamke DS.
Zato mora biti v njihovih avtomobilih, logično, vse »božansko« in prestižno. Če je bilo nekoč dovolj dobro za francoske predsednike, mora biti enako dobro tudi za udobja željne kupce. Kot samostojna znamka zato zna poskrbeti za vrhunsko obdelano notranjost in zunanjost vozila. Od šivanja sedežev do prilagajanja najkakovostnejših materialov na armaturni plošči ali izdelave detajlov, ki dajejo tem avtomobilom tako značilen »božanski podpis«. Izkušene roke in oči mojstrov res ne more nadomestiti noben robot.
Tudi zvok sodi v domeno človekovih zaznav, zato ni vseeno, kakšen je zvok zapiranja vrat, pritiska na kakšen gumb ali stikalo ali celo pomika sredinskega naslona za roko. Le izurjeno človeško uho namreč dobro ve, kaj se sliši lepo in kaj ne. S pravim zvokom lahko dajo tudi povsem običajnemu predmetu v notranjosti avtomobila neko dodano vrednost, ki razveseli voznika in potnike. Pa se ti tega niti dobro ne zavedajo. Enostavno se počutijo dobro.
