Najprej je bil kamen, potem beseda zanj – karra. Kras! Iz pradavnine do danes Kras z govorico kamna, burje in vode kleše zgodbe o sožitju človeka in narave. Od nekdaj zaželena turistična destinacija (že v času Avstro-Ogrske) privablja letoviščarje z različnih koncev Evrope, vedno znova pa bližnje Tržačane, o čemer govori tudi družinska zgodba arhitekta in urbanista Maksa Fabianija.
Najobsežnejši in najzahtevnejši požar v naravnem okolju v zgodovini samostojne Slovenije je sredi julija lani na Krasu dobesedno razgalil ostaline minulih stoletij in tisočletij. Kar je bilo večinoma skrito pod zarastjo in za vse bolj razširjenim gozdom, je s požarom postalo spet vidno. Kot tudi problematičnost načrtovanih sanacijskih posegov v kraško krajino po njem ...
Kaj vse je dobro razumeti o Krasu, še preden ga kot turisti ali ozaveščeni ljubitelji naravne in kulturne dediščine obiščemo in se med drugim zazremo v opustošeno ozemlje pogorišča?
Nataša KOLENC, arhitektka konservatorka, specializirana za obnovo in oživljanje dediščinskih stavb in območij, ustanovna članica Partnerstva kraške suhozidne gradnje, nekdanja predsednica Ustanove Maks Fabiani, članica ICOMOS Slovenija, lokalna vodnica, interpretatorka kulturne dediščine, se že prek 20 let ukvarja s projekti za vključevanje kulturne in naravne dediščine v razvoj območij, kot je Kras: z izstopajočo kraško arhitekturo in kulturno krajino, z zgodbami in ostalinami prve svetovne vojne in obnove po njej, z dediščino urbanista in arhitekta Maksa Fabianija, s prazgodovinsko dediščino in suhimi zidovi kot njenimi "potomci" ter z vseprisotnim prepletanjem naravnega in človeškega v prostoru. V zadnjih letih uspešno vodi obnovo in oživljanje gradu Rihemberk med Vipavsko dolino in Krasom.
Kras je bil še pred stoletjem pusta, gola pokrajina. Ogolili so ga pastirji ovčjih in kozjih čred.
Zgodba o (ne)poraščenosti Krasa je še mnogo daljša in zanimivejša. Pred tisočletji je bil Kras porasel z gozdom tako kot večina Evrope. Prvo ogoljevanje pokrajine se je zgodilo v prazgodovini oziroma v starem veku, v času razcveta gradišč. To so bila z mogočnimi obzidji utrjene naselbine "(pra)Kraševcev", ki so na tem prostoru živeli v 2. in 1. tisočletju pred našim štetjem.
Poraščenost Krasa se ni zmanjševala samo zaradi pašništva, ampak v kombinaciji z več stvarmi: v splošnem je šlo za naraščanje števila prebivalcev ter s tem za povečevanje potreb po obdelovalni zemlji ter pašnih površinah. Oboje je skozi dolga zgodovinska obdobja precej nihalo.
Zgodbe o golem Krasu, ki jih bolje poznamo, izhajajo iz časa po srednjem veku z vrhuncem v 19. stoletju, ko si je Kras dokončno utrdil sloves "kamnite puščave". Splošno razširjeno je mnenje, da so Kras ogolili njegovi prebivalci z netrajnostno rabo prostora, denimo zaradi pretirane paše drobnice, ki je objedala mlado drevje in tako preprečevala naravno obnovo gozdov.
Novejše raziskave kažejo (dr. Aleksander Panjek, Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku, Založba Univerze na Primorskem, 2015), da so si Kraševci v vseh obdobjih pokrajino prilagajali, tudi izsekavali ali požigali, le toliko, kolikor je bilo za preživetje krajine in njih samih še dopustno.
Odsotnost gozda, kot si ga običajno predstavljamo, so nadomestili s kamnitim, nerodovitnim tlom prilagojeno obliko – t. i. svetlim panjskim gozdom. Za pridobivanje lesa niso sadili novih dreves, pač pa so sekali dovolj odebeljene izrastke iz panjev obstoječih dreves, ki so bila že dobro ukoreninjena. Drevesa so rasla dovolj narazen, da je bila površina pod njimi svetla in primerna za rast trav, torej za pašo.
