Torek, 7. 12. 2021, 22.12
2 leti, 4 mesece
Je ta politični plejboj prinesel nesrečo Sebastianu Kurzu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,63
9
Sebastian Kurz ima samo srednješolsko izobrazbo, saj je pustil dunajsko pravno fakulteto, da bi se popolnoma posvetil politiki. Njegov vzpon je bil bliskovit: s 27 leti je postal avstrijski zunanji minister, štiri leta pozneje pa je bil že najmlajši kancler v zgodovini avstrijske republike. Pri 35 letih, ko je večina drugih politikov šele na sredini svoje kariere, pa je že politični upokojenec.
V Avstriji so v zadnjih desetletjih na desni strani političnega prostora zablesteli številni karizmatični politični zvezdniki, ki pa so zaradi lastnih nepremišljenih napak prej ali slej spektakularno strmoglavili. Prvi v nizu je bil Jörg Haider, sledila sta Karl-Heinz Grasser in Heinz-Christian Strache, zadnji pa je čudežni deček konservativcev Sebastian Kurz.
"Kurz trpi, ker ni več sijaja. (…) Kurz in njegovi ljudje vedo, da so se znašli v spirali, ki jih vleče navzdol, in se sprašujejo, kako se iz nje rešiti." Tako je junija letos za Spiegel povedala Heidi Glück, dolgoletna tiskovna predstavnica nekdanjega avstrijskega konservativnega kanclerja Wolfganga Schüssla.
Spirala proti dnu
Spirala, ki je že letos poleti vlekla Kurza proti dnu, je bila povezana z obtožbami o njegovem krivem pričanju pred parlamentarnim preiskovalnim odborom ter razkritjem sumov o koruptivnem vedenju Kurza in njegovih tesnih sodelavcev (sporna imenovanja Kurzevih sodelavcev na položaje v gospodarskih družbah, sumi o podkupovanju …).
Nato pa je jeseni letos prišlo na dan še to, da naj bi Kurz in njegovi tesni sodelavci v želji, da bi se polastili oblasti znotraj Avstrijske ljudske stranke (ÖVP), uporabljali proračunski denar za naročanje javnomnenjskih raziskav, ki so bile v prid Kurzu in metale slabo luč na takratnega vodjo ÖVP Reinholda Mitterlehnerja.
Za Kurza imajo obtožbe politični vzgib
Kurz se je že poleti pred obtožbami o korupciji branil s protiobtožbami, da so preiskave proti njemu politično spodbujene. V ozadju preiskav proti njemu naj bi bila namreč opozicija skupaj z delom sodstva. V opoziciji in tudi v koalicijskih Zelenih je zaradi teh obtožb zavrelo. Kurza so obtožili, da spodkopava vladavino zakona in demokratične institucije.
Rosno mladi Sebastian Kurz in še en nekdanji čudežni deček avstrijskih konservativcev Karl-Heinz Grasser (KHG). Lahko bi rekli, da Kurzu srečanje s KHG, ki se je ravno takrat iz ambicioznega politika spreminjal v nekakšnega političnega plejboja, ni prineslo sreče, prej nesrečo. Kot da bi se Grasserjeva smola v politiki prenesla tudi na Kurza.Wenn einem die Vergangenheit einholt.....#Grasser#Kurz #buwog pic.twitter.com/frSsG8f21F
— Tom de Belfore (@Tom_de_Belfore) December 4, 2020
Letos jeseni pa je zanka okoli mladega avstrijskega kanclerja postajala vse bolj tesna. Policija je namreč opravila preiskave celo v prostorih ljudske stranke, na avstrijskem finančnem ministrstvu in tudi v uradu samega kanclerja. Koalicija z Zelenimi je bila pred razpadom.
Senčni kancler odhaja iz politike
Kurz je tako 9. oktobra letos odstopil, a hkrati nakazal, da še ne misli vreči puške v koruzo. Ostal je predsednik ljudske stranke in se vrnil v poslanske klopi kot vodja poslanske skupine. Novi kancler pa je postal njegov tesni in zvesti sodelavec Alexander Schallenberg, zaradi česar so bili očitki iz opozicije, da bo Kurz ostal kancler v senci, zelo upravičeni.
