Glede na izide vzporednih volitev med 63.000 volivci je Alijev zmagal s kar 93,9 odstotka, tem izidom pa pritrjujejo tudi prvi uradni izidi, ki jih je objavila državna volilna komisija in po katerih je prejel 92,1 odstotka glasov.

Glasovanja se je po podatkih volilne komisije udeležilo nekaj manj kot 77 odstotkov volilnih upravičencev, medtem ko sta glavni opozicijski stranki volitve bojkotirali.

Na prejšnjih volitvah je Alijev, ki je leta 2003 oblast v Azerbajdžanu prevzel od svojega očeta Hejdarja, običajno zmagal s približno 85 odstotki glasov. Skupine za človekove pravice redno kritizirajo volitve v kavkaški državi in za njih pravijo, da niso ne poštene in ne svobodne.

Predstavniki azerbajdžanskih oblasti so pred tokratnimi volitvami zatrjevali, da se je priljubljenost Alijeva še povečala, potem ko je Baku v lanski bliskoviti vojaški operaciji znova prevzel nadzor nad Gorskim Karabahom, čemur je sledil eksodus tam živečih pripadnikov armenske manjšine. Glasovanje je tako letos prvič potekalo na ozemlju celotnega Azerbajdžana.

Omogočeno vladanje do smrti

Opazovalci opozarjajo, da Alijev ni imel resnega tekmeca. Ne samo, da je za vseh šest protikandidatov od vsega začetka veljalo, da nimajo možnosti, ampak so celo javno podprli predsednika. Aktivisti za človekove pravice pa so bili kritični do dejstva, da so v Azerbajdžanu v zadnjih mesecih aretirali številne neodvisne novinarje in znanega opozicijskega politika.

Redne volitve so bile predvidene za prihodnje leto, Alijev pa je presenetil s sklicem predčasnih volitev. Uradno je to potezo utemeljil z besedami, da predsednik po osvojitvi konfliktne regije Gorski Karabah lansko jesen potrebuje novo legitimnost.

V skladu z ustavnimi spremembami iz leta 2009 Azerbajdžan ne pozna omejitev predsedniških mandatov, zato bi 62-letni Alijev po vzoru očeta in predhodnika Hejdarja lahko vladal tako rekoč do smrti.

Medtem ko Alijevu opozicija in razne nevladne organizacije očitajo avtoritarno vladanje in zatiranje svobode govora, ga podporniki slavijo zaradi hitrega gospodarskega razvoja v preteklosti, ki ga je država dosegla zlasti po zaslugi izvoza nafte in plina.