Lahko bi rekli, da so razvili večnamensko rabo – nujno glede na skromna tla. Potencialno negativen vpliv drobnice so, kot kaže, uravnavali z večjim ali manjšim številom koz, ki v nasprotju z ovcami popasejo vse, tudi mlade poganjke dreves.
Ob tem je že v začetku dobro razumeti, da kraška krajina, kakršno poznamo in občudujemo danes, ni naravno ustvarjeno okolje. Gre za značilno kulturno krajino, res starodavno mozaično krajino, ki so jo njeni prebivalci dobesedno obdelovali in preoblikovali tisoče let. Kras lahko razumemo kot nekakšen obdelan oziroma človeku prilagojen gaj, ki ga danes gledamo v zapuščeni, zaraščeni obliki.
Pogozdovanje Krasa se je torej začelo šele v 19. stoletju. Drevesa so se le stežka ukoreninila na kamnitih pobočjih. Najbolj se je "prijel" črni bor, ki pa na Krasu ni samonikel, kot so denimo črni gaber, puhasti hrast in mali jesen, v višjih predelih pa še bukev. Pogozdovanje je vplivalo tudi na podnebje Krasa, to pa seveda na samo krajino.
Najmanj poraščen je bil Kras sredi 19. stoletja. Čas sovpada z odprtjem južne železnice, ki je leta 1857 povezala tržaško pristanišče s takratno prestolnico na Dunaju. Takrat so se tudi začele velike pogozdovalne akcije, ki jih je vodila država. Tudi tu novejše raziskave postrežejo s presenečenjem: predstava o "kamniti puščavi" in potrebi po obsežnem pogozdovanju naj bi prišla od drugod, ne od prebivalcev Krasa.
Pogozdovanje naj bi bilo v interesu države, mesta Trst in drugih, ne Kraševcev. Malo znano je, da so se ti pogozdovanju upirali: sadike dreves so zasedale prostor, ki so ga pred tem lahko uporabljali za pašo ali drugo rabo. Najbolj so nasprotovali borom, ker ti rabijo "80 let, da imaš kaj od njih" – v nasprotju s panjskim listnatim gozdom.
Pri pogozdovanju Krasa so v 19. stoletju in tudi pozneje poskušali z različnimi drevesnimi vrstami. Črni bor je bil tisti, ki se je najbolje obnesel na kamnitih tleh in v dokaj ekstremnih podnebnih razmerah.
Čeprav je torej bor na Krasu prišlek, tukaj komaj malo več kot 150 let, je njegova zgodba za Kras pomembna in dragocena. Bore danes razumemo kot eno od identitet Krasa, predvsem skozi poezijo Srečka Kosovela.
Zakaj v preteklosti niso sadili listavcev?
Kot je mogoče sklepati iz zgodovinskih virov, so že v 19. stoletju poskušali tudi z listavci – znano je zato, ker so bili Kraševci takemu pogozdovanju pogojno naklonjeni. Do obsežnejšega sajenja listavcev na kraških tleh v preteklosti ni prišlo iz enostavnega razloga, ker je – v primerjavi z bori – precej neuspešno. Zaradi slabo razvitega koreninskega sistema od drugod prinesenih sadik listavcev jih na Krasu le malo preživi.
Kljub temu da se je v preteklosti pogozdovalo skoraj izključno z bori, je Kras danes preraščen predvsem z avtohtono listnato vegetacijo. Rastoči bori so v stoletju pod svojimi krošnjami ustvarili humus in klimo, da so lahko iz naravnih semen vzklili in odrasli listavci. Če borovcev ne bi več sadili, bi v razmeroma kratkem času s Krasa izginili. Kjer koli se bori od starosti ali iz drugih razlogov podrejo, praznino najpogosteje zasedejo pod njimi rastoči samonikli avtohtoni listavci.
V tem smislu je bor na Krasu res opravil pomembno funkcijo. A njegovo nadaljnje sajenje je sporno iz več razlogov.
Ob pričakovanih podnebnih spremembah so bori kot tempirana bomba, kar je prepričljivo pokazal zadnji požar: zaradi smole gorijo zelo intenzivno, z nekakšnimi gorečimi izstrelki pa hkrati hitro širijo požar na velike površine.