A 2. decembra je kot strela z jasnega udarila novica, da Kurz odhaja iz politike. Odstopil je kot predsednik stranke, vodja poslanske skupine in kot poslanec. Po njegovem umiku iz politike (do tega je prišlo skorajda istočasno z rojstvom njegovega sina Konstantina) je padla tudi njegova "marioneta" na čelu avstrijske vlade. Schallenberg je odstopil, novi kancler pa je dozdajšnji notranji minister Karl Nehammer, ki je tudi novi predsednik ÖVP.
Vzpon Jörga Haiderja
Niz karizmatičnih, populističnih avstrijskih politikov, katerih predstavnik je bil tudi Kurz, se je začel z Jörgom Haiderjem. Leta 1950 v zgornjeavstrijskem mestecu Bad Goisern (po tem mestu so dobili ime gojzerji, sloviti pohodniški čevlji) rojeni Haider je imel svojo glavno politično oporišče na avstrijskem Koroškem.
Mladi Jörg Haider, znan tudi kot Jörgl, je od 80. let naprej s svojim populističnim in provokativnim slogom zelo spremenil avstrijsko politiko.
Leta 1983 je postal predsednik svobodnjaške stranke (FPÖ) na avstrijskem Koroškem, tri leta pozneje, star 36 let, pa je na kongresu v Innsbrücku postal predsednik avstrijskih svobodnjakov tudi na zvezni ravni.
Provokativni japi v irhastih hlačah
Haider je spremenil politični profil svobodnjakov – iz liberalne stranke, ki je dobila na volitvah tam okrog pet odstotkov glasov, jo je spremenil v desno, populistično, nacionalno in protitujsko usmerjeno stranko, ki ji je podpora skokovito naraščala. Leta 1999 je stranka dobila 27 odstotkov glasov in leta 2000 oblikovala koalicijo skupaj z ÖVP.
Haider, ki mu je uspelo zlitje nacionalne usmerjenosti in sodobne svetovljanske podobe, zaradi česar so mu tudi rekli japi v irhastih hlačah, je rad dvigal prah s provokativnimi izjavami. Včasih je šel čez rob, na primer leta 1991, ko je hvalil zaposlovalno politiko nacističnega Tretjega rajha. Zaradi tega je moral zapustiti položaj deželnega glavarja Koroške, na katerem je bil od leta 1989.
Usodna pot na mamin rojstni dan
Pri tem je treba omeniti, da sta bila oba Haiderjeva starša člana NSDAP, ne zaradi morebitnega oportunizma, ampak iz prepričanja. Na njuno željo je bil boter Jörga Haiderja pri njegovem krstu Hermann Foppa, po Hitlerjevem anšlusu Avstrije poslanec NSDAP v rajhstagu.
Čeprav po rodu ni bil Korošec, ampak iz Zgornje Avstrije, je Haiderju uspelo deželo Koroško spremeniti v svojo politično trdnjavo. Četudi je drugod po Avstriji po letu 2000 izgubljal podporo, so ga številni Korošci še vedno navdušeno podpirali vse do njegove smrti.
Haider se je na položaj koroškega deželnega glavarja vrnil aprila 1999 in na tem položaju ostal do svoje smrti. Ko se je 11. oktobra 2008 v zgodnjih jutranjih urah v Kotmari vasi na avstrijskem Koroškem (bil je na poti na 90. rojstni dan svoje mame in imel v krvi 1,8 promila alkohola) smrtno ponesrečil s svojim volkswagnom phaetonom, je bil Haider na avstrijski zvezni ravni že v političnem zatonu.
Haiderjev politični zaton
S položaja predsednika FPÖ se je taktično umaknil leta 2000, da bi lažje sklenil koalicijo z ljudsko stranko, a je ostal nekakšen predsednik v senci. Na kongresu leta 2002 v štajerskem mestecu Knittelfeld je prišlo do velikih nesoglasij med svobodnjaki (nezadovoljstvo s sodelovanjem v vladi je iz ozadja spodbujal Haider), katerih posledica so bile predčasne zvezne parlamentarne volitve, na katerih pa so svobodnjaki dobili samo deset odstotkov glasov.
