Leonida Zalokar. Foto: Osebni arhiv
Leonida Zalokar. Foto: Osebni arhiv

Pred tedni je Vzgojno-izobraževalni zavod Planina, ki ga že leta vodi dr. Leonida Zalokar, praznoval 70. obletnico delovanja. Opravljajo javno službo na področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter z lažjo motnjo v duševnem razvoju. "Decembra 2020 je končno izšel Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v vzgoji in izobraževanju. To pomeni, da se v Sloveniji ne bomo več pogovarjali o vzgojnih zavodih, temveč o strokovnih centrih," pojasni ravnateljica ob začetku najinega pogovora. Poimenovanje 'vzgojni zavod' ima namreč lahko tudi negativni prizvok, kar povzroči začetno odklonilno držo tako otrok oziroma mladostnikov, ki so tja napoteni, kot tudi njihovih staršev. "A vedno z veseljem vse povabimo na obisk, da se sami prepričajo, kako se pri nas živi," doda ravnateljica. Njihovi varovanci živijo v petih samostojnih hišah ob šoli in upravni stavbi, kjer se z vzgojitelji trudijo ustvariti vzdušje domačnosti.

Sorodna novica Zavod Planina praznuje 70 let

"Vsa ta leta smo pojasnjevali odgovornim, da bi bilo treba uvesti regionalni princip – na primer v Vzgojnem zavodu Planina, ki je v neposredni bližine Postojne, smo namreč imeli veliko število otrok tudi iz zelo oddaljenih območij kot npr. štajerskega območja. To pomeni, da se otrok premesti daleč od doma, kakršni koli posegi v družino – delo s starši, svetovanje in podobno, kar vse ponujamo, je bilo zaradi tega popolnoma onemogočeno ali zelo oteženo. Najbolj me je žalostilo, da smo imeli otroka več let v zavodu, delali z njim, nato pa se je vrnil v okolje, ki ni spremenjeno, nihče ni pomagal staršem," opisuje težave zaradi neurejene sistemske organizacije. Z zakonom je torej zdaj oblikovan regionalni princip, s sklepom vlade pa so se tudi preimenovali v Strokovni center Planina ter so zadolženi za otroke iz obalno-kraške in notranjske ter goriške regije.

Strokovno zdravstveno pomoč dobi le 20 % otrok, ki jo potrebujejo

V času razvoja epidemije covida-19 prihaja vse več opozoril in alarmantnih podatkov, kako se je poslabšalo duševno zdravje celotne populacije, še posebej pa so izpostavljeni otroci in mladostniki. V prizadevanjih, da se ustavi širjenje koronavirusne bolezni, smo povsod po svetu zmanjšali medosebne stike, (začasno) zaprli šole, omejili skupinske dejavnosti in tako naprej. Vse kraje, kjer se navezujejo socialni stiki, izjemno pomembni za zdrav razvoj otrok in mladostnikov. Ob tem pa je bilo tudi manj priložnosti, da bi pristojni zaznali morebitne duševne stiske ali razvijajoče se motnje pri otrocih. "Po začetku epidemije lani spomladi smo začeli opažati, da je bistveno manj napotitev h kliničnim psihologom. Po eni strani zato, ker je bilo težko priti do pediatrov, da bi napisali napotnico, po drugi pa zato, ker so se otroci šolali doma in so bile šolske težave manj opazne. Starši so nam velikokrat tudi rekli, da nas nočejo obremenjevati," je v intervjuju za MMC pojasnil klinični psiholog in vedenjsko-kognitivni terapevt dr. Peter Janjušević iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Junija je tako Nacionalni inštitut za javno zdravje pripravil medresorski posvet, na katerem so vsi prisotni pozvali k ukrepanju in podpori duševnemu zdravju otrok in mladih. "Strokovnjaki smo postavljeni pred situacijo, ko nikakor ne moremo zadovoljiti potreb po pomoči, hkrati pa zelo težko sledimo strokovnim standardom v celoti – ker je ljudi, ki potrebujejo pomoč, preprosto preveč," je tedaj opisala klinična psihologinja Mateja Hudoklin.