Trajalo bo desetletja, da bodo narava in vasi Goriškega in Komenskega Krasa, prej biotsko enega najbogatejših območij Slovenije z evropsko zaščito Nature 2000, povsem okrevale. Na Krasu gnezdi cela vrsta ogroženih ptic, suha travišča pa so med drugim prava zakladnica rastlin in živali kot nikjer drugod po Sloveniji. Dokumenti Nature 2000 izrecno odsvetujejo sajenje črnega bora po požarih na Krasu.
Paradoksalno je temeljni problem Krasa danes pretirana zaraščenost. Vprašanje je torej na dlani: Kako, kje in ali sploh pogozdovati Kras?
Požar julija 2022 je lahko dobil tako velike razsežnosti predvsem zaradi tako rekoč neprekinjene, strnjene zaraščene površine, ki danes prekriva Kras. Od skromnih 15 ali 20 odstotkov sredi 19. stoletja je danes pod gozdom prek 70 odstotkov vseh površin. Gledano širše, je požar, kot že mnogokrat v preteklosti, v preveč zaraščeni pokrajini pravzaprav ponovno vzpostavil nekakšno naravno ravnovesje. Če nam je to všeč ali ne.
Drži, da so za Kras najbolj značilni in najbolj bogati travniški habitati; tisti, ki jih opisujemo kot "vroče točke" biodiverzitete. Niso nastali čez noč, pač pa skozi tisočletja medsebojnega prilagajanja človeka in narave. Danes travniške habitate najbolj ogroža zaraščanje. Bolj kot ogenj. Do te mere, da smo tudi na Krasu že priča izumiranju, na primer nekaterih ptičjih vrst.
Travišča se po požaru presenetljivo hitro naravno obnovijo, kar smo lahko opazovali na Krasu že minulo jesen. Podobno velja za drugo avtohtono vegetacijo – leto po požaru je Kras skoraj povsod že vsaj malo ozelenjen. Najmanj pod pogorelimi bori, kjer je zaradi intenzivnega ognja zgorelo dobesedno vse, razen kamenja.
Po grobih ocenah Zavoda za gozdove Slovenije znaša skupna površina pogorišča na slovenski strani okoli 3700 hektarjev, od tega približno 2800 hektarjev gozda. Zavod za gozdove je pripravil Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru. Zakaj je po njihovem pogozdovanje potrebno?
Skladno s slovensko gozdarsko zakonodajo je Zavod za gozdove Republike Slovenije pripravil Načrt sanacije gozdov po požaru na Goriškem Krasu in v njem opredelil ukrepe, ki so z vidika gozdarske stroke potrebni. Razloge zanje so pripravljavci opredeli v omenjenem Načrtu. Ta žal ni nastal v sodelovanju več strok ali z vsebinskim vključevanjem potreb prebivalcev Krasa, da bi pri tem upošteval različne vidike in vrednosti te pokrajine.
V njem predvideni ukrepi v imenu obnove in varstva gozdov v kraški prostor prinašajo posege, ki bi negativno vplivali na preostale vrednote območja – kakovost življenja prebivalcev, potencial kmetijskih površin, turistično privlačnost območja, fizične sestavine tisočletne kulturne krajine ter najbolj ogrožene in najdragocenejše kraške naravne habitate.
Veljavni načrt sanacije po požaru v prostoru predvideva obsežne posege in obsežne spremembe, ki bi v primeru realizacije zaradi enosektorskega pristopa pomenile trajno in nepopravljivo degradacijo kraške krajine.
Kako sanacija pogorišča posega v kulturno in naravno krajino?
Sanacijski ukrepi, opredeljeni v Načrtu sanacije gozdov, poškodovanih v požaru Goriški Kras, so v grobem usmerjeni v dve področji: v ponovno vzpostavitev gozda na površinah, ki so bile pred požarom uradno opredeljene kot gozd, ter v preventivne ukrepe, s katerimi naj bi v prihodnosti zmanjšali možnosti večjih požarov v naravnem okolju in posledično zmanjšali škodo.