Haider je glavno besedo v FPÖ izgubil leta 2005, zato je ustanovil novo stranko Zveza za prihodnost Avstrije (BZÖ). Večina poslancev v zveznem avstrijskem parlamentu je iz FPÖ prestopila v BZÖ, koalicija ÖVP - FPÖ pa se je čez noč prelevila v koalicijo ÖVP - BZÖ. Tako na avstrijskih zveznih volitvah leta 2006 kot leta 2008 je BZÖ dobila manj glasov kot svobodnjaki, je pa močno prevladovala na Koroškem, tudi na deželnih volitvah leta 2009, torej še po Haiderjevi smrti.
Neslavna Haiderjeva zapuščina
BZÖ je na Koroškem na koncu pokopala Haiderjeva zapuščina. Banko Hypo, ki se je s Haiderjevo pomočjo iz koroške banke razvila v eno od največjih avstrijskih bank, je namreč morala po izbruhu svetovne finančne krize zaradi nasedlih naložb reševati avstrijska država z denarjem davkoplačevalcev.
Haider je, ko je ugotovil, da bo izgubil boj za prevlado v FPÖ, ustanovil lastno stranko BZÖ.
Zaradi afere Hypo in očitkov o korupciji v času Haiderjeve vladavine je na koroških deželnih volitvah leta 2013 BZÖ komajda prišla v deželni parlament. Leta 2018 te sreče ni več imela in je izpadla iz deželnega parlamenta. Od leta 2013 BZÖ tudi ni več v zveznem parlamentu.
Čudežni deček konservativcev
"Zapravljeni talent." Tako so junija 2018 v avstrijskem časniku Kurier opisali zdaj 52-letnega Karl-Heinza Grasserja, ki je bil nekdaj veliko politično upanje avstrijskih konservativcev. Januarja 1969 v Celovcu rojeni Grasser je svoj politični vzpon začel pri svobodnjakih (člana FPÖ sta bila že njegova starša), in sicer potem ko se je leta 1992 osebno srečal s Haiderjem.
Grasser, ki so ga mediji prištevali v tako imenovano stranko fantičev (buberlpartei), to je v skupino mladih politikov, ki so bili Haiderjevi tesni sodelavci in so skušali tudi z zunanjo podobo in obnašanjem posnemati vodjo svobodnjakov, je že pri 24 letih postal namestnik koroškega deželnega glavarja. Ker je leta 1998 malce ošvrknil Haiderjev slog vodenja stranke, je za nekaj časa padel v nemilost in se leta 1999 umaknil v gospodarstvo – v avtomobilsko podjetje Magna.
Haiderjev fantič postane ljubljenec kanclerja Schüssla
Po volitvah leta 1999 je Grasser (znan je tudi po kratici KHG) postal finančni minister v koalicijski vladi, ki sta jo sklenili ljudska in svobodnjaška stranka. Ni bil prva izbira stranke FPÖ za ta položaj, a je prišel v ospredje, ker tedanji avstrijski predsednik Thomas Klestil ni hotel potrditi Thomasa Prinzhorna, in sicer zaradi njegovih protitujskih izjav. Tako je ekonomist Grasser z 31 leti postal najmlajši finančni minister v zgodovini avstrijske republike.
Že pred leti so številni čudežnega dečka Kurza primerjali s Karlom-Heinzem Grasserjem, čudežnim dečkom avstrijskih konservativcev na prelomu 20. in 21. stoletja, ki je z 31 leti postal najmlajši finančni minister v zgodovini avstrijske republike.
V vladi je Grasser hitro postal ljubljenec kanclerja Schüssla (ÖVP). "Ko je Grasser vstopil v sobo, je Schüsslu obraz kar zažarel," je o kanclerjevem navdušenju nad mladim finančnim ministrom pripovedoval nek politik iz vrst ljudske stranke. Zato ne preseneča, da je po predčasnih volitvah leta 2002 Grasser znova postal finančni minister, a tokrat iz kvote Schüsslove ÖVP (uradno ni bil član stranke). Napovedovalo se je celo, da bo postal predsednik ljudske stranke in pozneje kancler.