Dostopnost do že tako težko dosegljive zdravstvene obravnave ‒ pred epidemijo je bila čakalna doba za redno napotitev pri kliničnih psihologih 550 dni ‒ se je torej še zmanjšala. "Približno vemo, da ima od 10 do 20 odstotkov vseh otrok takšne duševne težave, da bi potrebovali strokovno pomoč, deležno pa je je le okoli 20 odstotkov teh otrok. V vsakem primeru se jih torej zdravi premalo, kar pa ni značilno samo za Slovenijo," je še poudaril Janjušević.

Šolski svetovalni delavci so junija na medresorskem posvetu poudarili občutek nemoči, saj lahko ob tako velikem povečanju težav in stisk mladih in hkratnem pomanjkanju kadrov (kadrovski normativ izhaja iz leta 1990) le gasijo požare, namesto, da bi delovali preventivno. Foto: Pixabay
Šolski svetovalni delavci so junija na medresorskem posvetu poudarili občutek nemoči, saj lahko ob tako velikem povečanju težav in stisk mladih in hkratnem pomanjkanju kadrov (kadrovski normativ izhaja iz leta 1990) le gasijo požare, namesto, da bi delovali preventivno. Foto: Pixabay
Sorodna novica Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

"Zdravstvo odgovornost vali na šolstvo"

Pri otrocih torej narašča diagnosticiranje vse več duševnih motenj, potrdi ravnateljica Strokovnega centra Planina Leonida Zalokar: "Znanstvena monografija NIJZ-ja, ki je izšla leta 2019, je pokazala, da je od leta 2008 do 2015 za 71 odstotkov porasla diagnoza vedenjske in čustvene motnje ter za 50 odstotkov predpisovanje zdravil." A področje duševnega zdravja v vseh teh letih ni bilo nikoli osrednja tema zdravstva, kadrovski primanjkljaj pa je ogromen. "Že več desetletij govorimo o manku kliničnih psihologov, pedopsihiatrov," poudari naša sogovornica. Pomanjkanje strokovnjakov teh področij po njenih besedah spremlja tudi slabše spremljanje ali celo nespremljanje profesionalnega razvoja teh strok vsaj s strani kritične mase strokovnjakov. Naša sogovornica opaža, da nekaterih duševnih motenj pripadniki različnih zdravstvenih strok ne prepoznavajo oziroma jih ne razumejo, ali pa so njihova pojmovanja in obravnave zastareli. Kljub tem opozorilom se ne stori noben večji korak k rešitvi. V Sloveniji namreč nimamo vzpostavljenega ustreznega in učinkovitega mehanizma nadzora, kaj določene stroke pravzaprav počnejo in ali je to, kar počnejo, ustrezno in učinkovito.

Nasprotno, Leonida Zalokar vedno glasneje opozarja, da se odgovornost za stanje na področju duševnega zdravja otrok na simpozijih in v strokovnih krogih pogosto prevali na šolstvo. "Ves čas poslušamo, koliko storitev opravlja zdravstveni kader, kako so obremenjeni. A njihovega dela nihče ne evalvira. V šolstvu smo ves čas podvrženi evalvacijam, vsaj enkrat letno nas ocenjuje svet zavoda, kako smo uspešni pri otrocih. V zdravstvu pa nikoli ne govorimo o tem, kakšni so rezultati njihovega dela," poudari. Pri otrocih, pri katerih so prisotne določene zdravstvene težave in motnje, nadaljuje, pedagoški kader ne zaleže, potrebna je celostna, multidisciplinarna obravnava, ker so zgolj deklarirane pedagoške metode za določen podtip vedenjskih motenj pri otrocih popolnoma neučinkovite in tudi kontraindicirane.

Kadrovski primanjkljaj v zdravstvu je ogromen – statistični podatek za leto 2020 razkriva, da smo imeli samo 96 kliničnih psihologov, kar se odraža v dolgih čakalnih dobah. Foto: Pixabay
Kadrovski primanjkljaj v zdravstvu je ogromen – statistični podatek za leto 2020 razkriva, da smo imeli samo 96 kliničnih psihologov, kar se odraža v dolgih čakalnih dobah. Foto: Pixabay

