Montaignovi Eseji končno vsi v slovenščini

Eseji I–III so svetovna filozofska klasika, v stolpu svojega gradu v Akvitaniji jih je v 16. stoletju spisal francoski renesančni humanist Michel de Montaigne (1533–1592). Zdaj smo jih končno dobili tudi v slovenščini, prevedel jih je Branko Madžarevič …

Na začetku novega veka je nastalo nekaj velikih tekstov, ki so še danes nepreseženi in navdihujoči: Cervantesov Don Kihot, Shakespearjeve drame in Montaignovi Eseji, prvič izšli leta 1580. Montaigna navadno uvrščajo med filozofe, a ni teoretik, je kvečjemu »praktični filozof«; temeljno novoveško metafizično delo je napisal šele Descartes (1637). Michel de Montaigne (1533–1592), ki se je rodil in umrl na svojem gradu Montaigne v Akvitaniji, je predvsem esejist, poskušal je razmišljati drugače in zelo osebno in v tem je gotovo uspel.

Kako živeti

»Kako živeti? To vprašanje ni isto kot etično vprašanje: Kako naj bi človek živel? Moralne zadrege so Montaigna vsekakor zanimale, a manj ga je zanimalo, kaj bi ljudje morali početi, kot tisto, kaj dejansko počno. /.../ Praktično vprašanje: Kako živeti? se je razcepilo v brezštevilno množico enako pragmatičnih vprašanj. Kot vsi drugi se je Montaigne soočal z velikimi težavami eksistence: kako premagati strah pred smrtjo, kako preboleti izgubo otroka ali ljubega prijatelja, kako se sprijazniti z neuspehi, kako čim bolj izkoristiti vsak trenutek, tako da nam življenje ne bi odtekalo, ne da bi se ga naužili. Toda bile so tudi manjše uganke. Kaj storiti, da te ne potegne v nesmiseln prepir z ženo ali slugo? Kako pomiriti prijatelja, ki meni, da ga je urekla čarovnica? Kako razvedriš jokajočo sosedo? Kako varuješ svoj dom? Katera strategija je najboljša, ko vas zajamejo oboroženi roparji, ki cincajo, ali naj vas ubijejo ali pa od vaših domačih izsiljujejo odkupnino? Ali je modro posredovati, če slučajno slišite, da guvernanta uči vašo hčer nečesa, za kar menite, da ni prav? Kako ravnati z ustrahovalcem? Kaj rečete svojemu psu, ko želi ven in se igrati z vami, medtem ko sami želite obsedeti za mizo in pisati knjigo? Namesto abstraktnih odgovorov nam Montaigne pove, kaj je on storil v vsakem primeru in kako se je pri tem počutil ...«

Gornji odstavek je iz članka, v katerem sem leta 2014 v našem časopisu predstavil knjigo londonske pisateljice Sarah Bakewell z naslovom »Kako živeti?« in podnaslovom »Življenje Michela de Montaigna z enim vprašanjem in dvajsetimi poskusi odgovora«. Res dobra knjiga, taka, da v človeku, ki bi rad dobro bral (po analogiji z »dobro jedel«), še poveča apetit po izvirniku oziroma njegovem prevodu. In sem dodal: Bog daj, da ga kmalu zaužijemo! No, deset let pozneje lahko končno in z veseljem zapišem, da smo novi prevod Montaignovih Esejev v slovenščino končno dobili, prevedel jih je Branko Madžarevič. Izšel je proti koncu leta 2023 pri založbi Beletrina. (Prvi prevod Boga Stoparja je izšel davnega leta 1960 v zbirki Kondor, a bil je le manjši izbor.)