Načrtovana obnova gozda na v Načrtu opredeljenih površinah vključuje sajenje in sejanje različnih drevesnih vrst, na preostalih površinah pa je predvideno spodbujanje naravne obnove gozda.
Kot že povedano, se ta del kaže kot sporen zaradi neupoštevanja temeljnega problema Krasa – pretirane zaraščenosti. Pri tem se sajenje listnatih dreves kaže kot dodatno vprašljivo s stališča uspešnosti (število preživelih sadik glede na ceno takega pogozdovanja), sajenje borov pa pomeni obnavljanje tempirane požarne bombe. Obnova gozda na Krasu v tolikšnem obsegu, kakršen je bil pred požarom, pomeni vlaganje javnega denarja v obnovo stanja, ki s celostnega stališča ni bilo dobro.
Gledano zgolj s stališča požarne ogroženosti: dobra protipožarna preventiva bi bila aktivno zmanjševanje strnjenih gozdnih oziroma zaraščenih površin. Na tak način bi lahko tudi rehabilitirali izginjajočo kulturno krajino, zmanjšali ogroženost najdragocenejših naravnih habitatov, spodbudili obnovo kmetijskih površin ter pozitivno vplivali na kakovost bivanja prebivalcev in privlačnost območja za obiskovalce.
Namesto tega veljavni Načrt sanacije kraško krajino obravnava kot nekakšen poligon, v katerem so za prekinjanje strnjenih zaraščenih površin načrtovane linijske protipožarne preseke z goloseki, spreminjanje poljskih in gozdnih poti – tudi dela pohodniške in kolesarske infrastrukture – v vozne površine s širino, primerno za vožnjo gasilskih kamionov, in podobni ukrepi.
Načrt denimo predvideva tudi izvedbo večjega števila "golosekov za letališča", kot je opredeljeno na eni od kartografskih prilog Načrta. Te površine so raztresene po vsej krajini, za njihovo uporabnost za letališča pa bi morali v vrtačasti in s suhozidi prepredeni kraški krajini "povoziti" še marsikaj drugega, ne le posekati dreves.
Kako sanacija pogorišča posega v kulturno in naravno krajino Krasa, najbolj slikovito kažejo posegi, ki so bili do sedaj že izvedeni. Če citiram arheologa dr. Dimitrija Mlakuža Vrhovnika (Delo, 2022): "Zadnja leta poskušamo na silo reševati stanje, pa delamo pri tem samo še več škode.
Po lanskem požaru, recimo, se je začelo hitro sajenje dreves in prineslo s seboj kopanje lukenj, posege v krajino, mehanizacijo, strojno čiščenje travnikov. Krasu meljemo kosti. Izgubljamo, kar je ostalo od preteklosti, in to se mi zdi strašna škoda," pravi.
Glede na zadnje raziskave kraška kulturna krajina vsebuje zapise 10.000-letne človeške zgodovine. 10.000 let izkušenj uspešnega prilagajanja tukajšnjih ljudi na specifične naravne razmere. Kar bo s stroji zmleto ali drugače poteptano, bo izgubljeno za vedno.
Naravovarstvene nevladne organizacije so pred meseci na Ministrstvo za naravne vire in prostor naslovile poziv za celotno presojo vplivov na okolje glede omenjenega Načrta, češ da ne upošteva strukture tradicionalne kulturne krajine na Krasu ter varstva ogroženih vrst in habitatov.
Razlog, zakaj je konzorcij nevladnih naravovarstvenih organizacij ter posameznikov s tega področja poslal zahtevo za izdelavo celovite presoje vplivov Načrta sanacije Krasa po požaru, je dejstvo, da je bil veljavni Načrt v osnovi izdelan izrazito enostransko, brez vsebinskega vključevanja potreb drugih deležnikov, drugih strok. Kljub temu da se je požar zgodil v pokrajini, ki je razmeroma gosto naseljena in splošno prepoznana kot izjemna kulturna krajina ter zavarovano območje Natura 2000.