Otroci z brezčutnimi potezami

V njihovem strokovnem centru so se tako srečali tudi z obravnavo nekaj otrok, ki jih stroka označi, da imajo brezčutne/neobčutljive poteze (BNP), ki lahko vodijo v razvoj psihopatskih motenj. Takšni otroci nimajo nobenih občutkov krivde, nobenega obžalovanja, na čustva drugih se ne odzivajo ali jih celo zlorabijo v svoj prid, do drugih so lahko popolnoma brezbrižni in celo brezobzirni. "A za otroke z najhujšo obliko te motnje v Sloveniji dejansko ni strokovne pomoči, o tem je tudi nepriljubljeno govoriti," pojasnjuje. Sama je članica Svetovnega združenja za znanstveno raziskovanje psihopatije in pripravlja predavanja za različne kolektive, kako prepoznati te motnje. "Zelo dober film, ki je pokazal razvoj psihopatije, je bil We need to talk about Kevin (Pogovoriti se morava o Kevinu). Kevini so med nami," pojasnjuje. Govori se, da je v populaciji otrok takih z brezčutnimi potezami med enim in tremi odstotki. Že pri dvoletnikih so vidna odstopanja, zgodnje obravnave pa lahko vplivajo pri oblikovanju zdrave osebnosti. Poleg bioloških dejavnikov (spremembe v možganih) na njihovo manifestacijo vplivajo mnogi dejavniki okolja. "Svojo vlogo delno odigra tudi vzgoja, ki ne postavlja jasnih mej, ki ne privzgaja občutka dolžnosti in odgovornosti tudi do drugih, vrednot morale, spoštovanja."

Deklarirane pedagoške metode pri teh otrocih ne delujejo, pravi dr. Leonida Zalokar, v bistvu so zanje celo škodljive. Ne motivira jih kaznovanje, ne odreagirajo na čustvena stanja drugih. "Ko sem se s temo začela podrobneje ukvarjati, sem naletela na švedske, italijansko, norveške raziskave izpred deset in več let, ki se ukvarjajo s tem, kaj takšni otroci potrebujejo. Večina njih ne more biti v večji skupini otrok, ki teh potez nimajo. Te otroke je treba vključiti v specializirane programe in izvajati ustrezne metode dela, na katere bodo odzivni," dodaja.

Ali imajo ustrezna znanja?

Potrebe za izvajanje raziskav in uvajanja evidence based praks (prakse, ki temeljijo na znanstvenih dokazih) iz tujine so v Sloveniji torej velike. Leonida Zalokar je ob tem kritična tudi do akademske sfere, saj fakultete po njenih besedah diplomantov ne opremijo z ustreznimi znanji za delo s populacijo otrok z resnejšimi čustvenimi motnjami. "Svetovalna služba v vrtcih in šolah je namenjena za profile psihologov, pedagogov, socialnih delavcev, specialnih pedagogov, a velikokrat o simptomatiki in ustrezni metodiki dela z otroki z duševnimi motnjami sploh niso poučeni. Na razgovor za delo v zavodu je prišla specialna pedagoginja, in ko smo ji predstavili, s kakšnimi motnjami otrok delamo, je vprašala: kaj pa vi od mene pričakujete, da bom delala? Torej sploh jih ne pripravijo z ustreznimi znanji."

Ob vsem tem pa tudi trenutna družbena in politična klima na prispevata k razreševanju položaja. "Vlada ne odreagira na nobene sodbe, opozorila iz Evropske unije se preslišijo, ker da niso dobro prebrali naših odločb, pred našimi očmi se vse ruši, a od nas se pričakuje, da bomo otrokom privzgajali red, pravila, norme in vrednote. Ko gledamo oblastnike, pri tem imam v mislih predstavnike prav vseh vej oblasti, kako se vedejo, je to praktično misija nemogoče. Sama sem verjetno naivna in še vedno verjamem, da bo moč uma, razuma, morale prevladala nad očitnim makiavelizmom, ki smo mu priča," je slikovita naša sogovornica.

