Pomanjkanje duhovniškega kadra, zlasti župnikov, je že stara težava slovenske katoliške cerkve. Stari odhajajo v pokoj, za njimi ostajajo prazna župnišča, njihove ovčice pa prevzame duhovnik iz ene od sosednjih župnij.
Vseh duhovnikov skupaj, tako škofijskih, torej župnikov, kot redovnih, je bilo leta 2010 1067, leta 2020 pa 997. Samo škofijskih je bilo leta 2010 849, 10 let pozneje pa 116 manj, torej 733. »Zniževanje števila duhovnikov vpliva tudi na življenje lokalnih skupnosti, saj je povezano z združevanjem župnij in odhodom župnika iz manjšega kraja. V mnogih slovenskih vaseh in manjših naseljih je župnik edina oseba, ki predstavlja referenčno točko in animatorja družbenega življenja kraja, zato njegov odhod krajevna skupnost občuti kot bolečino,« ugotavljajo cerkveni dostojanstveniki v letnem poročilu za leto 2021.
Jože Škofič je med tistimi župniki, ki mu je mariborska nadškofija poleg matične župnije dodelila še eno; tako poleg župnije sv. Urbana na Destrniku upravlja še župnijo sv. Bolfenka v Trnovski vasi, ki jo je lani poleti zapustil dotedanji župnik Franc Mlakar. »Seveda ni lahko, težko je uskladiti vse obveznosti in dogodke vernikov, a takšno je stanje in prav nič ne kaže, da bo kaj drugače. Nasprotno, združevanje župnij je očitno naša prihodnost,« pravi in dodaja, da je treba narediti vse, da župnije ostanejo in da vaške cerkve »živijo« ter še naprej ostajajo pomemben del družabnega in duhovnega življenja na podeželju. Obenem opozarja na problem praznih župnišč, ki jih je kljub temu treba vzdrževati. »Župnišče v Trnovski vasi je veliko, stavba stara, zato obnova nima finančnega smisla. Najbrž jo bomo prodali in na zemljišču ob cerkvi, kjer bo stala tudi nova poslovalnica Pošte Slovenije, postavili manjši objekt, v katerem bo mogoče prespati in organizirati ure verouka.«
Le še za peščico novomašnikov
Slovenska cerkev verjetno nikdar več ne bo doživela takšnega števila novomašnikov kot leta 1973, ko so jih posvetili kar 56. Od takrat je zaznati močno upadanje, ki je v letih 2019 in 2020 dosegel skoraj dno, in sicer je bilo obakrat samo po šest novomašnikov. Tudi drugod po Evropi v povprečju ni kaj bolje, saj se je število novomašnikov v prvih dveh desetletjih novega tisočletja znižalo za 43,7 odstotka. V posameznih državah je lahko slika seveda drugačna: skoraj 73 odstotkov manj novomašnikov je med Čehi, medtem ko se je na Hrvaškem njihovo število povečalo za 19,4 odstotka.
»Zmanjševanje verske prakse in prejemanja zakramentov je povezano z demografskimi in družbenimi spremembami. Generacije otrok se manjšajo, življenjski slog zadržuje ljudi na delovnem mestu dlje časa, prekariat in nestalne oblike zaposlitve mlade odvračajo od odločitve za družinsko življenje ter rojstvo otrok. Ob tem ne moremo spregledati procesa sekularizacije, ki v Evropi in tudi v Sloveniji zmanjšuje vlogo in družbeni pomen verskih skupnosti ter njihovo privlačnost, še posebej med mladimi,« pravijo v Cerkvi.