Čudežnega dečka premamita blišč in razkošje
A kot piše Kurier, sta Grasserja bolj kot resna politika zanimala blišč in življenje na veliki nogi. "Tako zelooo rad bi imel jaguarja za svojo službeno vozilo," je bila ena njegovih prvih izjav novinarjem, ko je postal finančni minister.
Grasserja (levo ob njem je njegova žena Fiona Swarovski oziroma uradno Fiona Pacifico Griffini-Grasser) je bleščeči svet bogatašev popolnoma posrkal vase.
Postal je nekakšen plejboj s širokim nasmehom, ki je s svojim zasebnim življenjem polnil strani rumenih revij. Še zlasti s svojim razmerjem s štiri leta starejšo Fiono Pacifico Griffini, dedinjo slovitega avstrijskega proizvajalca stekla Swarovski in eno od glavnih zvezd avstrijske visoke družbe. Z njo se je na avstrijski poroki desetletja poročil leta 2005. Za Fiono je bila to že četrta poroka, za Grasserja prva.
Poln Grasserjev koš korupcijskih afer
Dokončno se je Grasser iz sveta politike umaknil januarja 2007 po porazu ljudske stranke na volitvah leta 2006 in zajadral v poslovni svet. A ga je kmalu začela dohitevati politična preteklost. Kot finančni minister je namreč izvajal privatizacijo avstrijskih državnih podjetjih.
Grasser je bil na prvi stopnji zaradi afere Buwog nepravnomočno obsojen na osem let zapora. Kot zanimivost: Grasserja v tej zadevi, ki je do zdaj največji in najdaljški korupcijski sodni proces v Avstriji, brani odvetnik Manfred Ainedter. Menda je zadnje čase pravne nasvete pri Ainedterju iskal tudi Kurz.
Že takrat so iz opozicije in iz nekaterih medijev nanj leteli očitki, da avstrijska državna podjetja oziroma deleže države v podjetjih prodaja prepoceni, obenem pa se razni svetovalci pri prodajah preveč mastijo. Poleg tega naj bi Grasser položaj finančnega ministra izrabljal za osebno bogatenje, zaradi česar je opozicija nenehno zahtevala njegov odstop.
Nepravnomočna obsodba na osem let zapora
Grasserju očitajo oziroma so očitali vpletenost v številne korupcijske afere, v katerih naj bi se nezakonito finančno okoristil. Zaradi dveh od teh korupcijskih afer, privatizacijske afere Buwog (prodaje 60 tisoč državnih stanovanj) iz leta 2004 in gradnje nekega objekta v Linzu je bil Grasser decembra lani na prvi stopnji obsojen na osem let zapora. Grasser se je na to odločitev pritožil, zato sodba še ni pravnomočna.
Vrnimo se zdaj v leto 2005, v čas, ko je Haider izgubil svojo prevlado v FPÖ. Tekmec, ki ga je porazil v znotrajstrankarskem merjenju moči, je bil mladi Dunajčan Heinz-Christian Strache, v Avstriji znan kot HC Strache (to ime si je nadel sam). Prav tako kot KHG je Strache letnik 1969, le nekaj mesecev je mlajši. Po očetovi strani ima sudetskonemške korenine.
Mladenič v neonacističnih krogih
Po izobrazbi je zobozdravstveni tehnik. V mladosti se je nekaj let gibal v avstrijskih neonacističnih krogih, član svobodnjakov pa je postal leta 1990. Leta 1991 je postal najmlajši član enega od dunajskih četrtnih svetov, leta 1996 pa mu je uspel preboj v dunajski deželni zbor. Leta 2004 se je zavihtel na čelo dunajskih svobodnjakov in postal član zveznega predsedstva stranke.
Dunajčan Strache je pri 35 letih postal predsednik FPÖ ter v boju za prevlado na avstrijski desnici porazil Haiderjev BZÖ.
