Novosadčanka svoje levo stopalo uporablja tako kot drugi ljudje desno roko. Brez težav na primer s stopali pomije posodo ali si umije zobe. Z njihovo pomočjo nahrani in celo preobleče svojo dojenčico. Z njimi je odgovorila tudi na vprašanja v tem intervjuju, kljub temu da sem ji predlagala, da posnameva njene ustne odgovore. »V tem trenutku imam zelo veliko dela s hčerkico in mi bolj ustreza, da vam zvečer v miru napišem odgovore,« mi je dejala. Na vprašanje, ali sploh obstaja kaj, kar si želi narediti, pa ne zmore, odgovarja: »Rada bi si sama zapela gumb na kavbojkah,« a dodaja, da ji je všeč, da se lahko pri tem, kot tudi pri marsičem drugem, opre na svojega moža Marka Nežića.
Kaj je vzrok vaše invalidnosti? So vaši starši vedeli, da se boste rodili brez rok? Kako so to sprejeli? Kako vas je sprejela okolica?
Preprosto je Bog hotel, da se rodim takšna. Ne želim govoriti o svojem otroštvu, me je pa okolica zelo dobro sprejela.
V nekaj intervjujih ste dejali, da ste se kot otrok velikokrat vprašali: Zakaj ravno jaz? Zakaj me je življenje naredilo takšno? Ste našli odgovor?
Odgovora nisem našla, vendar sem sčasoma doumela, da ne moremo izbrati kart, ki jih dobimo v življenju. Naša naloga pa je, da s kartami, ki jih imamo, naredimo največ, kar lahko. Meni je Bog morda nekaj odvzel, vendar mi je dal velik talent.
Govorite o talentu za slikanje, mar ne? Kako ste odkrili, da ste nadarjeni za slikanje?
Tako je. Slikati sem začela pri petih letih, pri devetih letih pa sem postala članica svetovnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti in nogami (VDMFK). Enostavno je bilo to nekaj, kar sem že kot otrok rada počela. Potem sem s pomočjo VDMFK-ja, učiteljev in profesorjev ter ogromno vaje izpopolnjevala svoje slikarske veščine.
Vpisali ste se na likovno akademijo v Novem Sadu in študij končali v Sremski Kamenici na akademiji klasičnega slikarstva. Kako ste se počutili v času študija, kako so vas sprejeli profesorji in drugi študenti?
Med študijem sem se začela profesionalno ukvarjati s športom. Tako sem sočasno trenirala tekvondo in slikala. Študij slikarstva je bil zame zelo obsežen, tako kot za druge študente, ki so takrat študirali. Profesorji so bili pravični in so se do mene vedli popolnoma enako kot do drugih študentov.
Ali pri slikanju uporabljate zgolj noge ali slikate tudi z usti? Katera je vaša najljubša tehnika in katere motive najraje slikate? Nekje sem prebrala, da ste naslikali že več kot 1500 del. Je slikanje nekakšna terapija za vas, kaj vam pomeni?
S slikanjem izražam svoj talent. Obenem je to tudi nekakšna fizična dejavnost, a tudi ljubezen od mladih nog. Nisem prepričana, koliko del sem naslikala do danes, je pa res, da število ni majhno. Slikam izključno z nogami, moji najljubši motivi pa so živali. Portretom se izogibam, čeprav sem se resnično potrudila naslikati enega za Novaka Đokovića, ki je moj vzornik in idol. Pri slikanju največkrat uporabljam akrilne barve.
Kot študentka ste začeli trenirati tekvondo in bili pri tem zelo uspešni. Še vedno trenirate?
Leta 2016 sem postala srbska državna prvakinja in podprvakinja na evropskem tekmovanju na Poljskem. Leto pozneje sem postala podprvakinja na svetovnem prvenstvu v Londonu. Moj cilj so bile paraolimpijske igre v Tokiu, toda ker tekvondo ni olimpijski šport, sem se začela ukvarjati z lokostrelstvom in si za cilj zadala, da kot lokostrelka nastopim na paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Vendar sem v zadnjem času ugotovila, da me najbolj izpolnjuje slikarstvo, zato se trenutno ne ukvarjam ne s tekvondojem ne z lokostrelstvom. Ampak nikoli se ne ve.
23. februarja ste rodili deklico Laro in postali mama. Kako sta potekala nosečnost in porod? So imeli zdravniki pri vaši odločitvi za materinstvo pomisleke? Kako pomembna je bila pri taki odločitvi podpora vašega moža?
Nosečnost sem prenesla zares odlično. Z Markom sva lahko počela vse kot pred nosečnostjo, le da sem morala biti malo bolj previdna. Vsak dan sem prehodila 20 tisoč korakov in tudi potovala sva. Zadnje potovanje pred porodom je bilo za novo leto na Malto. Šele konec osmega meseca in zadnji mesec nosečnosti sem začutila malo večjo težo in okornost, česar prej nisem bila vajena. Neizmerno sem hvaležna, da je šlo vse tako gladko. Odločitev za otroka je bila skupna in se je izkazala za eno najboljših v najinem življenju. Seveda mi je podpora, tako Markova kot podpora družine, izjemno veliko pomenila. Zdravniki niso imeli nikakršnih pomislekov. Natančno so spremljali mojo nosečnost in vse se je odlično izšlo.
Ste po porodu lahko skrbeli za Laro – jo nahranili, previli, oblekli, šli z njo na sprehod?
Tako kot drugi ljudje vse delajo z rokami, tako jaz delam vse z nogami. Ne vidim razloga, zakaj ne bi mogla delati z nogami tistega, kar drugi počno z rokami. Prva dva meseca me je bilo strah, da bi Laro sama prijela in jo nahranila. Zdaj, ko je večja in močnejša, lahko to delam brez težav. Z njo lahko ostanem doma več ur, ne da bi me bilo strah, da česa ne bi zmogla. V prvih mesecih, ko me je bilo vsega strah, so mi največ pomagali Marko in družinski člani.
Na družbenem omrežju Instagram vas najdemo pod imenom Dekle s krili, ki se je z Larinim rojstvom preoblikovalo v Mama s krili. Zakaj takšno ime, kaj simbolizira?
Ta vzdevek sem dobila med gostovanjem v neki oddaji leta 2016. Zelo mi je bil všeč, saj menim, da me zelo dobro opiše, zato sem odločila, da ga bom obdržala. Obožujem krila. Vsaka freska, oblačila, ki imajo krila, ali metuljeva krila so mi zelo ljubi. Krila dajejo moč, še posebno v mojem primeru.
Kakšno je vaše sporočilo vsem, ki vas spremljajo na družbenih omrežjih?
Če zmorem jaz, zagotovo zmorejo vsi.
Od kod črpate vso to energijo in trdno voljo, s katero dosegate zastavljene cilje?
Veselim se lepih stvari, ki smo jih ustvarili, še bolj pa se veselim stvari, ki nas čakajo, in vedno gledam naprej.