To dejstvo je že v času priprave Načrta sprožilo odpor, ki se je manifestiral kot veliko število pripomb nanj. Nanj so se odzvali iz različnih krogov, ne le naravovarstveniki. Glede na veljavno slovensko zakonodajo jih je pripravljavec Načrta, tj. Zavod za gozdove RS, lahko obravnaval zgolj kot neobvezna mnenja. Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru na Goriškem in Komenskem Krasu, je bil februarja letos tako sprejet, dobili pa smo načrt, ki bi zaradi enostransko oblikovanih posegov, če bi se uresničil v praksi, Kras degradiral, ne pa ga izboljšal.
Poglejmo ponovno v preteklost. Usodna za travišča oziroma za avtohtonost kraške krajine je bila tudi prepoved reje ovc in koz po drugi svetovni vojni. Kraševci so si morali poiskati delo v drugih dejavnostih kot doslej. Gozd pa se je vse bolj začel zaraščati po naravni poti.
Prepoved paše je bil le eden od ukrepov, ni bil pa to ključni razlog, da so ljudje začeli zapuščati zemljo in šli delat v druge panoge. Kraško kmetijstvo je po drugi svetovni vojni izgubljalo pomen za preživetje ljudi, podobno kot povsod po Sloveniji. Iz razmer, ko je bila kmetijska izraba kraških površin prevelika, smo prišli do stanja, ko je zaradi odsotnosti vzdrževanja kulturne krajine prišlo do prekomerne zaraščenosti. Na koncu je zapuščene površine "očistil" ogenj.
Zakaj lastniki parcel niso odgovorno skrbeli za svoje parcele? Vprašanje je retorično. Večino desetletij po drugi svetovni vojni celoten družbeni, politični in ekonomski sistem ni podpiral ohranjanja kmetijskih krajin in rab, ki so bile razmeroma slabo produktivne. Vse, kar je bilo povezano s preteklostjo, tradicijo, krajino, je bilo dolgo označeno kot nazadnjaško in nezaželeno. Dejansko je bilo vse to boleče povezano tudi z revščino. Zato je odklonilno stališče do ohranjanja kraške kulturne krajine še vedno zelo prisotno. V tem velik del ljudi še vedno ne vidi razvojne priložnosti, pač pa zgolj ovire.
Taka slika se k sreči sčasoma in med mlajšimi generacijami izboljšuje.
Na Krasu dedujemo večtisočletne zgodbe prav zaradi njegove lege, podnebja in ostalih naravnih danosti že od stare kamene dobe. Kdo so bili t. i. staroselci, kaj vemo o njih?
Tega, kdo so bili prebivalci Krasa, ki so Kras naseljevali vsaj 10.000 let, ne vemo. Prvi prebivalci, ki so Kras trajno zaznamovali, so tu živeli v bronasti in železni dobi. Za sabo so na Krasu pustili okoli 120 s kamnitimi obzidji obdanih utrjenih naselbin, gradišč, ki so sicer posejana na širšem območju, vse od Furlanske nižine do Kvarnerja. Za lažjo predstavo: gre za ljudstva, ki so živela sočasno z ljudstvi stare Grčije in Apeninskega polotoka pred vzponom Rimljanov. Imeli so že oblikovano hierarhično družbo, razvite obrti in kmetijstvo.
Prednost bivanja na Krasu je bila vsekakor njegova prehodna lega, zlasti lega v bližini najbolj severne točke Jadranskega morja, kjer se Sredozemlje najbolj približa Srednji Evropi. Tako se je Kras že v pradavnini znašel na stiku trgovskih poti sredozemskih ljudstev in tistih iz notranjosti celine.
O prisotnosti teh "Prakraševcev" poleg ohranjenih gradišč pričajo odkopane arheološke ostaline, ki so na dan začele prihajati pred približno 120 leti. Iz poznejših (zlasti) rimskih pisnih virov je bilo mogoče pozabi iztrgati nekaj imen teh ljudstev: na območju severnega Jadrana oziroma današnje Slovenije so živeli Histri, Japodi, Tavriski, Karni in drugi. Zadnji, ki se jim pripisuje povezave s keltsko kulturo, so najverjetneje večinsko naseljevali tudi območje Krasa. Karni so dali ime Karnijskim Alpam in Karniji v današnji Italiji, pa tudi Carnioli, Kranjski, v današnji Sloveniji.
Prehodnost kraškega prostora je v vseh zgodovinskih obdobjih spodbujala premikanje ljudstev in mešanje vplivov, kar brez dvoma vpliva tudi na sedanjost.