Katere davke plačuje Cerkev
Cerkev plačuje davke za dohodke iz pridobitne dejavnosti. Cerkvene ustanove kot pravne osebe zasebnega prava in verski delavci plačujejo davek od stavbnih zemljišč, razen za sakralne objekte (cerkve, vežice), davek od dohodkov iz naslova prodaj, najemnin, obresti, pri čemer so izvzeti darovi in drugi nepridobitni prihodki. Dolžni so poravnati davek ob prodaji nepremičnin, prispevek za vzdrževanje gozdnih cest, obvezno članarino za članstvo v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, davek za nakup opreme, obnovo nepremičnin, tudi sakralnih objektov, pri čemer jim plačani DDV ni povrnjen, saj cerkvene ustanove niso zavezanke za DDV. Plačajo tudi dohodnino od prihodkov, kakor je opredeljeno v Zakonu o dohodnini: bodisi s pogodbo, tisti, ki pogodbe o zaposlitvi nimajo, denimo duhovniki, redovnice in redovniki, pa plačujejo normirano dohodnino.
Iz državnega proračuna za socialne prispevke verskih delavcev 1,5 milijona evrov
Katoličanov je vse manj
Koliko je v Sloveniji v resnici katoličanov, je težko realno oceniti, saj se državni in cerkveni statistični podatki ne ujemajo. Po državnem popisu iz leta 2002 je katoliških vernikov 1.135.626 oziroma 57,8 odstotka državljanov, cerkvene številke za leto 2021 pa kažejo, da jih je 1.507.477 oziroma 71,48 odstotka prebivalcev. A tudi Cerkev priznava, da njihovo število upada, in sicer se je po njihovih evidencah med letoma 2010 in 2020 zmanjšalo za 13,68 odstotka.
Na javnih razpisih Cerkev kandidira za državna sredstva za delovanje Karitasa, šol, arhivov in obnovo zaščitenih kulturnih spomenikov. Kot poudarjajo, država sofinancira tudi socialne prispevke verskih delavcev, kar pa ne pomeni tudi financiranja verske dejavnosti, ampak zgolj zagotavljanje socialne varnosti za opravljanje splošnokoristne dejavnosti. S čimer se marsikateri »ne- ali krivovernik« nikakor ne strinja, ker da pri eksistenci duhovnikov ni potrebna pomoč države, saj za njimi stoji mogočna in zelo bogata inštitucija, kar slovenska katoliška cerkev nedvomno je.
Koliko pa davkoplačevalce stane socialna varnost duhovnikov? Če pogledamo obdobje zadnjih 10 let, ugotovimo, da številke padajo, a seveda ne zato, ker bi se zneski prispevkov znižali, pač pa zaradi že prej omenjenega upada števila duhovnikov. Kot izhaja iz cerkvenega letnega poročila za leto 2021, ki je prikazano v tabeli, je država za njihove pokojnine leta 2020 prispevala nekaj več kot 1.475.000 evrov, desetletje predtem, torej leta 2010, pa malce čez 2.324.000 evrov, kar je skoraj milijon manj. V povprečju je to na mesec za posameznega duhovnika v letu 2020 zneslo 164 evrov, pred 10 leti pa dobrih 199. Kot pravijo na ministrstvu za kulturo, se namenska državna pomoč izplačuje za pokritje prispevkov za socialno varnost verskih delavcev od osnove najmanj v višini 48 odstotkov povprečne plače, za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje.
Župnik ne dobiva redne plače
Župnikom ni treba plačati davka na darove za opravljanje verske dejavnosti, kar je vsake toliko razlog za razprave, ali ne bi bilo prav tudi prispevke vernikov, pa čeprav prostovoljne, obdavčiti. Tajniku Slovenske škofovske konference Tadeju Strehovcu se zdi takšna ideja krivična, saj je mašni dar pomemben za preživetje »povprečnega« slovenskega duhovnika, ki nima rednih dohodkov in je pravzaprav odvisen od prostovoljnih prispevkov svojih vernikov (dar za mašo, pogreb, krst, poroko, blagoslov, nabirke …). Uporabi jih namreč za kritje osnovnih življenjskih stroškov, kot so prehrana, gorivo in vzdrževanje avtomobila, zavarovanje, nakup oblačil in podobno.
Prav višji življenjski stroški so bili letos maja tudi razlog, da so se slovenski škofje prvič po letu 2018 odločili v vseh škofijah za približno 15 odstotkov dvigniti znesek priporočenega daru za mašo, tako imenovanega mašnega štipendija. V veljavo je stopil 1. septembra in po novem znaša 23 evrov.
