Jasno in črno na belem; bil sem v opreki s predpisi države, ki ji kot večina ostalih plačujem davke. Nihče ni bil zaradi hitrosti moje vožnje prikrajšan, nihče ni plačeval posledic mojega ravnanja. A sem pohitel s plačilom. Vendarle, polovička je polovička, saj zakon je zakon.

Neprijavljeni protesti, treba jim je priznati častitljivo obletnico, okroglih sto, pa so po mnenju nesojenih organizatorjev kar nad zakonom; tudi iz razloga nekakšnega medijskega maziljenja, ko je ob tednih manjše vneme šlo le še za neki vzajemni podporni odnos na relaciji med protestniki in mediji ter obratno. No, ja, predvsem so zadnji generirali prve. Spomnimo se poročanja za vsako ceno, čeravno se je kak petek opogumilo le ducat ali dva vztrajnih kolesarjev, ki so, če ne drugega, naredili krog za potrebe kamere ali bolje kamer, ki so sicer rade ignorirale druge pomembne dogodke.

Ko je bila udeležba opaznejša, pa se je, kot bi šlo za dramatičen dogodek izrednih razmer, ki malodane vpliva na usodo naroda, protest spremljalo iz minute v minuto in sledilo Jaši Jenullu od postojanke do postojanke. Z njim smo tako podoživljali skoraj sleherne trenutke od branja ustave, "lomljenja roke", "obiska" Trdinove, tako imenovanih umetniških performansov do "cmeranja" zaradi položnice za stroške varovanja.

Vmes pa dolgo obdobje kljubovanja ukrepom za zagotavljanje varovanje zdravja. Dejstvo, da so bili protesti iz tedna v teden nezakoniti, večinskih medijev ni zanimalo. Medtem ko so odgovorni ljudje čepeli doma in držali razdaljo, so petkovi protestniki igrali mimo pravil. Koliko nezakonitih protestov so jim mediji enostavno spregledali, niti ne štejemo več. Nekritičnost poročanja je povozila medijske standarde.

Mnogo bolj neusmiljeni so bili, denimo, pred leti s Primčevim Odborom 2014, ki je sprva dnevno, pozneje pa tedensko kazal hrbet sodišču na Tavčarjevi. RTV je takrat dogodek pokrival zelo redko, je pa veljalo nenapisano pravilo, da poleg vztrajnikov in Odbora povprašajo še koga od redkih likov, ki so Primčeve somišljenike na drugi strani ceste izzivali z rdečo zvezdo. Vse v stilu, treba je slišati tudi drugo mnenje.

A svet gre naprej in tudi odnos do protestnikov gre v korak s časom. In tako so petkovi kolesarji prikolesarili do stotega petka. Enega so preživeli na Triglavu, kjer so lekcijo iz lepega obnašanja enostavno preskočili, enkrat pa so Ljubljano zamenjali za Strasbourg in pred Evropskim parlamentom razvili transparent, ki je Evropo nagovarjal, da je treba preprečiti pogrom nad vladavino prava v Sloveniji. Z omenjeno evropsko avanturo niso bili najbolj uspešni, bolj plodna tla za vsakotedenske akcije so namreč vendarle v "najlepšem mestu na svetu" pod ne prav lepim spomenikom "ljudske" revolucije, ki je simbol diktature.
Skratka, ob petkih v Ljubljani ni bilo dolgčas. Za petke se pač ve vnaprej. Petki ne zatajijo in termin je bil zagotovljen oziroma programski čas in prostor sta bila zagotovljena. Petki so bili rezervirani za "kolesarje".

Pa čeprav je padalo po fotografih, pa čeprav je Zlatko iz rok snemalca napačnega medija iztrgal kamero, pa čeprav so popackali nič koliko zidov in drugih javnih in zasebnih površin, pa čeprav je šlo tako daleč, da je Anis Ličina odrejal, kateri poročevalci so v redu in katerim varnost ni zagotovljena. No, na koncu niso niti jopiči z oznako "RTV" pomagali in je moral kolega Boštjan Veselič na snemanje petkovega hepeninga kar v spremstvu varnostnikov. Takisto ekipa POP TV, da ne govorimo o Luki Svetini z Nove24, "tovarne zla" (prosto po Tomažu Veselu), kjer jo je na srečo skupil avto in ne Luka. Pa čeprav ... Pa čeprav so v petek, 25 junija lani, ob trideseti obletnici Slovenije, skušali pokvariti državno proslavo – v času, ko se je Trg republike zavil v minuto tišine v spomin umrlim v vojni za Slovenijo, so v molk zarezali in ga preglasili vzkliki in piščalke kolesarjev. Ogabno.

Vmes so vseskozi odštevali dneve do predčasnih volitev, zapadali v bizarnosti, kot je zahteva za odpoklic poslancev Državnega zbora, iskali fašizem in fašiste, preganjali nestrpnost in sovražni govor, sami pa uprizarjali najogabnejše, doslej ne videne javne žalitve, na primer Svetlana Makarovič, ki jo je na kolesarski oder povabil prav Jenull, da je lahko zmerjala novinarja dr. Jožeta Možino s svinjo in vpila: "Jezik za zobe Možina!" Vse to ob huronskem odobravanju množice kolesarjev, ki jih tako rad obišče tudi velik borec proti fašizmu in nestrpnosti Milan Kučan. In to zaradi enega avtorskega Utripa neko januarsko soboto zvečer na javni TV, ki jo plačujejo vsi.

Skratka, izrekali so te in one ultimate, ki so jih na koncu "prodali" za pet minut petkove slave. Parlament ni razpuščen, noben minister ni odstopil in tudi Jenull se ni izselil iz Slovenije. Sicer pa, kdo bi obupal, dokler je medijsko pokritje zagotovljeno. In to brez dovoljenja, ki ga za zbiranje na javnih površinah zapoveduje zakon o javnih zbiranjih. In to ves čas brez prevzema formalnega bremena, ki ga prinaša svojstvo organizatorja po taistem zakonu. Organizator je namreč glede na značaj shoda oziroma prireditve in pričakovano število udeležencev na prireditvenem prostoru dolžan zagotoviti rediteljsko službo. Poskrbeti mora za red in za varnost torej.

In če tega ne stori on, mora to storiti nekdo drug. Pri tem nastajajo stroški zagotovitve varovanja, pri tem nastaja škoda, ki naj bi jo, po položnici sodeč, pokril kot organizator prepoznani Jaša Jenull. Ampak spet vik in krik. Kazen za branje ustave na Trgu Republike? Kašna perverzija ... Pa ne gre za to. Varovanje stane in zdaj je samo vprašanje, ali ga naj plačajo davkoplačevalci ali tisti, ki so za to dejansko odgovorni. Saj menda ni vprašanje, ali naj mojo kazen za prehitro vožnjo plača kdo drug. Torej?!