O čem vse pričajo gradišča – prvotne naselbine iz bronaste in železne dobe?
Zgodbe prazgodovinskih gradišč na Krasu so bile dolgo povsem nepoznane širši javnosti, celo prebivalcem Krasa. Premik se je zgodil v zadnjih letih, v okviru evropskega projekta Kaštelir, ko so bile prvič predstavljene na način, prilagojen tudi obiskovalcem Krasa. Slovenski javnosti najbolj znano kraško prazgodovinsko gradišče je Debela Griža pri Volčjem Gradu.
Manj znano je, da se je s prazgodovinskim gradiščem začela tudi zgodba Štanjela. Prav tam lahko na Krasu tudi začnemo raziskovati te dolgo skrite kraške zgodbe. Ena izmed njih razkriva, da so prav prebivalci gradišč na Kras prinesli oziroma tu razvili tehnike suhozidne gradnje, ki je ostala živa vse do današnjih dni.
Tako imenovano kaštelirsko kulturo je na Krasu v začetku 20. stoletja naključno odkril Carlo Marchesetti, tedanji direktor prirodoslovnega muzeja v Trstu, tudi ljubiteljski arheolog, ki je sicer iskal rimske ostaline.
Kamen je rdeča nit, osnovni gradbeni material, ki so ga domačini odstranjevali s kamnitega površja, zato da so prišli do rodovitne rdeče prsti – jerovice ali terre rosse. Iz nje so naredili njive, vrtove, vinograde, oljčnike, dragoceno rodovitno zemljo pa skrbno ogradili s kamnitimi zidovi. S čim, kako so se preživljali, katere dejavnosti so razvili?
Kraška rdeča zemlja terra rossa je rezultat dolgoletnega preperevanja apnenca. Kjer so poleg tega prisotne tudi druge kamnine ali več organskega materiala, je zemlja obarvana bolj rjavo. Posebej zanimive so vrtače in kraške "doline", kjer je zaradi naravnih pogojev zemlje več kot na preostali površini in so bile zato praviloma obdelane, nekatere že v prazgodovini. To dokazujejo novejše raziskave glede oblik parcelacije, ki so se ponekod obdržale do današnjih dni. V obliki parcel je mogoče danes prepoznavati tudi vpliv gospodarjenja s kraško krajino v rimskem obdobju in tudi v tistih, ki so sledila.
Ponovno se kot poseben fenomen pokažejo kraški suhi zidovi, ki dobesedno prepredajo krajino – v dolgi dobi naselitve Krasa, natančneje v zadnjih 3 ali 4 tisočletjih, se je neverjetno povečala tudi njihova količina. Koliko jih je in kakšna je njihova podoba, si tudi zaradi zaraščene krajine ni bilo mogoče res predstavljati. Presenetljivo podobo je prinesel popis suhozidov, ki so ga na pobudo iz Istre in Krasa pripravili na Ministrstvu za kmetijstvo. Obnova suhozidov naj bi bila v prihodnje namreč vključena v subvencionirane ukrepe obnove podeželja.
Nastali kataster suhozidov je na območju med Tolminskim in Istro na zbirno karto zarisal preko 11.000 kilometrov suho zidanih struktur. To je četrtina zemeljske oble! Podrobnejši pogled na karto suhozidne strukture pokaže kot čipko, ki na Krasu dobesedno prepreda celotno pokrajino.
Tako sliko je razkril tudi nedavni požar. Suhozidne gradnje so kraške piramide. Ob tem se moramo ponovno vrniti na naš odnos do tovrstne dediščine: kljub temu da so bili znanje in tehnike suhozidne gradnje že leta 2018 vpisani tudi na Unescov seznam najdragocenejše nesnovne dediščine človeštva, se ob konkretnih posegih v krajino še vedno zgodi, da so obravnavani in ovrednoteni samo toliko, kolikor je njihova vrednost prevedena v ceno gramoza, ki ga z mletjem iz njih lahko pridobimo.
Po kakšni logiki so se razvijala naselja na Krasu?