O starosti

Preberimo zdaj še odlomek iz enega od njegovih esejev. »Ne morem se sprijazniti z načinom, kako določamo dolgost svojega življenja. Vidim, da jo modreci za razliko od vsesplošnega mnenja pošteno skrajšujejo. 'Pa ne,' je dejal Katon Mlajši tistim, ki so ga hoteli odvrniti od samomora, 'da sem še vedno v letih, ko mi lahko očitajo, da prezgodaj zapuščam življenje?' Imel jih je šele oseminštirideset. Glede na to, kako malo ljudi doseže to starost, se mu je zdela lepo zrela in kar prava. In tistim, ki si domišljajo, da jim kaj vem kakšen, domnevno naraven potek stvari obeta nekaj let za povrh, bi se to tudi posrečilo, če bi jih poseben privilegij odvezoval neštetih nesreč, katerih tarča je v jarmu narave vsak od nas in ki lahko prekinejo potek, kakršnega se nadejajo. Kakšna norost je čakati, da umremo od onemoglosti, ki jo prinaša globoka starost, in postavljati tak cilj dolgosti svojega življenja, saj je od vseh vrst smrti takšna najredkejša in najmanj v rabi! Samo to smrt imenujemo naravna, kot da bi bilo nekaj nenaravnega, če vidimo, da si človek zlomi vrat pri padcu, da utone v brodolomu, se pusti presenetiti kugi ali vnetju poprsnice, in kot da nas ne bi že običajne okoliščine izpostavljale vsem tem nevšečnostim. Ne laskajmo si s temi lepimi besedami: morda bi morali rajši imeti za naravno tisto, kar je običajno, splošno in vsem dosegljivo. Umreti od starosti je redka, edinstvena in izjemna smrt, in še toliko manj naravna od drugih; to je poslednja in skrajna oblika smrti; dlje ko je odmaknjena od nas, manj se je lahko nadejamo; to je mejnik, ki ga ne bomo prestopili in ki ga je postavil zakon narave, da naj ga nihče ne prekrši: ampak daje nam redko pravico, da vse dotlej vztrajamo. Takšno odvezo kot posebno milost usliši enemu samemu človeku v obdobju dveh ali treh stoletij in ga razbremeni nadlog in težav, ki jih je v presledkih nakopičila na dolgi poti. Zato moramo po mojem mnenju na starost, ki smo jo dosegli, gledati kot na starost, ki jo dosežejo redki. Ker je običajni red stvari, da ljudje ne dočakajo teh let, je to znamenje, da smo prišli daleč. In ker smo prestopili običajne meje, kar je resnična mera našega življenja, ne pričakujmo, da pridemo še kam dlje: če smo se izognili toliko priložnostim, da bi umrli, ob katerih je spodrsnilo ljudem, kot smo videli, priznajmo, da nam izjemna sreča, ki nas spremlja vso pot in ki res ni nekaj običajnega, ne more več dolgo služiti.«

Tako je razmišljal in pisal Michel de Montaigne. Esej O starosti je zadnji v prvi od treh debelih knjig velikega formata. Toliko jih namreč šteje prevod celotnega opusa, ki smo ga, kot rečeno, končno dobili tudi v slovenščini. Ob tem pripišem še eno osebno izkušnjo s tem delom. Prevajalca Branka Madžareviča sem imel priložnost osebno spoznati že sredi osemdesetih. Prosil sem ga za dovoljenje, da v Žirovskem občasniku objavim odlomek iz njegovega prevoda romana Tri hčere svoje matere. Avtor tega dela je Pierre Louys in je ena od francoskih erotičnih klasik. Že takrat mi je v pogovoru zaupal, da je njegova velika želja prevesti Montaignovo delo. Pozneje, v letih po 2000, mi je založnik Branimir Nešović, direktor založbe Modrijan, povedal, da se z imenovanim prevajalcem pogovarja o možnosti, da bi Eseji izšli pri Modrijanu. A se ni izšlo, medtem sta žal umrla tako založba kot njen voditelj. Zdaj pa jih imamo: Michel de Montaigne, Eseji I–III, prevedel Branko Madžarevič, založila Beletrina, Ljubljana 2023, 402 + 504 + 386, skupaj 1292 strani. In zdaj je na nas, da jih tudi preberemo.