Več o tem, kako je na njihovo delo vplival čas epidemije in kje so največje težave pri obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi težavami v Sloveniji, pa v spodnjem pogovoru:

Obisk ministrice za izobraževanje v Zavodu Planina med časom epidemije novega koronavirusa. Foto: Osebni arhiv
Obisk ministrice za izobraževanje v Zavodu Planina med časom epidemije novega koronavirusa. Foto: Osebni arhiv

Kako se je v času epidemije spremenilo vaše delo?
Težav ne bomo imeli tisti, ki smo zelo fleksibilni in prilagodljivi. Sama sem imela za prihodnje leto popolnoma drugačne načrte, tudi sodelovanje na svetovnih kongresih, a je vse propadlo. Ukvarjala sem se s protokoli, izvedbo dela, fokus je bil takoj na drugih stvareh, da smo vse izpeljali, kot je treba in da so bili otroci čim manj prikrajšani. Delali smo v skladu z navodili, ko na začetku ni bilo zaščitnih mask, jih je šivala naša šivilja. Pomembno je, da smo v takšnih trenutkih odrasli stabilni, umirjeni in da sprejmemo položaj, kakršen je. Šolo in pouk smo večinoma izvajali v samem zavodu, nekaj otrok je bilo na začetku doma, potem pa so se vrnili. Res pa je, da smo bili omejeni v stikih s tujimi kolegi, manj je bilo izmenjav, zunanjih dejavnosti. A smo se trudili, da se je ogromno izvajalo v našem mehurčku znotraj zavoda, imamo tudi veliko zunanjih površin in smo lahko organizirali različne dejavnosti.

Kako so se na zaprtje in ostale omejitve odzvali otroci?
Da bi opažali spremembo vedenja, težave, ki bi jih morali reševati zaradi te situacije, tega ni bilo. Zelo pomembno je, kako odrasli doživljamo spremembe ter kako to obravnavamo z otroki. Zavedati se moramo, na kaj imamo vpliv. Na to situacijo nimamo vpliva, a se moramo iz nje odgovorno izkopati. Drža vodstvenih delavcev je ključna.

Če imaš te otroke rad, jim želiš nekaj privzgojiti, da jim bo lažje v življenju, tega ne jemlješ kot služb, ampak greš z njimi živet. Zato je treba v zavodu zaposlovati tudi temu primerne ljudi, ki bodo tako čutili. Otrok ocenjuje, gleda, ponotranja osebo, ki je z njim.

Sorodna novica Učitelji slabo usposobljeni za delo s težavnimi mladostniki

Ko otroci pridejo v vaš zavod, je to t. i. zadnja postaja, možnost? Ko torej skrbniki z njimi ne zmorejo več delati, bivati kljub poprejšnji strokovni pomoči?
Pridejo z mapo, kje vse so bili obravnavani – tudi v obdobju desetletja ali več – v raznoraznih svetovalnih službah, ambulantah. Iz poročil se vidi, da nič ni delovalo, motnja se je poglabljala, težave so bile vedno večje, vse do roba, ko se reče, zdaj pa bo treba oddati otroka v zavod. Pri marsikom bi se to dalo oziroma, naj poudarim, moralo, urediti že prej. V Sloveniji vlada izjemno nevarna ideologija in delovanje centrov za socialno delo, ko se čaka na to, da bo otrok in mladostnik 'pripravljen sodelovati'. Celo pri odraslih se čaka in motivira, da bi bili pripravljeni kaj narediti na sebi, v tem času pa škodijo ne samo sebi, ampak predvsem drugim. Pred kratkim smo v zavodu imeli sprejem dečka. Vedeli smo, da je oče več let fizično nasilen do njega, da ima težave z alkoholom, da so že bile podane ovadbe. Na samem sprejemu smo izvedeli, da je oče nasilen tudi do mame, živijo pa vsi trije skupaj. Očeta na sprejemu ni bilo, s centra za socialno delo pa so pojasnili, da oče odklanja pomoč, da noče na zdravljenje ali na trening nenasilne komunikacije. Ko sem vprašala, kaj pa potem počnejo z očetom, če se izvaja nasilje nad mamo in otrokom, so mi na centru za socialno delo odgovorili: "Motiviramo ga." In to je le eden izmed številnih primerov, ki nazorno prikazuje, kako pri nas številni centri za socialno delo nasilje v družini tolerirajo, vzdržujejo in posledično od žrtev pričakujejo sodelovanje, razumevanje in konstruktivno sodelovanje z nasilnežem.