Prva znana naselja, gradišča, so bila zaradi varnosti postavljena na vrhove vzpetin ali druge težje dostopne kraje. Sedanje kraške vasi so se večinoma razvile bližje obdelovalni zemlji, v nižinah. So središčni del t. i. kraške mozaične krajine, ki jo sestavljajo še njive in druge obdelovalne površine okoli ali v bližini naselij, malo bolj oddaljeni travniki in pašniki, preostale površine pa zasedajo goličave, kraška gmajna oziroma gozd. Bolj kot so bile površine blizu naseljem, bolj intenzivno so bile obdelane, ker so bile pač najlažje dostopne. Razmerja v krajini so se do danes, kot že povedano, korenito spremenila.
Enako – kot so morali Kraševci vedno skrajno racionalno uporabljati svojo krajino, so morali čim bolj racionalno ravnati tudi pri gradnji bivališč in naselij. Tradicionalna naselja so izrazito strnjena, s kraškimi domačijami, ki se naslanjajo druga na drugo. Tako skupaj tvorijo zaslon pred burjo, hkrati pa s strnjeno zasnovo po nepotrebnem ne zasedajo obdelovalnih površin.
Kraške hiše so s "hrbti", to je z zadnjimi fasadami brez večjih odprtin, skoraj brez izjem obrnjene proti burji. Po enaki logiki so njihove glavne, dvoriščne fasade obrnjene proti jugu, jugozahodu ali zahodu, proti soncu. S podobno trajnostno logiko je bilo v tradicionalnem kraškem stavbarstvu zasnovano tudi vse drugo. V veliki meri zaradi nuje z rešitvami, ki so se nadgrajevale iz generacije v generacijo dobesedno več tisočletij.
Kraško krajino je dodobra "razrila" tudi soška fronta prve svetovne vojne. Kako so kulturni spomeniki iz tega obdobja integrirani vanjo?
Prva svetovna vojna je zaznamovala predvsem zahodni del Krasa v neposredni bližini soške fronte, kjer so se od 1915 do 1917 odvijali intenzivni boji. Na Kras je bila izstreljena velikanska količina granat in drugih izstrelkov, ki so kamnito površino dobesedno zmleli. Ob koncu vojne je bil zahodni Kras povsem gol, brez rastlinja, prepreden z rovi, kavernami in vseprisotnimi ostalinami vojne – zelo podobna slika kot v tednih po požaru, ko je na nekaterih delih pogorela vsa vegetacija in se je vojna pokrajina skoraj nespremenjena ponovno pokazala na površini.
Kot bi gledal fotografije iz vojnih let.
Ena izmed številnih kulturno-zgodovinskih zanimivosti s fronte je trasa vojaške železnice, ki je bila speljana od Dutovelj do Kostanjevice na Krasu. Danes je urejena kot kolesarska tematska pot.
Trasa vojaške železnice je največja ostalina prve svetovne vojne na Krasu. Dolga je približno 12 kilometrov in je soško fronto pri Kostanjevici na Krasu povezovala s kraji v zaledju, z zadnjo postajo v Dutovljah. Zgrajena je bila leta 1915 v dveh mesecih. Na soško fronto je avstro-ogrski vojski dovažala orožje in drugo potrebno. Nazaj je vozila ranjene in mrtve vojake. Predstavlja izjemno tehnično dediščino, ki je bila zaradi zanimive zgodbe in privlačne trase pred leti že vključena v kraške turistične in rekreativne poti.
Praktična obravnava te dediščine v Načrtu sanacije gozdov po požaru zelo plastično pokaže dejanski odnos do kraškega prostora; tudi trasa stare železnice je bila vključena med predlagane trase novih, razširjenih protipožarnih presek, prilagojenih vožnji velike gozdarske mehanizacije in gasilskih kamionov. Delno so bili posegi na njej tudi že izvedeni, z mletjem podpornih zidov in drugega ob trasi.
Kras je izjemno robustna in trdoživa pokrajina. Zato se je do danes tudi lahko ohranila v taki obliki. Hkrati pa je izjemno krhka, kar se nam pokaže pri vseh večjih, necelovito premišljenih infrastrukturnih posegih. Z enim zamahom lahko izgubimo tisto, kar imamo radi.
- Preberite si še: 5 stvari, ki se jih lahko naučite ob opazovanju sončnega zahoda
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