Istega leta je prišlo tudi do globokih sporov znotraj FPÖ, in sicer zaradi vprašanja članstva Turčije v EU. Haider je bil namreč naklonjen pristopnim pogajanjem, Strache pa se je postavil na čelo tistih, ki so zagovarjali referendum in trdili, da je Turčija azijska država, ki nima nič za iskati v EU.
Strache premaga Haiderja
Spor med svobodnjaki zaradi Turčije je avstrijski tednik Profil opisal z besedno igro "vstaja mladih Turkov", torej kot nekakšno menjavo generacij v stranki. Strache naj bi tako nenehoma iskal spor s "starim gurujem modrih", kot so v tedniku poimenovali Haiderja (modra barva je zaščitni znak svobodnjakov). Na koncu je Haider, verjetno v strahu pred porazom svoje struje na kongresu, ustanovil lastno stranko BZÖ, Strache pa je aprila 2015 pri 35 letih postal predsednik FPÖ.
Kot že omenjeno, se je FPÖ pod vodstvom Stracheja bolje odrezala od BZÖ tako na volitvah leta 2006 kot leta 2008. BZÖ je po Haiderjevi smrti postala nepomembna "strančica", Strachejev FPÖ pa se je vse bolj krepil. Na volitvah leta 2013 je stranka dobila 20,5 odstotka glasov.
Leta 2016, ko je bila posneta ta fotografija, se je zdelo, da politična prihodnost Avstrije pripada Stracheju.
Vse bolj realna je postajala možnost, da bodo svobodnjaki na zveznih volitvah zmagali, še zlasti potem, ko je svobodnjakom dodaten veter v jadra dala migrantska kriza leta 2015. Na predsedniških volitvah leta 2016 je le malo manjkalo, da ni kandidat svobodnjakov Norbert Hofer postal avstrijski predsednik.
Kurz Stracheju pred nosom odnese zmago na volitvah
A želja po zmagi na zveznih volitvah je bil Strachejev račun brez Kurza. Ta mladi konservativni politik je leta 2015 in 2016 zablestel kot avstrijski zunanji minister s svojimi zahtevami po strožji politiki priseljevanja in po zaprtju tako imenovane balkanske migrantske poti.
Po francoskih predsedniških volitvah spomladi 2017, na katerih je zmagal francoski novi obraz Emmanuel Macron, je Kurz dokončno zmagal v boju znotraj stranke in se zavihtel na njen vrh. Avstrija je jeseni tega leta šla na predčasne volitve, na katerih se je Kurz ponujal avstrijskim volivcem kot avstrijski Macron ter hkrati kot bolj demokratična, sprejemljiva in meščanska različica Stracheja.
Avgusta letos je bil Strache, ki menda zadnje čase živi od svojih prihrankov, nepravnomočno obsojen na petnajstmesečno pogojno kazen zaradi nezakonitega financiranja stranke FPÖ. Ta zadeva ni povezana z afero Ibiza, ampak z nezakonito donacijo nekega poslovneža v višini 12 tisoč evrov stranki.
Kurzeva taktika je bila uspešna, saj je ÖVP dobila več glasov kot FPÖ. Obe stranki sta oblikovali koalicijo, ki pa je šla v franže zaradi afere Ibiza. Še pred razpadom koalicije je afera najprej uničila Strachejevo politično kariero. Na skrivaj posneti videoposnetek iz julija 2017 je namreč razkril, kako na Ibizi lažni nečakinji ruskega plinskega milijarderja Igorja Makarova v zameno za podporo njenega strica obljublja finančne koristi.
Strachejev hitri zaton
Strache je po razkritju odstopil kot avstrijski podkancler in vodja stranke. Leta 2019 so Stracheja celo izključili iz svobodnjaške stranke. Podobno kot Haider leta 2005 je Strache po izključitvi ustanovil lastno stranko z imenom Team HC Strache – Allianz für Österreich (Team HC Strache – Zavezništvo za Avstrijo). Za zdaj ni preveč uspešen na novi politični poti. Na dunajskih deželnih volitvah oktobra lani se tako Strachejevi stranki ni uspelo prebiti v deželni parlament.
9