Po sprejetju družinskega zakonika, ki je pristojnosti za odvzem otrok iz družine prenesel s centrov za socialno delo na sodišča, so sodišča dobila poplavo takih predlogov od centrov. Nato smo dobili tudi mi kopico odločb sodišča, da je bil otrok odstranjen iz družine, in vlogo za namestitev k nam. Najprej nisem povezala, nato pa smo ugotovili, da si centri za socialno delo pred tem niso upali sprožiti vseh teh postopkov in so držali otroke v nezdravih okoljih. Marsikdaj se izvirni greh pri obravnavi otroka ali celotne družine začne pri centru za socialno delo, ki je vstopna točka za obravnavo različnih težav. Teh težav pa marsikdaj zaposleni v centrih ne le, da ne razumejo, sploh jih ne poznajo, ker o njih niso poučeni.

Kakšno pa je sodelovanje s starši vaših varovancev? Se ukvarjate tudi z njimi?
Ko otrok pride k nam, je zelo malo primerov, da mi ne stopimo v stik in delamo tudi s starši. To ne gre v primerih, če je eden od staršev izvajal nasilje ali zlorabo nad otrokom. A takih staršev je zelo malo. Večina jih je dobrih staršev, a otroci presegajo njihove zmožnosti odzivanja, saj zaradi motenj, ki jih imajo, starši uporabijo napačne vzgojne metode. Večini staršev je hudo in imajo občutke krivde. Pogosto rečem kakšni mamici, naj se ne obtožuje, saj da nas zaradi njenega otroka tam sedi deset in se pogovarjamo, kako in kaj, kako naj bi torej to zmogla ona sama. S starši imamo dober partnerski odnos, imajo možnost obiskovanja šole za starše, zakonskih in terapevtskih svetovanj, urejamo odnose med njimi in otrokom. Ponosni smo na projekt Vikend paket na Planini, ko lahko za ves vikend pridejo starši k nam živet skupaj z otrokom in tudi sorojenci, naš vzgojitelj pa je diskretno prisoten in vskoči kot pomoč pri urejanju kakšnih njihovih dinamik.

Koliko časa ostanejo otroci pri vas?
Odvisno, eden od ciljev je, da zaključijo izobraževanje. Še pomembneje pa je, da jih naučimo prepoznavati in regulirati svoja čustva, ustrezno odreagirati v vseh situacijah. S tem imajo težave tudi odrasli, pogosto vidimo, da niti odrasli ne zmorejo obvladovati svojih čustev, od otrok pa to pričakujemo. Gre za mero licemerstva. Otroci so zrcalo družbe.

Dr. Leonida Zalokar

Kaj bi bilo nujno, da se uredi na državnem področju, kaj v praksi najbolj opažate, da nam pri obravnavi in pomoči otrokom s težavami najbolj manjka?
Pogosto lahko na posvetih slišimo, da v šolah, izobraževalnem sistemu ne naredimo dovolj za duševno zdravje otrok in mladostnikov. A najprej mora zdravstvo pomesti pred svojim pragom ter uredi, da bo v slovenskem prostoru povsod dostopna zdravstvena pomoč takoj. Torej zadosten kader pediatrov, pedopsihologov, ki so ustrezno usposobljeni, da bodo otroci lahko dobili pomoč takoj, ko jo potrebujejo. Ko bodo to naredili, lahko sedemo skupaj in pogledamo, kje so težave. Največji krivec trenutnega stanja na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov je ministrstvo za zdravje. A ste že kdaj slišali za kraj v Sloveniji, kjer bi bili otroci doma, ker ne bi bilo šole? Ker je ministrstvo za izobraževanje reklo, da pač ni kadra? Kako je mogoče dopustiti, da ministrstvo za zdravje ne uredi svojega področja? Izjemno rado pa se vtika in skuša urejati področja v drugih resorjih.

Na to kaže tudi poročilo Računskega sodišča, ki je ugotovilo, da nihče, ne ministrstvo za zdravje ne zdravniška zbornica ne vesta, koliko zdravnikov specialistov je treba dodatno zagotoviti, katere ter kako.
Ministrstvo za zdravje je znano po tem, da ne sprejema svoje odgovornosti. Javni poziv ministrstvu za zdravje, naj začne urejati svoje vrste! V preteklosti se nam je dogajalo, da smo morali sprejeti otroke v zavod, ki jih na pedopsihiatrični oddelek niso sprejeli, ker so bili preveč nasilni. Ne moremo dopustiti, da je ustavna pravica do izobraževanja nadrejena ustavni pravici do zdravljenja! Otrok mora biti najprej diagnosticiran in zdravljen, da bo zmogel slediti socialnim in učnim procesom. Znova gre za poskus prevalitve odgovornosti na polje izobraževanja.

