Objavljamo prepis nagovora dr. Petra Jamreka ob prejemu zlatega reda za zasluge
Spoštovani gospod predsednik spoštovani sodelavci, prijatelji in sorodniki, ki ste prišli na to slovesnost. Za odločitev o podelitvi zlatega reda za zasluge se predsedniku gospodu Borut Pahorju iskreno zahvaljujem. Dovolite, da ob tej zahvali dodam še par besed o času ustanavljanja slovenske države in o poznejšem, tudi sedanjem času.
V zgoščenem zgodovinskem času poznih osemdesetih let in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja sta bili na eni strani hierarhija, katere oblast ni bila demokratična, in na drugi strani ljudsko gibanje ter duhovna skupnost, katere pogled na prihodnost je slonel na vrednotah slovenstva, svobode in evropejstva.
Spominjamo se slovenske pomladi, v katere ospredju so bile tudi osebnosti, ki jih ni več med nami in ostajajo za vedno v našem spominu. Andrej Bajuk, Viktor Blažič, France Bučar, Andrej Capuder, Drago Demšar, Taras Kermauner, Janez Menart, Tone Pavček, Janez Pogačnik, Jože Pučnik, Marjan Rožanc, Veljko Rus, Primož Simoniti, Ljubo Sirc, Rudi Šeligo, Taras Kermauner, Ivan Urbančič, Franc Zagožen, Ciril Zlobec, Dane Zajc in številni drugi.
Pravkar omenjeni in seveda vsi tisti, ki so še danes med nami, so s svojo ustvarjalnostjo, osebnim pogumom in intelektualnim poštenjem skupaj ustvarili duhovno središče naroda, ki je bilo odločilni razlog za ustanovitev suverene slovenske države. Tedaj smo bili soočeni s svetom brez Boga, ki naj ga nadomesti nadčlovek v službi komunizma ali nacizma, posledično pa smo bili soočeni z grozo zgolj niča, kot pojasnjuje Hribarjeva razlaga Kosovelove pesmi. V Slovenskem ustanovnem času so nihilizem bivšega režima razkrojili slovenski nacionalni program, ustavna pogodba, vrednota dostojanstva in svetosti življenja ter prepričanje, da Slovenci končno vedo, da kaj naj počnejo sami s sabo.
Središče nacije sovpada z območjem svetega, z moralnimi simboli, ki ustanavljajo narod in njegovo državo. Posameznikovo istovetnost ter nacionalno skupnost usodno določa razmerje med obema. V letih zgoščenega zgodovinskega časa slovenske pomladi je bilo potrjeno in utrjeno neposredno, pa tudi s plebiscitom, novo ustavo, vojaškimi uspehi in mednarodnim priznanjem soglasje vseh plasti ljudstva o temeljih slovenske republike.
Spoštovani gospod Borut Pahor. Posodo suverene Slovenije, ki ji predsedujete, so Slovenci in vsi drugi državljani republike Slovenije pred 30 leti napolnili z energijo in optimizmom. Ugotavljam, da je dandanes oboje splahnelo. Slovenija kot država je izvotljena in razkrojena. S propadajočim javnim zdravstvom, z javnim visokim šolstvom, ki pada na mednarodnih lestvicah kakovosti, s cestno, železniško in letalsko infrastrukturo, ki že dolgo ni kos razvojnim potrebam, z gospodarstvom, ki je vedno manj konkurenčno in produktivno, z javnimi financami, ki zajedajo proračunsko substanco države ter prenašajo neznosno breme zadolžitve države na bodoče rodove. Brez pretiravanja lahko rečem, da današnja Slovenija nima več omembe vredne obrambne, varnostne, evropske in zunanjepolitične strategije.
S propadajočim javnim zdravstvom, z javnim visokim šolstvom, ki pada na mednarodnih lestvicah kakovosti, s cestno, železniško in letalsko infrastrukturo, ki že dolgo ni kos razvojnim potrebam, z gospodarstvom, ki je vedno manj konkurenčno in produktivno, z javnimi financami, ki zajedajo proračunsko substanco države ter prenašajo neznosno breme zadolžitve države na bodoče rodove.
Lahko bi še našteval, ampak žalostna zgodba današnjega stanja republike bi ostala enaka. Že spet jo ponazarja mitološki emblem kače, ki se je zagrizla v svoj lastni rep. Vendar je problem še veliko hujši. Dodobra sta izpraznjena tudi energija in optimizem prvotnega vrednostnega središča nacije. Bogokletnost aktualnih slovenskih oblasti je namreč v poskusu dvojnega pozabljenja.
Prvič, izbrisa in zatrtja spomina na nespremenljivo bistvo prejšnjega režima, na množične zločine umora, ropa in prevare, ki so ga vseskozi ustanavljali. Ter drugič, pozabe in razvrednotenja osrednjih simbolov, ki so v času nacionalne osvoboditve izoblikovali moderno slovensko nacijo. Kolikor se aktualne slovenske oblasti spozabljajo v tem tveganem poskusu dvojnega pozabljenja, se znajdejo, so se že znašle v praznem prostoru, v limbu. Brez dejavnega vrednostnega središča tudi res publica izgublja svoj smisel. Bogokletnost je vedno tvegana in kratkovidna.
Pred dvajsetimi leti je Nova revija objavila knjigo, ki v sklepnem delu podaja obračun za prihodnost sproščene Slovenije. Programske točne zanjo sem podpisal skupaj s Francetom Bučarjem, Nikom Grafenauerjem, Dragom Jančarjem, Jožetom Pučnikom in Rudijem Šeligo. sporočilo tedanjega obračuna za prihodnost sem pravkar poskušal povzeti za današnji čas. Tudi danes pa ne dvomim, da bo sedanjo grozo zaradi ponovljenega nihilizma neizbežno in ponovno razkrojila slovenska prvotnejša in preprosto človeška izkušnja radosti do življenja.
Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za priložnost povedati še teh par besed.