Sorodna novica Vzgojni zavod Planina orje ledino pri obravnavi agresivnih otrok

V vašem zavodu ste uvedli ob pedagoškem kadru tudi zdravstveni kader, da ne bi bilo otrok treba hospitalizirati, ampak bi bili v okolju, ki jim je poznano, pravilno diagnosticirani.
Najprej naj pojasnim, da morajo biti v določenih primerih tudi otroci hospitalizirani z namenom diagnostike ali za obravnavo resnega akutnega stanja svoje duševne motnje ‒ včasih tudi v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Podpiram in razumem hospitalizacije otrok, kadar so zdravstveno utemeljene in seveda na oddelkih, namenjenih pediatrični populaciji, ki ima za obravnavo otrok tudi ustrezno usposobljen kader. Načeloma naj bi k nam prihajali otroci, ki so bili že deležni temeljite in pravilne zdravstvene diagnostike. Žal marsikdaj opažamo, da je sploh ni bilo ali da ni bila celovito opravljena, ali pa se izkaže, da postavljena diagnoza ni bila pravilna. Naše delo naj bi se začelo šele, ko je znano, kakšne težave imajo otroci, naša vloga naj bi bila preprečiti vračanje otrok v bolnišnično obravnavo. Končni cilj pa je usposobitev otroka za vrnitev v matično okolje ali vsaj usposobitev za samostojno življenje v odraslosti. Prav zaradi številnih odklonitev otrok z nasilnim vedenjem s strani zdravstvene stroke smo v našem zavodu ustanovili posebne intenzivne oddelke obravnave otrok in mladostnikov z neobvladljivim nasilnim vedenjem in pridobili potreben zdravstveni kader.

Registrirano imamo zunajbolnišnično specialistično zdravstveno dejavnost in zaposlene medicinske tehnike ter specialistko klinične psihologije, ki pomagajo pri celostni obravnavi otrok, kamor sodi tudi obvladovanje nevarnega nasilnega vedenja. Uporabljajo tehniko močnega objema, saj lahko otrok v afektu zapade v takšno stanje, da je nevaren drugim in sebi. Čakajo, da se tako umiri. Včasih je dovolj, da objem v tišini izvede samo en zaposleni, včasih jih je potrebnih več. Traja lahko tudi dalj časa, da otrok pride iz tega stanja, ko se mu um dobesedno zamegli. Po tem se z njim pogovorimo in analiziramo, kaj se je zgodilo. Vedno se zapiše uradni zaznamek dogodka. Postopoma jih naučimo in treniramo, kako ravnati ob vseh teh frustracijah in občutkih. Tesno sodelujemo s Centrom za duševno zdravje v Postojni in z matičnimi psihiatri otroka, saj je dobro ohraniti povezavo z domačim krajem, kamor se bo otrok vrnil. Ves čas se tudi dodatno izobražujemo, iščemo primere dobrih praks in metodik iz tujine, vse, kar uspešno deluje za pomoč tem otrokom. Pojavne oblike motenj se namreč spreminjajo in vedno moramo biti vsaj v koraku z njimi, če že ne pred njimi.

Ste še vedno edini s takšno celostno obravnavo?
Ravno zdaj smo v fazi pridobivanja zdravstvenega kadra tudi za druge strokovne centre. Vseh devet vzgojnih zavodov nas je naredilo analizo diagnosticiranih motenj, vsak zavod ugotavlja, koliko ima otrok, pri katerih narava motnje zahteva zmanjšan normativ in torej manjšo skupino, v katero bo vključen. Ko bomo ugotovili, koliko kadra potrebujemo, bo ministrstvo za izobraževanje poslalo poziv zdravstvenemu ministrstvu, da sklenemo dogovore za ustrezno število zdravstvenega osebja v posameznih strokovnih centrih.